Resnično, vlak, ki je ob 17:50 odpeljal iz Ljubljane proti Ormožu, sem bedno in sramotno zamudil. Vse je bilo namreč do pike natančno napovedano in zmenjeno. Peter and the Test Tube Babies, prvokategorniki zgodnjega britanskega panka, se bodo na poti iz Dunaja v Novi Sad ekskluzivno ustavili v ormoškem Unterhundu, je bilo javljeno, kmalu zatem pa se je porodila drzna ideja, da gremo tja in nazaj – z vlakom. Isto noč. Kar je tudi ekskluzivno.
Nič, vlak zamujen, ne vrne se noben. Ostali člani posadke, ki so vlak ujeli, so se lahko prijetno zleknili v naslonjače na precej dolgi poti do gut naše Kure, jaz pa sem s precej kislim nasmeškom klical prevoze in klikal po tranzitnem omrežju, da bi ujel boljšo kombinacijo, kot je bila tista res zadnja, vlak ob 20:00, ki pride v Ormož šele ob 23. uri. Bil sem odločen, da na ta petek res ne bom v Ljubljani, čeprav se je napovedovala oreng brhka pankerija v Gromki. Nekaj je k odločnosti dodal še stari ku*** ponos, sploh ker sem že cel teden ekskluzivno potezo z vlakom reklamiral vsakemu na dosegu, no, pljuč.
Pataf, zasedba starih pankerskih mačkonov iz Gorice, naj bi začela svirkat šele ob desetih, tako da so se Petrčki napovedovali ob enajstih; vsaj nekaj upanja. Ker nisem imel kaj početi, v riti pa so me že močno srbeli mevlji, sem krenil proti Metelkovi. Morda je tam kaka ekipa, ki se slučajno odpravlja na koncert. Nič od tega. Pred Gromko, kamor je kasneje menda prišlo reci in piši 200 panksov, špil pa razprodan, ni bilo prav nobenega. Pred Jallo sem odprl pivo in se slučajno zadebatiral z dvema urnima zvijalcema, ki sta imela za tisti večer preprostejše plane. Predvsem pa logistično manj zahtevne.
Vlak ob osmih torej. Kupim karto in sedem na vlak proti Sevnici. Od Ljubljane do Ormoža te košta tri ure, a čeprav bi se pošten državljan te ure ustrašil, vam povem, da z dvema prestopoma – v Zidanem mostu in Račah – in na zunanji temperaturi lepo ohlajenim sikspekom – pot ni nikakršen bavbav. Morda je čez dan, ko se kaj vidi skozi okno, celo prijetnejša, a v nočni izolaciji sem lahko bolje padel v naključne debate sopotnikov. Kontra sedeči gospe, ena knapovka, druga Srbkinja, očitno sodelavki, suvereno nergata debelo uro do Zidanega mostu. Ena slovensko, z najbolj izrazitimi balkanskimi kletvicami, druga srbsko, z izrazito slovenskimi samostalniki. Heh, punca za mano je tako kot jaz falila vlak ob šestih.
Da pa to ne bo potopis, lahko triurni solo trip zaključim z eno povedjo in eno pripombo. Nihče na vlaku ni naglas poslušal muzike ali bil naporen za okolico. Med vsakim prestopom sem tako v miru spil dve pivci, vmes pa si vrtel plate hedlajnerjev, ki naj bi jih, inšalah, kmalu videl v živo. Nadlega pa je v tem, da nimaš v teh super novih vlakih kam odložiti piva – razen na tla ali na zgornjo polico za kovčke, ki pa je itak postrani. Lahko bi mi iz žile špricnila kri, lahko bi človek nasproti mene padel v katatoničen šok, lahko bi nekdo nekoga začel streljat, lahko bi mi v naročje padla cela štajerska dekliščina – prostora za odložiti pivo enostavno ni. Tudi po globokem razmisleku ni bilo druge, kot da pivo lepo zlagam nazaj v nesrečen ovitek, ki pa kajpak ni narejen tako, da se vanj sploh kaj vrača.
No, materialne travme niso bile hude in po pristanku na postaji v Ormožu sem, prosto po Jerofejevu, z okrepčano, silno dušo in že rahlo medlim in mehkim telesom zakorakal proti gradu, ki je nekje za desnim vogalom. Še nekje v grmovju me je z nočnega obrisa gradu ujel nezmotljivo britanski pank zvok, s kotlastimi bobni in visokimi, razigranimi kitarami v ospredju. V naslednjem trenutku sem že puščal dvajsetaka na kasi in na hitro dal šanku vedeti, da sem tam, nato pa v ravni liniji direkt do – prve linije.
Nič ni boljšega od kratke, intenzivne telovadbe, da se človek zbudi iz na primer triurnega dremeža. Začasni bivanjski prostor se je zapolnil s pestrimi hlapi in z zračnimi napadi komolcev, ram, piva, glav in sline, ki je letela iz kričavo zategnjenih ust pevca, originalnega Petra (Bywaters, op. a.). Od pankerskih superzvezd pa do nas in ostalega sveta nas je ločil samo en pljunek ali ena jakna, včasih pa tudi nič. Fantje iz Otoka so tudi v tretjem življenjskem obdobju razigrani in precej energično pičijo. Prezenca je močna kljub zajebantskosti, kilometrina jim daje avreolo svetosti, navkljub golšam, okroglim želodčkom in kožnim draperijam zvenijo čudno aktualno. Naokoli je skakala sreča, kot na pravem pankerskem pikniku. Lepa, častitljiva obokana opečnata vinska klet, v njej pa od oka kakih 100-150 glav lepe in lepše živine. Levo in desno okrog piva skremženi, jezni, veseli, ekstatični obrazi, vseh starosti in vseh dolžin las. Znani obrazi iz Gorice, Maribora, Trbovelj in Pudgurja so bili pijani in veseli, kot se spodobi na taki veselici, obrazi lokalcev takisto in še bolj, obrazi neznancev pa kakopak tudi. Presenetili so neki skini, a so lepo in besedilno točno sodelovali v tem necerkvenem obhajanju. »Rdeči« skini iz Murske Sobote in Prlekije, smo kasneje izvedeli. Pesmi se je zaradi opče legendarnosti pelo jasno in naglas, refreni so kajpak spevni, komadi pa ravno prav dolgokratki, da je vmes še čas za povratne vzklike in drugo lajanje, ki ga povzroča tovrstni publikum. Padali so ljudje, padali so hiti. Tudi moj nepoznavalski favoritič Banned From the Pubs, ki prav nemarno točno razkriva zgodnjepankersko stvarnost in njen agresiven gon, katerega odmev se je tudi tematsko, če ne samo glasbeno, kasneje čudovito spajdašil tudi z našim pankerajem. Vse so tepli policaji, skratka.
Petrčki so bili na mentalni liniji z nami ves čas, ta pa je se je pela tako čez prhkega lokalca, ki se je res pri vsakem komadu trudil biti v sredini prve vrste, kot do tistih, ki smo v zanos padli šele ob drugi ali tretji izvedbi refrena. Preprostost anglosaških napevov je privlačna in mesenost seveda nikoli ni bila problem; v takih slučajih, ko pretok mase teles povzroča težko popisljivo dinamiko na samem robu odra, spodaj pod njim pa je, milo rečeno, cel hudir, ki se ciklično vrača ravno gor na oder, postaja bistvo mesa in prezence ključno, kot da bi se samo tako, z masno prisotnostjo, vživeli v sam prostor, ki smo mu zaupali naša telesa. Vsaj tako so rekle gobe sopotnice, mi pa smo se nejeverno smejali, kako so s približno urnostjo migali veteranski prdci z okoline 60-ih let in na drugi strani njih še najmlajši kolegi iz bloka III. ljubljanske Rožne doline. Lahko bi si mislili, da bodo mojstri zaradi večjih špilov na njihovi vzhodni turneji z energijo in pojavnostjo šparali, a temu pač ni bilo tako. Pred drugim bisom so šli člani benda za kakšnih pet minut sedet zraven bobnarja, da se nadihajo. Očitno so dali vse od sebe. Publika jih pač ni kar tako pustila dol.
Klub je bil seveda odprt tudi po koncu špila, šank oblegan in obljuden, svaka čast T&P!, ljudstvo pa prešerno in razigrano. Iz zadrege, ker sem falil predvozače Pataf, sem njihovega bobnarja zvlekel na šank na enega kratkega. Po oceni pisanega moža, s katerim si po naključju deliva tudi podobne dentološke izkušnje, je bil špil Pataf čisto spodoben in po JUS-u, po oceni tistih, ki so vlak za Ormož ujeli že ob šestih pa bi morali imeti slabši zvok na odru, da do izraza pride njihova surovost. Menda je Mirt iz Komna padel dol in so morali začetek koncerta Petrov zamakniti za deset minut. 140 pijanih kil pač »zamakneš« malce težje. Đoni iz Trbovelj je po špilu spet delal nepotrebno sranje, ker je terjal pretep, a do tega zaradi mentalne treznosti ostalih ni prišlo.
Sledilo je sproščeno popivanje, večno pijansko prihajanje in odhajanje, izgradnja in rušenje debatnih krožkov, vzkliki, žicanje, pozdravljanje in odzdravljanje. Vse valjda stoje. Neka Maja mi je celo izpričala nostalgično, romantično ali pač neko ljubezen do Pečota, še žive novomeške pank persone, ki je mnogokje persona non grata, ker je pač trmast, politično nekorekten panks. Takrat sem (spet) dojel, da se na takih špilih lahko do drugega sproščeno obnašaš, kot da ne poznaš njihovega in nobenega krščanskega imena, niti ne predvidevaš starosti, niti ničesar drugega, brez zadrege. Pričaš. Kar deluje ne samo transgresivno, ampak tudi transegeneracijsko. Zame, ki sem (ajde, dejmo rečt) nekje med mladimi in starimi, tudi nekaj sproščujočega. Deluje osvežilno, lahko, domače, čeprav so teme pogosto turobne, tragične in obupne. A dela. Pank koncerta ni konec po koncu koncerta. Če smo ugriznili v meso, bomo ugrizli tudi v misli. Te so, kot jim je v naravi, letele, trdnjava je bila naša. Skratka, ventili so popustili in se – pogovarjali. Seveda k temu pripomore tudi alkohol, a ipak tu ne moremo zanemariti truda prejšnjih pankerskih generacij, ki so predvsem trdo in na lastni koži skozi nešteto izkušenj ustvarile takšne relativno mirne place, kjer je mišljenje na glas prva pravica in kjer je tudi splošno odklonilno stališče do stanja sistema in države ne samo mogoče in diskutabilno, ampak tudi oreng testirano in celo kultivirano s kontekstualizacijami aktualnih tem. In seveda s prikladnimi sporočili novih in starih bendov.
Tako koncert Peter and the Test Tube Babies v Unterhundu ni bil nek medel prdec starih riti razvajeni množici kot kak špil za silo primerljivih Pankrtov, ampak korajžni dreg v rebra pankerjem vseh dolžin las, da je smer prava in veter močan, v pobudo in poduk. Kontekst surovega britanskega uličnega panka in posledičnih zajebancij iz osemdesetih smo prebavili skozi nedrja globalno zavednih panksov (ter hardkorašev) devetdesetih, vse skupaj pa je bilo možno le v angažmaju še žive generacije, naključno ali ne ujetega na koncertu vzhodne turneje Petrčkov, in nazadnje, Slovenskih železnic. In jeklene ekipe Unterhunda. V Ljubljani je bilo tisti petek morda nenadjebljivo – a legendo smo pojedli mi.
- S. Jutranji vlak ob 4:50 smo ujeli kljub vztrajanju lokalcev, naj ostanemo in pijemo v Ormožu še cel dan in prišli v Ljubljano kljub vztrajanju Štajercev, da naj sestopimo v Mariboru in pijemo tam. Misija opravljena.
Nejc Bahor
