Odpadla je Portugalska in Italija. Čemu bi gledali v trume turistov, popolnoma enakih kot v soparni Ljubljani? Čemu, če pa obstaja taka luštna, relativno domača »slepa pega« kar v naši precej neposredni bližini? In tako je padla Bosna – za nas nepoznavalce, polne različnih vtisov in predsodkov, še čudovito kaotična in mistična.
- dan: Ljubljana – Nacionalni park Une
»Mnde bo,« stanje svoje francoske kočije komentira Šoferdžija, ko prečimo metliški mejni prehod. Prvič brez živčnosti in nepotrebnih ustavljanj. Prvič v evropski Lijepi naši. Tisti kratek del med Slovenijo in Bosno zgleda žalostno. Post-evropsko, se šalimo. Prazne kmetije, zanemarjena polja, davno zaprte štacune. V mešanici zemotov, traktorjev in nekaj zahodnih turistov se prebijamo do mejnega prehoda Maljevac. Ustavimo se v gostilni kilometer prej, motor je staknil vročino. Prvi znaki eksotike: znak za prepoved vnosa orožja in kajenje znotraj gostilne, preveč ohlajene s klimo. Hladno pivo. Med eno in drugo kapijo turški denar zida džamijo. Bosanske policaje zanima kam gremo. »Park Une,« pravi Navigator in vpraša policaja, če je tod še kaj lepega. »Sve je tu lijepo,« mu odgovori.
Bosna. Velika Kladuša. Dvignemo marke, menjamo evre. Do Cazina in dalje prava modna pista lično zidanih hiš. Osmerokotne, krožne oblike, vse elegantno pisano. Zavidam jim. »Ko si bom zidal hišo, bom šel ideje pobirat sem,« sklenem. Vsakih 500 metrov drugačna bencinska. Drugo ime, drug logo, druge barve. Cazinsko trdnjavo falimo, napačen hrib. Prične se carstvo gora in hoste in njih osupljiva veličina na stežaj odpre v ozke gmajne skrčena slovenceljska srčeca – vražji poljub zelenih žnabljev Bosne. Iz radia žeži harmonika, ki zbuja ostro, romantično melanholijo. Sovoznika v od čuda odprta usta tlačiva čedalje toplejše pivo in smotke, Šoferdžija odkriva prve značilnosti vožnje po Bosni.
Bihać, bosanska Kostanjevica. Igra jezov in otočkov je brezobzirno ljubka. Pri požganem hotelu ob reki spijemo pivo. Akšam pada, mi se pa valimo iz ene temne hoste v drugo. Blizu smo. V nekem zelo hitrem trenutku pa smo blizu tudi neznanemu rjavodlakemu objektu, ki smo ga silovito odbili s ceste v hosto. Ustavimo se 50 metrov nižje. Ni sledu o žrtvi, ni sledu o krvi. Dihamo in mirimo naša taborniška čustva. Sprednja maska od kočije je počena, podgurska tablica zmečkana. Luknje zafila daktejp, tablico zataknemo za šipo. Nacionalni park Une. Zavijemo dol do reke, v manjši kamp pri neki soteskici. S pivom, rakijo in golažem nas sredi noči domače in toplo ugosti gospa Elmira. Una je mrzla kot Soča po dveh dneh dežja.
- dan: Nacionalni park Une
Po fruštku lokalna paša: slapovi Martin Brod. Kot bi se reka zlila po hosti. Kopanje kratke sape pri mostu v Kulen Vakufu, trahana (juha), pite, čevapi in pivo. Nadodlično. Najdemo potencialno alter prizorišče Atlantis. Zaprto. Ob zahodu zavijemo še na Ostrovico, na ostanke trdnjave, ki je tod varovala krščanski, islamski in domnevno tudi rimski imperij. Dvogled pride prav, razgled po hribih je fantastičen. Ribiči v Kulen Vakufu začnejo z večernim lovom. V kampu igramo frizbi.
- dan: Nacionalni park Une – Tjenetište
Zjutraj s ćekičem na skali poklepam avtomobilsko tablico. Pred nami je dolga in hitra etapa do Foče na vzhodu, dalje pa Sutjeska in nedeljski program festivala OK! Z malo sreče ujamemo Rundeka in Zoster. Bosanski Petrovac, Ključ, Mrkonjić Grad. V Titovem Jajcu naredimo par fotk. Vroče. Bugojno, Prozor, Jablanica, Konjic. Skulptura ogromne, najmanj petmetrske šajkače sredi trga nekega sela. Od Kalinovika proti Tjentištu nekaj zajebemo, a osvojimo naslednjo lekcijo: v Bosni najkrajša pot ni nujno tudi najboljša. V trdi noči z Navigatorjem sporadično izstopava iz avtomobila, da se auspuh ne obdrajsa na skaletinah, ki štrlijo iz ozkega makedama. Šoferdžija z globokim tai-chi-ninja fokusom naliman na volan. Na levi skale, na desni srhljiva tema, zvezde na nebu. Po dolgih urah muke prvi asfalt. Še gume zacvilijo. Civilizacija! Ob polnoči zavijemo na parkirišče Omladinskog kempa Tjentište poleg znanega partizanskega spomenika. Festival OK še deluje, nekaj tisočglava masa mladine gruva na Brkove, ki nas sploh ne zanimajo, ker smo seveda zamudili Rundeka in Zoster; čez mostič, kjer nas pretipajo vseprisotni varkoti, se prebijemo v šotorski del, kjer nas s sladko neutrudnostjo mučijo razni DJ-ji, ki bi jim zamerili samo to, da niso vztrajali do sončnega vzhoda. V razigrani množici najdemo neke Zagrebčanke, s katerimi norce brijemo do jutra. Poleže nas tišina, sonce in šele zdaj odkrita prisotnost ostre, mrzle vlage.
- dan: Tjentište – Mostar
Morda spimo celo tri ure. Kamp »odhaja« domov. Najdemo smetnjake iz ljubljanskih Žal. »Darilo gradonaćelnika Ljubljane,« piše. Nabavimo bureke in od gospe izvemo za odlično lokacijo za kopanje: jezero Klinje. Rečica Mušnica nas pripelje naravnost tja. Zajtrkujemo ob jezu, stisnjenem v nižini med pašniki. Poskušamo dešifrirati na zid napisano »slavo« Črni gori, ki se sicer nahaja prav za hribom. Šoferdžija si prisluži novi orden, »Skakač sa pečina«. Gračanica, Nevesinje. Dodikova dežela. Od vseh zastav kar zavijamo z očmi. Delujejo nerazumno zastrašujoče, celo za nas, ki so nam ne tako oddaljeni konflikti še vedno zamotana koprena nacionalizmov, verskega radikalizma, profiterstva, demagogije, uničenja in klanja. Pri Gnojnicah lažje zadihamo. Zapeljemo naravnost čez Mostar, v Abrašević centar. Kava, wc, wi-fi, booking. Falili smo mostarski kitarski blues vikend, jebiga. Rezerviramo in po nekaj sopihanja z guglmepsi pririnemo v hrib h gospe Neznanega imena. Spravi nas v naravno ohlajeno sobo, spredaj na verandi pa spet pride prav dvogled. Spustimo se v mesto. S strehe trafike nas nalaja nek pes. Prva gostilna je nateg: ne točijo alkohola in nimajo nič domačega, pojemo dnevno juho in neke pite. Večer izgubimo ob mostu, v topli čorbi množice ljudi in nakita.
- dan: Mostar – Mostar
Podaljšamo bivanje pri gospe, ki je prepričana, da smo Bosanci. Opazko sprejmemo kot kompliment: dobro smo se spojili s krajino. Najdemo kip Bruce Lee-ja, na dobrih 40 stopinjah cajtunge in limonada. Čudoviti murali na blokih. Najdemo celo prastare stečce. Skoki z mostu. V starem delu Mostarja naletimo na pravo oazo: mali bazen, obkrožen s strehcami, pod njimi pa kafančiči. T.i. Tabhana. Testiramo lokalno žganje in pivo, okopamo se. Gremo do Neretve, testiramo še lokalno craft pivo. Zavijemo nazaj do Tabhane, kjer testiranje opustimo in samo še pijemo. Gosti nas prijeten rock kafič. Temno grmenje, bliski in veter nas prepričajo v odhod. Na prepišni terasi nad mestom cuzamo ostanke piva in poslušamo Louisa in Južni Vetar.
- dan: Mostar – Sarajevo
Zjutraj napademo cesto proti Sarajevu, zajtrkujemo v Jablanici, pred muzejem bitke na Neretvi. Vsebinsko in arhitekturno impresiven muzej je svoje zlate čase očitno preživel v Jugi, na sekretih strašno bazdi po vlagi. Pri Donjem Paprasku zavijemo s ceste do Jablaniškega jezera. Nek glamping, skrit v senco. Spimo kako uro. V Konjicu tokrat zavijemo proti Sarajevu in čez uro-dve se že prebijamo po glavnem bulvarju. Spimo pri gospe Mirsadi, ki nas napolni s ful sladkim sokom. Sprehod čez Baščaršijo. Lokalni skejter nas usmeri v »skulirane« kafiče. Stisnjeni so na kakih 10-ih metrih; v vsakem spijemo par šljiv in piv in pokadimo nekaj zvitkov. »Če v zaprtih kafičih še kdo sedi, se še kako pivo dobi,« smo ugotovili in spraznili še nekaj italijančkov med grobovi v Velikem parku, nato pa pojedli malico (in še zadnje pivo) v mini parkiću pred hribom.
- dan: Sarajevo – Sarajevo
Kava gospe Mirsade. Strinja se, da ostanemo še eno noč. Razgledna točka pri Rumeni Trdnjavi – Sarajevo na dlani. Žičnico črtamo, vzelo bi nam preveč časa. Spustimo se na Baščaršijo, kjer nakupujemo svetle drobnarije za najbližje. Zavijemo v Muzej Optičkih iluzija, kjer se zabavamo na prijetnem hladu. Ugotovitev, ki nas spremlja do konca potovanja: marsikaj v Bosni je »optička iluzija«.
V hudi vročini iščemo dobro krmnico. Predlog lokalca Gigota nas spelje v kar presvetlo in prečisto, da ne zapišem fensi restavracijo. A hrana je, kljub sci-fi izgledu odlična in še kar poceni. Na Ciglanih iščemo tattoo shop (kar se izkaže za »optičko iluzijo«) in razigrane bloke krstimo za Sarajevske Koseze. Pred večerom še vedno peklensko vroče. Z Navigatorjem nabaviva nekaj bosanske literature. Med poglabljanjem v jako čustvene stihe opazimo, da so v kafani, kjer sedimo, ultra poceni koktejli. Nekih 7 evrov za liter! Ni nam treba dvakrat reči: spijemo najmanj tri. »Mi smo dečki, jer pijemo stoječki,« smo si zapeli. Slamice so bile namreč daljše od pol metra in drugače pač ni šlo. Kmalu začnemo jadikovati in sopsti, pa ne od vročine in niti ne od alkohola: videl sem že nekaj prestolnic, a se nobena ne more kosati z neumorno reprezentanco bujnih, bajnih, očarljivih in že kar boleče lepih osebkov, ki jih na sarajevskem korzu kar ni hotelo zmanjkati. Je to mogoče? Nas medejo oči ali je to še ena »optička iluzija«? Da pridemo do sape in da si podrobneje ogledamo ta fenomen, se smjestimo na tla, poleg turškega trubadurja, ki nas zasanja v spevne melodije. Fotkamo se na prazni Baščaršiji in sredi noči (oj, revna Ljubljana!) nabavimo še par piv, ki jih spraznimo ob poslušanju radia.
- dan: Sarajevo – Tuzla
Okoli poldneva na Ilidži neuspešno iščemo skejtpark. »Očigledno još jedna optička iluzija,« pomodruje Navigator. Rabimo dobro uro, da sploh pridemo iz Sarajeva. Bakići, Olovo, Kladanj. Pri Živinicah gremo gledat tuzlansko jezero, Modrac, ki s svojo zanemarjenostjo razočara. Termoelektrarna v Tuzli je res velik objekt. Pojemo par kil mesa na glavnem trgu, rebra so odlična. Grozijo nam veliki oblaki. Ker kot zelo pametni ljudje nismo nič rezervirali, od hotela do hotela sprašujemo po cenah in sobah; najdemo luštno poceni luknjo s TV-jem pri nekem Albancu, ki fura penzjon pri mostu Kipovi (kipi nosačev soli). Iščemo nek rock kafić. Še ena »optička iluzija«. Najdemo človeka, ki nekaj ve o skejtanju v Bosni. Lepo nam razloži, da v Bosni skejtparkov – ni. Petek je; po kafanah v centru se začne zbirati mularija. Nekje pri bazenih-jezerih nas ujame ujma. Najdemo zavetje v kafani, ki je očitno srečališče bolj sproščene, mlajše raje. Po plakatih sodeč je tam igralo nekaj slovenskih zasedb in celo Noč slovenskega vina so imeli. Kajpada veselo betoniramo in se veselimo jutrišnjega, sobotnega večera, ko naj bi odrinili v bližino Županij, na HC punk festival SAWA (Sick As We Are). Dež je ponehal in proti posteljam smo se odpravili tik preden so nas rakijice spričo ugodja preveč razuzdale. V sobi pijemo pivo in kadimo. Zunaj spet divja nevihta. Na TV-ju gledamo Zvezde Granda – v presunjenem čudenju zdržimo vse do konca nekajurne oddaje.
- dan: Tuzla – Banja Luka
Zjutraj nas ubije novica, da je festival SAWA za danes, soboto, odpovedan. Preveč pizdarij z blatom, naraslo vodo in uničenim drevjem. Z najnižjo možno moralo zavijemo v včerajšnjo kafano. V Tuzli ta dan sicer nastopa Vojko V., a nas ne premami. Po enournem googlanju, kam naprej, pade sklep: v Banja Luko, na festival DemoFest. Slab nadomestek, a vseeno smiselno, da gremo še nekam žurat, preden odrinemo domov. Brez komplikacij najdemo Banja Luko in hostel, odpravimo se v mesto. Čevapi, precej piva. Tik pred večerom nas v nekaj sekundah premoči dež. Zavetje za hud, a kratek naliv najdemo pod streho pijace, medovače pa v bližnjem baru. Na vhodu na Demofest mnoštvo policajev, big brother občutek. S slušalkami na glavi plešemo na »tihem« plesišču, za oldskulerje butasto, a zabavno. Parov Stelar obvladajo, a nas ne zanimajo. Nastopijo Laibach, ki zaradi ujme niso mogli nastopiti včeraj. Gremo raje na bolj »domači« teren. Presenetijo nas nastopi domačih reperk in ustvarjalk, v jutro pa zakrmari DJ MKDSL (»majko kaže, da si ljep«), ki stare jugo hite pretaplja v drum’n’bass in druge elektrončkarske odvode.
- dan: Banja Luka – Ljubljana
Spimo nekaj ur. Že na kavi se odločimo, da pičimo nazaj domov. Na prehodu do Hrvaške, v Gradiški, se par ur cjazimo na vročini. Skozi okno avtomobila v romske roke sipamo bakšiš, spretne bake nam prodajo nogavice, prte in neke okraske. Požiramo pot mimo Zagreba, avto (med potovanjem je dobil ime Seljo) je pogrešal avtocesto. Na radiu je pogostejša »zapadna« muzika, na slovenski strani pa nas pozdravijo od neviht zlomljene cestne table. Med potjo potegnemo sklep, ki se je v nas oblikoval že od začetka potovanja: Bosna je »velika Slovenija« in »mala Evropa« hkrati. Prvo zato, ker je tako polna lepih in ljubkih rečic in dolin (in da popopramo nos Velikim Hrvatom in Velikim Srbom), drugo pa, ker je tako hudičevo politično zamotana. Absoluten sklep pa je seveda bil, da se v to prekrasno, sproščeno pokrajino vrnemo čimprej. In čim večkrat. In še za dalj časa.
NEJC BAHOR
