Razbijamo tabuje: Anja Robavs: »Ženske ne treniramo le telesa. Treniramo miselnost. Postajamo bojevnice.«

Ko pogledaš Anjo Robavs, vidiš nasmejano, odločno žensko. Osebno trenerko, trenerko Spartana, nekdanjo atletinjo. A tisto, kar pri njej najbolj izstopa, ni fizična moč. Je moč, ki prihaja od znotraj. Je vera v to, da lahko vsaka ženska postane bojevnica – če trenira ne le telo, temveč tudi svoj um.

Anja je svojo športno pot začela kot atletinja, a jo je poškodba iztrgala iz sveta, ki ga je imela rada. Šport je izginil iz njenega vsakdana – in z njim tudi občutek pripadnosti, identitete, smisla. V iskanju novega izziva je na družbenih omrežjih zagledala objavo nekdanje kolegice iz atletskega kluba, ki je tekmovala na tekmovanju Spartan Race. Prikaz ovir, blata, plezanja, tekanja in fizičnega preizkusa v njej ni prebudil le radovednosti. Prebudil je tisti notranji glas, ki reče: »Tudi jaz bi to zmogla.«

Spartan Race ni zgolj športni dogodek. Je koncept, svetovna znamka, ki temelji na premagovanju fizičnih in mentalnih ovir – od preskakovanja zidov, vlečenja verig in plezanja po vrveh, do plazenja pod bodečo žico, nošenja bremen in metanja sulice v tarčo. Gre za preizkušnjo telesa, vzdržljivosti, koordinacije in poguma, ki se je razvila iz vojaške vadbe in je nedavno povzročila nekaj negodovanja pri Ljubljančanih, ki so jim center mesta prekrili s progo za ta šport. Nekateri so ob tem celo protestirali, saj se jim je zdelo, da gre za promocijo ameriške militarizacijske kulture orožja. 

Anjina prva dirka ni bila »lahka vstopna točka«. Odločila se je za 21-kilometrsko preizkušnjo v Dolomitih, kar je bilo hkrati tudi evropsko prvenstvo: »Takrat sem doživela prvi resen premik. Kasneje jih je bilo še veliko, predvsem se spomnim izkušnje iz Češke nekaj let kasneje. Nekje na klancu, sredi snega, v kratkih hlačah, ko sem delala vojaške poskoke z obrazom uprtim v sneg, sem se zjokala, ko sem spoznala, da premikam meje – telesne in čustvene. Da lahko naenkrat izpustim iz sebe stvari, ki jih v vsakdanjem življenju zatiram. Da jih pustim tam, v tistem snegu.«

Danes je Anja licencirana trenerka. A njeno delo presega samo pripravo na tekmovanja, večino njenega dela predstavljajo osebno trenerstvo in preobrazbe žensk – tako telesne, kot življenjske. K njej prihajajo ženske, ki si želijo izgubiti kilograme, a zelo hitro se izkaže, da potrebujejo nekaj več. »Ko enkrat spoznaš, kaj tvoje telo zmore – ko začneš telovaditi, ko spremeniš način življenja ali pa ko se udeležiš Spartan tekmovanja, preplezaš zid, ko prideš na cilj blatna in utrujena, pa vseeno nasmejana – začneš na novo verjeti vase. Vidiš, da zmoreš več, kot si si kadarkoli predstavljala.«

Anja zato svoje varovanke spodbuja, naj si postavijo cilje, ki niso povezani le z izgledom. Skupaj trenirajo – telesno, prehransko in predvsem mentalno. »Ni štos v popolnosti. Štos je v tem, da začneš razmišljati kot bojevnica. Da si upaš. Da izzoveš samo sebe. In potem vidiš, da se to preslika tudi v življenje. Ena je pustila službo, ki jo je dušila. Druga se je končno postavila zase. Tretja se je po dolgih letih odločila za selitev. Nekatere so prvič v življenju rekle ‘jaz sem na prvem mestu’. In to ni le posledica treningov. To je posledica tega, da končno zares začutiš svojo moč.«

Treningi, ki jih Anja vodi, so prilagojeni vsaki posameznici. Tista dekleta (pa tudi nekaj fantov), ki si upajo nekaj več, pa pripravlja tudi za Spartan tekmovanje. Tekme so razdeljene na različne težavnosti, znotraj vsake pa obstajata tekmovalna in netekmovalna kategorija. V netekmovalni se lahko pomagaš, ovire preskočiš, greš v svojem tempu. »Tudi če greš prvič samo zato, da vidiš, kako izgleda – že to je izkušnja. Vsi starostni razredi, vse postave, vse zgodbe – vse se zlijemo v eno. V skupnost. In ta energija, ki se ustvari na terenu, te nosi še dolgo po tem, ko prideš domov.«

Anja pogosto potuje po Evropi in ZDA – na tekme, sodeluje z drugimi trenerji, se izobražuje in gradi vizijo. Pri nas takšnih poligonov še ni veliko, a skupaj z nekaterimi drugimi športniki v Sloveniji snuje ideje, kako bi postavili vadbene ovire. V Italiji so tovrstni objekti že skoraj v vsaki vasi. Slovenija pa, kot pravi sama, še malce okleva z novostmi. A verjame, da se bo tudi pri nas prijelo – saj je odziv vedno navdušujoč, le opogumiti se je treba.

In še nekaj je pri Spartan kulturi drugače – tu ženske niso »šibkejši spol«. Tu ženske nosijo verige, plezajo po blatu, padajo in vstajajo. Tu ni prostora za »tega ne zmorem«. In prav to Anja želi prenesti tudi na svoje stranke: samozavest, ki ne temelji na številki na tehtnici, temveč na občutku. »Ko spoznaš, kaj vse zmoreš, se spremeni način, kako razmišljaš o sebi. Telo je le sredstvo – glava je tista, ki te nosi čez ciljno črto. Tisto notranje ‘jaz zmorem’ postane najmočnejša mišica v telesu.«

Zato svoje delo razume kot poslanstvo. Ni le trenerka. Je motivatorka, spremljevalka in zgled. Ne gradi samo mišic, temveč identitete. In vsaki ženski pove isto: da ni pomembno, kako začneš, temveč kam greš. Da ni pomembno, ali boš plezala, padla, vstala – pomembno je, da verjameš vase. In da si nekega dne rečeš: »Če sem zmogla to, bom zmogla tudi vse ostalo.«

Petra Znoj