Razvoj slovenske krajine skozi čas
Na relativno majhnem ozemlju naše države se človek že stoletja prilagaja na podnebno in geomorfološko raznolikost, da bi si uredil razmere za življenje. Naravna krajina v Sloveniji se je skozi čas zaradi naravnih procesov in delovanja človeka fizično zelo spreminjala. Nove dejavnosti v prostoru, kot je na primer sprememba pašnika v sadovnjak ali pogozditev polja, predstavljajo normalne posege v krajino. Večji izziv pa je celovito predrugačenje življenjskega sloga na določenem območju, zaradi česar pride do velikih sprememb v rabi in poselitvi prostora. V modernejši zgodovini so na spremembe in razvoj krajine vplivale predvsem spremembe v tehnologiji rabe kmetijskih zemljišč in družbene razmere. Pozitivne spremembe v naravi, kot je obnova gozda, zahtevajo veliko časa. Rastline tudi različno kljubujejo vremenskim spremembam, nekatere se jim lahko skozi čas tudi prilagodijo. Najlepši in najbolj negovani gozdovi, na katere smo ponosni in jih danes spet sekamo, so nastali pred dobrim stoletjem.
A tudi ocena, kako s časom naravna krajina zaradi vpliva človeka erodira, ni točna. Z gozdom je bilo nekoč verjetno poraščenih več kot 95 odstotkov današnjega slovenskega ozemlja, z naseljevanjem in kmetijstvom pa se je do leta 1875 skrčilo na 36 odstotkov Slovenije. Danes je z gozdom poraščenih skoraj 60 odstotkov države. Povprečna zaloga lesa pa je blizu optimalni, 300 kubičnih metrov po hektarju, kar je najmanj dvakrat toliko kot pred 70 leti. V nekaterih delih Slovenije so se gozdarski strokovnjaki že pred približno 130 leti uprli tedaj v Evropi uveljavljenemu golosečnemu gospodarjenju z gozdovi in se odločili za prebiralno gospodarjenje, ki je bilo v tistem času izviren način dela z gozdovi. Golosečno gospodarjenje, ki se v Evropi v velikem obsegu izvaja še danes, je v Sloveniji od leta 1949 uradno prepovedano, takrat se je uveljavilo sonaravno delo z gozdom. Povečana gozdna površina je tudi posledica opuščanja kmetijskih površin in zaraščanja po drugi svetovni vojni, ko se je kmetsko prebivalstvo selilo v mesta, da bi v novonastajajoči industriji dobilo zaposlitev.
Za natančno primerjavo z današnjim stanjem nimamo dovolj zgodovinskih podatkov, vendar strokovnjaki menijo, da so bili nekoč gozdovi kakovostni in skrbno negovani. Lastniki so bili od njih ekonomsko bolj odvisni kot danes. Ti gozdovi so bili tudi bolj zdravi, saj so številne bolezni in škodljivci prišli k nam šele z globalizacijo v 20. stoletju. Poleg tega je bil delež smreke, s katero je zaradi smrekovega lubadarja danes največ težav, manjši kot zdaj. Več kakor danes je bilo v tistem času bukve in jelke.
Škodljivo gospodarjenje z gozdom je bilo najočitnejše na Krasu in v Istri. Pretirane sečnje, kmetijska raba in paša drobnice je privedla do tega, da je bilo celotno območje nekaj stoletij povsem golo. Človek se je zavedel posledic nepravilne rabe tal šele, ko mu je začelo primanjkovati lesa kot vira energije in gradbenega materiala. Zaradi pomanjkanja lesa se je že v 19. stoletju porodila misel o ponovni pogozditvi Krasa. Tržaška občina je leta 1842 izdala odredbo o pogozditvi goličav s semenom domačih listavcev, vendar ta ni bila uspešna. Šele leta 1859 je Josipu Kollerju uspel nasad s sadikami črnega bora pri Bazovici. Tega leta se je začelo pogozdovanje Krasa s črnim borom. V obdobju od 1859 do 1914 so z njim pogozdili 10.842 hektarjev kraških goličav. Takšno gospodarjenje je ohranilo naravno sestavo in zgradbo gozda ter ohranjalo gozdna tla pod trajno zaščito gozda, kar je bilo za ohranitev na občutljivem kraškem svetu še posebej pomembno.
Čeprav se nam morda zdi, da je krajina stabilna in »taka, kot jo vidimo, že od nekdaj,« pa natančnejši pogled razkriva, da se skozi čas vendarle spreminja, na nekaterih predelih celo bistveno. Danes težnje po spremembah krajine spodbujata globaliziran trg in težnja k večanju učinkovitosti. V zadnjih desetletjih smo priča razmahu urbanih območij in infrastrukturnih sistemov, avtoceste, prenosnih daljnovodov in hidroelektrarn, ki radikalno posegajo v naravo. Eden danes najbolj zaznavnih procesov je povečano zaraščanje z gozdom, kar je povezano z odseljevanjem prebivalcev v urbana območja in prenehanjem kmetijske dejavnosti v prostoru, pa tudi z ugodnimi naravnimi pogoji za hitro rast gozda. Krajina v Sloveniji je odraz svojevrstne naravne zgradbe in naravnih procesov, bistvenega pomena pa je tudi družbeno-politično okolje. Slednje se namreč odraža v oblikah bivanja in človekovega delovanja, zlasti pridelovanja hrane, pa tudi v kulturnih posebnostih, ki prispevajo k izjemnosti in prepoznavnosti slovenske krajine.
SIMON SMOLE
