Se v Palestini vrši genocid?

V Palestini po poročilu svetovne organizacije Oxfam, ki se bori proti nepravični revščini, Izraelci vsak dan ubijejo vsaj 250 Palestincev, kar je najvišji »smrtni davek«, ki smo jih doživeli v 21. stoletju. Po poročilih Ministrstva za zdravje iz Gaze naj bi do 4. junija letos ubili 55.223 Palestincev in 1.706 Izraelcev. V številko ubitih Palestincev je zajetih 231 novinarjev, 120 akademikov, več kot 224 humanitarnih delavcev in 179 uslužbencev UNRWA. Ocenjujejo, da je 80 odstotkov ubitih Palestincev civilnih žrtev, poročilo oddelka za človekove pravice pri Združenih narodih pa navaja, da je 70 odstotkov ubitih Palestincev žensk in otrok. Angleška revija za medicino The Lancet dodaja, da bi moralo biti število mrtvih glede na število hudo poškodovanih, ki so travmam podlegli, vsaj okoli 80.000 ljudi. Strokovnjaki v nedavnih intervjujih poleg tega vse večkrat navajajo, da h končni številki mrtvih v Palestini ne prištevajo zdrobljenih v ruševinah, tako da v končnih zapisih manjkajo seznami celih družin. Ocenjuje se, da je v resnici mrtvih že več kot 335.500. Prav tako so zaznali, da se v končno število umrlih ne šteje ljudi, ki v Palestini umirajo zaradi z vojno povezanih dejavnikov, kot so pomanjkanje zdravstvene oskrbe, lakota, omejen dostop do vode in sanitarij (kar s seboj prinaša garje, uši, grožnjo kolere, noric, otroške paralize in drugih bolezni). Ampak, ali lahko ob vsem tem res že govorimo o genocidu?

Pop politik Borut Pahor, ki dneve preživlja ob fotografiranju z mladenkami na dekliščinah z lizikami v obliki penisov v rokah, je nedavno v Intervjuju na TV Slovenija dejal, da je predsednica Nataša Pirc Musar »šla zelo daleč in je to ocenila za genocid. Jaz tako daleč ne bi šel«, s čimer je razburil velik del slovenske javnosti. S temi besedami se je v zanikanju genocida pridružil Janezu Janši, Branku Grimsu in Anžetu Logarju, ki trdijo, da »izraelska vlada le želi opraviti s Hamasom«. 

Slovenski filozof, družbeni kritik in publicist je Pahorju na svojem blogu In medias res hitro odgovoril, da zagotovo »obstajajo razlike med vojnim zločinom, zločinom proti človeštvu in genocidom – te se kažejo predvsem v namenu, obsegu in definiciji. Poglejmo leksikonske: vojni zločini so resne kršitve mednarodnega humanitarnega prava, ki se zgodijo med oboroženim konfliktom. Zločini proti človeštvu so široko razširjena ali sistematična dejanja, storjena proti civilnemu prebivalstvu in so običajno del organiziranega napada. Opredeljeni so v Rimskem statutu Mednarodnega kazenskega sodišča. Genocid je namerno in sistematično uničevanje, v celoti ali delno, določene etnične, rasne, verske ali nacionalne skupine, kot je opredeljeno v Konvenciji ZN o genocidu.« Gre torej za najhujši zločin v mednarodnem pravu, ampak kot pravi Vezjak, »tu ne gre za to, kateri opis uporabiti, da bo deloval retorično čim močneje in zbudil emocije in obsodbo javnosti. Raje obrnimo spraševanje: kako lahko Pahor izključi možnost, da se v polnem pomenu besede v Gazi ne dogaja nekaj, kar je na las podobno holokavstvu ali genocidu v Ruandi in Srebrenici?«

Mednarodno sodišče v Haagu je že lani ob tem času odločilo, da izraelska okupacija palestinskih ozemelj krši mednarodno pravo in da jo je treba čim prej končati. Poleg tega naj bi po njihovem mnenju Izrael moral s palestinskih ozemelj izseliti vse naseljence in Palestincem plačati odškodnino za škodo, ki jo je povzročila okupacija. V drugem postopku, tožbi Izraela s strani Južne Afrike, ki mu očita kršitve konvencije o preprečevanju genocida v Gazi, pa je isto sodišče lani januarja odločilo, da mora Izrael sprejeti učinkovite ukrepe »za zagotavljanje nujne humanitarne pomoči civilistom in preprečiti genocid v Gazi,« ki jih do danes, glede na to, da že nekaj tednov humanitarno pomoč blokira in kljub prekinitvi ognja še vedno obstreljuje civilno infrastrukturo, bolnišnice, begunska taborišča ter varna območja, očitno ni sprejel.

Izrael odločbe sodišča ni sprejel in je v odgovor še povečal moč svojih napadov. Mednarodno sodišče je zato na poziv glavnega tožilca Mednarodnega kazenskega sodišča Karima Khrana 21. novembra lani izdalo tiralico za predsednikom izraelske vlade Benjaminom Netanjahujem in obrambnim ministrom Galantom zaradi vojnih zločinov nad človeštvom, med katere sodijo povečevanje lakote kot metode bojevanja in namernega pobijanja civilnega prebivalstva, umori, pregoni in druga nehumana dejanja. 

Generalni sekretar Združenih narodov Antonio Guterres je ob tem dejal, da so odločitve Mednarodnega sodišča zavezujoče in da pričakuje, »da jih vse strani ustrezno upoštevajo«, a kot smo videli, se to ni zgodilo. Namesto tega so v začetku aprila Netanjahuja na obisku v Budimpešti sprejeli z vojaškimi častmi, Izraelec pa se je Viktorju Orbanu zahvalil za odločitev, da Madžarska zapusti Mednarodno sodišče (ICC). V skladu s trenutno vsemi desnimi populisti na oblasti, od Trumpa do Netanjahuja, namreč tudi Orban verjame, da sodišče ni več neodvisno, »ampak politično«. Z načelnim spodkopavanjem vzpostavljenih institucij si populisti namreč tlakujejo pot za čas, ko bodo (slej kot prej) na enem od njih za svoja dejanja najverjetneje odgovarjati sami. Volivce pa bodo morali še vedno prepričati, da so nedolžni in da naj zanje še kar glasujejo.

Vodja kabineta madžarskega premierja je tedaj dejal, da bo Madžarska namesto vpisa v zakonodajo raje zapustila sodišče. Budimpešta namreč rimskega statuta kot ustanovne pogodbe ICC nikoli ni vpisala v nacionalno zakonodajo, čeprav ga je leta 1999 podpisala in dve leti kasneje ratificirala. Doslej so eno leto po vložitvi ustreznih dokumentov z izjavo o odstopu iz ICC že izstopili Burundi in Filipini. Sodišča pa že od prej ne priznava več kot deset držav, med drugimi Rusija, ZDA, Kitajska in Izrael, kar predstavlja veliko oviro v priznavanju pristojnosti in pooblastil za uveljavljanje odločitev.

Postopanje po črki zakona, medtem ko se na drugem koncu sveta vrši prav najhujše kršenje le-tega, je povzročilo že veliko zamikov in kasnejših (ali prepoznih) obsodb ljudi za genocid, ko so bile generacije ljudi že povsem izbrisane iz sveta. Sam termin je bil sicer na področju mednarodnega prava priznan šele leta 1946, ko ga je prepoznala generalna skupščina Združenih narodov. 

Dve leti prej je izraz skoval poljski odvetnik Raphäel Lemkin, ki ga je zapisal v svojo knjigo Osi zakona v okupirani Evropi. Sestavljen je iz grške predpone genos, ki pomeni raso ali pleme in latinskega korena cide, ki pomeni ubijanje. Razvil ga je na podlagi odziva na nacistično politiko sistematičnega ubijanja Judov med holokavstom in v odziv na pretekla dejanja v zgodovini, ko so se odvijale targetirane akcije uničenja določenih skupin ljudi. Kasneje je prav on zahteval pripoznavo izraza in umestitev med mednarodne zločine.

Genocid je bil kot samostojno kriminalno dejanje zapisan v Konvencijo za preprečevanje in kaznovanje genocida leta 1948, do leta 2022 pa jo je ratificiralo 153 držav. Pri ZN so sicer poudarjali, da so vsa dejanja, ki so zbrana tudi v genocidu, zapisana že drugod in gre v vsakem primeru za kršenje mednarodnega prava. Nato so ga zapisali tudi v 6. člen rimskega statuta.

Preverimo, če dejanja Izraela sovpadejo z definicijo genocida v Konvenciji o preprečevanju in kaznovanju zločina genocida, ki »v tej konvenciji pomeni katerokoli od naslednjih dejanj, storjenih z namenom, da se v celoti ali delno uniči narodna, etnična, rasna ali verska skupina kot taka«. Med temi nameni so: ubijanje članov skupine (v Palestini je najmanj 55.000 mrtvih Palestincev); povzročanje hudih telesnih ali duševnih poškodb članom skupine (ki jih palestinski zdravniki, pa tudi izraelski vojaki, vsakodnevno objavljajo na spletu v obliki fotografij in posnetkov); namerno povzročanje takih življenjskih razmer, ki so namenjene fizičnemu uničenju skupine ljudi v celoti ali delno (kot je denimo namerno zapiranje poti humanitarni pomoči ali dolgoletna okupacija življenjskega področja); uvajanje ukrepov, namenjenih preprečevanju rojstev znotraj skupine (že prvi teden napadov po 7. oktobru je Izrael bombardiral 94 zdravniških ustanov v Palestini, do danes je s tlemi zravnal že vsaj pet porodnišnic, v Slovenskem mladinskem gledališču pa so ustvarili tudi že predstavo imenovano Inkubator, navdihnjeno z resnično zgodbo napada na porodnišnico Al Šifa v Gazi); prisilna premestitev otrok skupine v drugo skupino (s čimer so izraelsko oblasti začele že v petdesetih letih preteklega stoletja, ko so biološkim staršem dejale, da so njihovi otroci umrli, v resnici pa so jih nezakonito podarjali aškenaskim družinam, Judom evropskih korenin). 

Konvencija o genocidu v prvem členu določa, »da se lahko zločin genocida zgodi v okviru oboroženega spopada, mednarodnega ali nemednarodnega, pa tudi v okviru mirnih razmer. Slednje je manj pogosto, vendar še vedno mogoče. Isti člen določa obveznost pogodbenic, da preprečijo in kaznujejo zločin genocida.« Drugi člen Konvencije pa vsebuje še ozko opredelitev zločina genocida, ki vključuje dva glavna elementa: miselnega: »namen uničiti v celoti ali delno nacionalno, etnično, rasno ali versko skupino kot tako«; in fizični element, ki vključuje zgoraj naštetih pet dejanj. Namen je najtežje določiti. Da bi šlo za genocid, mora obstajati dokazan namen storilcev, da fizično uničijo nacionalno, etnično, rasno ali versko skupino. Kulturno uničenje ne zadostuje, niti namen, da se skupina preprosto razprši. Prav ta poseben namen ali dolus specialis naredi zločin genocida tako edinstven. Poleg tega sodna praksa povezuje naklep z obstojem državnega ali organizacijskega načrta ali politike, tudi če opredelitev genocida v mednarodnem pravu tega elementa ne vključuje. Pomembno je, da so žrtve genocida namerno tarče napadov – ne naključno – zaradi njihove dejanske ali domnevne pripadnosti eni od štirih skupin, zaščitenih s Konvencijo (kar na primer izključuje politične skupine). To pomeni, da mora biti tarča uničenja skupina kot taka in ne njeni člani kot posamezniki. Genocid se lahko stori tudi le nad delom skupine, če je ta del prepoznaven (tudi znotraj geografsko omejenega območja) in »znaten«.

Številne (predvsem zahodne) države, tako kot Pahor, danes ne priznavajo dejanja Izraela iz več razlogov. Nekateri ga imajo za pomembnega zaveznika v regiji, z obširno vojsko in nearabskim prebivalstvom. Verjamejo, da gre za demokratično državo in vrednote ZDA že desetletja po svetu ustvarjajo vojne samo zato, da bi v državah »ubranile demokracijo«. Spet drugi verjamejo v ponoven prihod Jezusa Kristusa, ki pa se drugje kot v »judovski državi« ne bi mogel prikazati.

Najpomembnejši pa je – kot vedno – argument denarja. Zato je Izrael letos še vedno lahko nastopil na Evroviziji in zato je lahko Alenka Bratušek letos podpisala pogodbo z letalsko družbo Israir, ki bo začela opravljati redne polete med Tel Avivom in Ljubljano, čeprav je Slovenija lani priznala Palestino in v javnih nastopih večkrat javno pozvala k prenehanju konflikta. 

A očitno bo zaenkrat tako ostalo, kajti, kaj je naslednji korak za »opozarjanjem«? Obtoževanje? Prošnja? Žuganje? Do sankcij ne bodo pripeljale prazne besede. Za razliko od Rusije, ki je sankcije prejela takoj, Izrael še vedno veselo trguje z Evropo, ki ji na letni ravni še dandanes izvozi za 15,9 milijarde evrov blaga oziroma 28,8 odstotkov svojega celotnega izvoza.

Ta teden je Mediana izmerila slovensko javno mnenje, pri katerem se je izkazalo, da več kot dobra polovica vprašanih državljanov podpira sankcije proti Izraelu, okoli 30 odstotkov pa jih temu nasprotuje. Navajajo, da se med podporniki najde tudi precej volivcev SDS.

Morda pa mora v Sloveniji res najprej sosedu »crkniti krava«, da pride do vsaj načelne sprave med ljudmi pri določenih vprašanjih, pa čeprav mora zato »crkniti« cel narod. 

Pia Nikolič