Zasebnost v dobi kamer

Danes smo bolj kot kadarkoli prej obdani s kamerami. Telefoni, ki snemajo, kamere na ulicah, ki beležijo vsak gib, in družbena omrežja, na katerih se dogajanje razširi v sekundi – vse to je postalo vsakdan. A nedavni val razprav, ki ga je sprožila izpostavljena ljubezenska afera s koncerta zasedbe Coldplay odpira pomembno vprašanje: koliko zasebnosti nam še ostane v javnosti? In kaj pravi zakon – smo res tako nezaščiteni, kot se zdi?

Med koncertom skupine Coldplay 16. julija na stadionu Gillette v ameriški zvezni državi Massachusetts je kamera na t. i. »Kiss Cam« ujela par, ki je stal objemajoč se v množici. Ko sta se pojavila na velikem zaslonu, sta vidno osramočena reagirala in se poskušala umakniti iz kadra. A posnetek njunega trenutka je kmalu zaokrožil po družbenih omrežjih – predvsem na TikToku, kjer je v nekaj urah dosegel več kot 30 milijonov ogledov. Uporabniki spleta so hitro začeli ugibati, kdo sta. V akciji, ki je spominjala na pravo internetno detektivsko preiskavo, so po fotografijah in drugih digitalnih sledeh izbrskali njuni identiteti. Moški na posnetku naj bi bil Andy Byron, izvršni direktor ameriškega podjetja Astronomer, ženska pa Kristin Cabot, vodja kadrovske službe istega podjetja. Nekaj dni po tem, ko se je posnetek razširil, je Andy Byron odstopil kot generalni direktor podjetja. Kmalu zatem je odstopila tudi Kristin Cabot. Dogodek, ki se je začel kot nedolžen posnetek s koncerta, se je končal kot profesionalna in osebna drama – vsem na ogled.

Res je, koncertni prostor ni intimen kraj in pogosto smo opozorjeni, da so na dogodku prisotne kamere in da se lahko posnetki uporabljajo. A to še ne pomeni, da je vsak trenutek – vsak obraz, vsako čustvo – na voljo vsem. To, da si fizično prisoten v množici ali na prizorišču koncerta, ne pomeni, da si se odpovedal vsem pravicam do zasebnosti.

Pravni strokovnjaki opozarjajo, da tudi v javnosti obstajajo trenutki, ko ljudje pričakujejo vsaj nekaj zasebnosti – na primer, kadar gre za zelo osebne, čustvene ali občutljive situacije, ki niso bile namenjene širšemu občinstvu. V ameriški pravni teoriji to poznajo kot »poseg v zasebnost« (intrusion upon seclusion), pri čemer gre za idejo, da ima posameznik pravico, da ga drugi ne opazujejo ali snemajo v okoliščinah, kjer bi razumen človek pričakoval zasebnost – četudi ni znotraj štirih sten. In prav to je bil eden od vidikov, ki ga je afera Coldplay tako jasno razgalila.

Slovenska zakonodaja načeloma dovoljuje fotografiranje in snemanje na javnih površinah, vendar to še ne pomeni, da lahko brez omejitev objavljamo posnetke drugih ljudi. Ključno načelo je varstvo osebnih podatkov in pravica do zasebnosti, ki jo zagotavljata tako Ustava Republike Slovenije kot Zakon o varstvu osebnih podatkov. Poleg tega velja tudi Splošna uredba EU o varstvu podatkov (GDPR), ki določa, da je vsaka obdelava osebnega podatka – kar vključuje tudi objavo fotografije, na kateri je oseba prepoznavna – dovoljena le z ustrezno pravno podlago.

V praksi to pomeni, da snemanje v javnosti samo po sebi ni nezakonito, saj javni prostor ne zagotavlja enake stopnje zasebnosti kot zasebni prostori. A težava nastopi, ko tak posnetek želimo objaviti. Če je na njem posameznik jasno prepoznaven, zakon načeloma zahteva njegovo izrecno soglasje, razen če obstaja zakonska izjema. Med te izjeme sodijo poročanje o javnih dogodkih, umetniško izražanje, novinarsko delo v javnem interesu ali snemanje kot del uradne naloge – a tudi v teh primerih mora biti objava sorazmerna, premišljena in ne sme neupravičeno posegati v dostojanstvo osebe.

V sodni praksi se pogosto zastavlja vprašanje, ali je bila oseba na posnetku le del množice ali osrednji motiv. Če se nekdo pojavi zgolj kot naključni obraz v ozadju večje skupine ljudi, soglasje običajno ni potrebno. Povsem drugače pa je, če je oseba jasno v ospredju, prepoznavna in ujeta v osebnem, čustvenem ali celo neprijetnem trenutku. V takem primeru lahko objava pomeni resen poseg v zasebnost, četudi se je dogodek zgodil na javnem prostoru. To pomeni, da lahko nekdo na ulici fotografira protestni shod, množico na koncertu ali turiste na Prešernovem trgu, a objava fotografije, na kateri je mogoče jasno prepoznati posameznike, brez njihovega soglasja lahko pomeni poseg v njihovo zasebnost.

Na drugi strani pa se postavlja vprašanje, kako naj se novinarji, snemalci ali preprosti mimoidoči orientirajo v tem sivem območju. Javna oseba, kot je recimo politik ali znani glasbenik, naj bi imela nižji prag zasebnosti. A kako je s povsem običajnimi ljudmi, ki jih nekdo ujame v trenutku šibkosti ali nerodnosti? V času, ko ima vsak v žepu kamero, je zelo enostavno postati tarča javne razprave – pogosto brez možnosti, da bi se pred tem zaščitili.

Poleg tega zakon prepoveduje tudi snemanje zasebnih prostorov z javnih površin. Fotografiranje skozi okna stanovanj ali hiš, tudi če so vidna s ceste, je lahko nezakonito, saj pomeni poseg v nedotakljivost stanovanja. Takšno dejanje je lahko kaznivo in v nasprotju z osnovnimi pravicami posameznika do zasebnega življenja.

Zaradi vsega navedenega se znova pojavlja vprašanje odgovornosti – tako medijev kot posameznikov. Po eni strani imamo pravico do svobode izražanja in do obveščenosti, po drugi pa pravico do zasebnosti. Čeprav je fotografiranje v javnosti dovoljeno, to še ne pomeni, da lahko vsak posnetek tudi objavimo brez posledic. Zakonodaja nas opozarja, da imamo vsi – tudi v gneči na koncertu, na trgu ali na ulici – pravico, da nismo izpostavljeni brez utemeljenega razloga. Pravica do zasebnosti se torej ne konča s prestopom praga domačega stanovanja, temveč se s tehnološkim razvojem odpira novo vprašanje: kdo ima pravico odločati, kateri trenutki našega življenja bodo postali del javnosti in kateri ne.

Petra Znoj