Razbijamo tabuje: Ramazan v Sloveniji: »Post ni kazen, ampak iskanje notranjega miru.«

»Ko rečem, da se postim, mi nekateri začudeno odgovorijo: ‘Pa saj nisi debel!’« s prijaznim nasmeškom pove Senad, a hitro doda: »Veliko ljudi pri nas misli, da je post samo za hujšanje. Ampak za nas muslimane je to nekaj povsem drugega – post je duhovna disciplina, ne dieta. Mnogi v Sloveniji še vedno mislijo, da je post kazen, da se mučimo. Ampak v resnici gre za duhovno rast, za mir, ki ga najdeš v tišini, ko si sam s seboj in s svojo vestjo.«

Senad je rojen v Sloveniji. Tu je odraščal, hodil v šolo, ustvaril družino in že vrsto let dela kot vzdrževalec v večjem podjetju. Z ramazanom je odraščal doma, ob očetu in mami, zdaj pa tradicijo predaja naprej svojim otrokom. »Ramazan je čas, ki nas poveže – z Bogom, s sabo in z drugimi ljudmi. Vsako leto se ga veselim, neglede na to, kako je težak.«

Ramazan je deveti mesec islamskega luninega koledarja in za muslimane najsvetejši čas v letu. Od zore do sončnega zahoda se verniki vzdržijo hrane, pijače, kajenja in spolnih odnosov – a Senad poudarja, da to ni vse: »Ne gre samo za telesni post. Gre za post jezika, misli in srca. Da ne govoriš grdo, ne obrekuješ, se ne jeziš po nepotrebnem. In da si boljši človek.« Post se zaključi vsak večer ob sončnem zahodu, s skupnim obrokom, imenovanim iftar. Zjutraj pred zoro muslimani pojedo lahek zajtrk, imenovan sehur. Med ramazanom se veliko moli, bere Koran in razmišlja o smislu življenja. Letos je ramazan potekal v marcu. »Časovno je vedno drugače, ker sledi luninemu koledarju. Vsako leto pride približno deset dni prej. To pomeni, da se včasih postimo pozimi, ko je dan krajši, včasih poleti, ko je post daljši in težji,« pojasni.

V Sloveniji, kjer muslimani predstavljajo versko manjšino, post ni vedno dobro sprejet. »V službi nimam težav. Šef ve, da se postim, in to spoštuje, ampak, ko kdo prvič sliši, da ves dan ne pijem niti vode, se pogosto prime za glavo. Za marsikoga je to nerazumljivo. Na srečo se stvari počasi spreminjajo.«

Senad pravi, da je ramazan za njegovo družino poseben čas. »Ko pride prvi večer in vidimo mlaj, takrat se vse umiri. Zjutraj vstanemo zelo zgodaj, okoli četrte ure, in pojemo nekaj lahkega – jogurt, kruh, včasih juho. Potem se vsak odpravi v svoj dan – v šolo, službo – in čakamo večer, da se spet zberemo pri iftarju.« V njegovi družini se v post vključijo vsi – vsak po svojih zmožnostih. »Moja najstarejša hči se letos prvič posti cel mesec. Srednji sin se posti ob vikendih, najmlajši pa po svojih močeh – morda do kosila ali do popoldneva. Otrokom ničesar ne vsiljujemo, želimo, da razumejo pomen tega, kar delamo.« Ob iftarju doma pogosto zadiši po tradicionalnih jedeh: »Soproga skuha bosansko juho, burek, baklave … Včasih pa jemo tudi čisto običajne stvari – testenine ali zelenjavno mineštro. Pomembno je, da smo skupaj. Hrana je samo simbol.«

Njegova najstarejša hči, ki je stara 14 let, se že polno posti. »Sama je želela poskusiti že lani. Sprva se je postila nekaj dni, letos pa se je odločila za cel mesec. Nisem je silil v to, a sem ponosen nanjo.« V šoli otroci včasih naletijo na nerazumevanje. »Hči mi je rekla, da jo je sošolka vprašala, zakaj se pusti ‘stradati’. Težko je otroku razložiti, da ne gre za stradanje, ampak zavestno odločitev. Ampak tudi to je del naše realnosti – učimo se drug od drugega.«

Senad verjame, da bi več odprtosti in pogovorov prineslo več razumevanja. »Ko ljudje razumejo, zakaj nekaj počneš, izgubijo predsodke. Ko povem, da je ramazan tudi čas solidarnosti, miloščine, molitve in povezanosti, večina to zelo spoštuje.« Vprašam ga, ali se v Sloveniji počuti sprejetega. »Včasih da, včasih ne. V Ljubljani je lažje, ker je več različnih kultur in so bolj odprti ljudje. Drugje je še precej stereotipov. Ampak iskreno – ramazan ni nekaj tujega. V Sloveniji imamo tudi post pred veliko nočjo, pa advent, pa dneve tišine in refleksije. V bistvu smo si bolj podobni, kot si mislimo.«

Pomemben del ramazana je tudi obisk džamije, skupna molitev in druženje z drugimi verniki. »V Muslimanskem kulturnem centru v Ljubljani imamo vsak večer molitve, pogosto tudi skupne iftarje. Po ramazanu sledi bajram – to je za nas največji praznik. Zjutraj molimo, potem pa sledi druženje, obiski, darila za otroke in veliko hrane,« pove z nasmeškom.

Zaključimo s vprašanjem, kaj si najbolj želi za prihodnost. Odgovor je preprost: »Da bi bili ljudje bolj odprti drug do drugega. Da ne bi takoj sodili. Vsi imamo praznike, vsi imamo nekaj svetega – če bi to spoštovali pri drugih, bi bilo vsem lepše. Naš post je nekaj lepega – nauči te hvaležnosti. Ko si ves dan brez hrane in vode, veš, da to ni samoumevno. Ko zvečer sediš za mizo z družino, si res hvaležen. In hvaležnost je največje darilo.«

Petra Znoj