Moški in čustva: Zakaj moški še vedno težko prosijo za pomoč?
V družbi še vedno prevladuje predstava, da mora biti moški močan, neodvisen in samozadosten. Od otroštva naprej fantom pogosto govorimo, naj ne jokajo, naj bodo pogumni in se ne pritožujejo. A prav ta pričakovanja, ki naj bi izražala moč, lahko postanejo past. Moški svoje stiske pogosto skrivajo, dokler jih ne začnejo razjedati od znotraj. Statistika je kruta – največ samomorov je prav med moškimi.
Po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije (WHO) si vsako leto življenje vzame več kot 720.000 ljudi, od tega večina moških. V državah Evropske unije moški predstavljajo približno 75 do 80 odstotkov vseh samomorov. Po podatkih Eurostata je v letu 2021 v EU zaradi samomora umrlo 47.346 ljudi, kar pomeni povprečno 10,2 smrti na 100.000 prebivalcev, pri čemer je bilo 77 odstotkov žrtev moškega spola.
Podobna slika se kaže tudi v Sloveniji. Po najnovejših podatkih Nacionalnega inštituta za javno zdravje (NIJZ) je v letu 2024 zaradi samomora umrlo 363 ljudi, od tega 275 moških in 88 žensk. Samomorilni količnik je znašal 17,09, pri moških 25,74, pri ženskah pa 8,34. Moški so torej storili skoraj trikrat več samomorov kot ženske. Čeprav se je skupno število samomorov v zadnjih letih nekoliko zmanjšalo, Slovenija še vedno sodi med evropske države z nadpovprečno visoko stopnjo samomorilnosti.
Zakaj so moški tako ranljivi? Strokovnjaki izpostavljajo več razlogov. Prvi je gotovo stigma. Moški so pogosto vzgojeni v prepričanju, da je prošnja za pomoč znak šibkosti. To prepričanje jih spremlja tudi v odraslost, zato redkeje spregovorijo o svojih občutkih, težavah ali duševnih boleznih. Ko pomoč končno poiščejo, je njihovo stanje pogosto že zelo resno. Metaanaliza, ki je vključevala več kot 20 raziskav v Severni Ameriki in Evropi, je pokazala, da je imelo pred smrtjo zarad samomora le 19,7 odstotka moških stik s strokovnjakom za duševno zdravje, medtem ko je bil ta delež pri ženskah skoraj 35 odstotkov.
Drugi razlog je način izražanja čustev. Moški pogosto svoje občutke zadržijo zase ali jih preusmerijo v jezo, deloholizem, alkohol ali druge oblike samouničevalnega vedenja. Redkeje znajo priznati, da so preobremenjeni, žalostni ali tesnobni. Zaradi tega se njihove težave težje prepoznajo – tako doma kot v delovnem okolju. Tretji dejavnik pa je izbira načina samomora. Raziskave kažejo, da moški pogosteje uporabijo metode, ki so bolj smrtonosne, kar pomeni, da je izid poskusa samomora pri njih pogosteje usoden kot pri ženskah.
Duševne težave med moškimi pogosto ostanejo neprepoznane. Raziskava, objavljena v reviji International Journal of Environmental Research and Public Health, opozarja, da stigmatizacija duševnih motenj – tako s strani družbe kot posameznika – pomembno povečuje tveganje za samomorilno vedenje. Družbene norme moškim pogosto ne dovoljujejo, da bi pokazali ranljivost, zato stisko potlačijo in se zaprejo vase. Stres, izguba službe, finančni pritiski, razpad partnerskih odnosov in občutek neuspeha so med pogostimi sprožilci. Mnogi moški ob tem občutijo sram in krivdo, ker menijo, da so izgubili nadzor ali razočarali svojo okolico. Prav občutek, da morajo vse rešiti sami, je eden glavnih dejavnikov, ki jih potisne v izolacijo in obup.
Čeprav so številke visoke, obstaja tudi upanje. Vedno več organizacij se posveča duševnemu zdravju moških in ozaveščanju, da je pogovor o čustvih znak poguma, ne šibkosti. V Sloveniji delujejo programi, kot je To sem jaz, svetovalne linije, na primer TOM telefon ali Zaupni telefon Samarijan, pa vse pogosteje uporabljajo tudi moški. Ključno je, da ustvarjamo okolje, kjer se ranljivost ne razume kot slabost, ampak kot človeška lastnost. V zadnjih letih se je pojavilo več kampanj, ki spodbujajo moške, da poiščejo pomoč, naj bo to pogovor z družinskim zdravnikom, psihologom ali prijateljem. Strokovnjaki poudarjajo, da so programi pomoči učinkovitejši, ko so zasnovani posebej za moške. Pomembna je dostopnost, anonimnost in razumevanje specifičnih pritiskov, s katerimi se soočajo. Pogosto moškim pomaga že to, da jih nekdo posluša brez obsojanja.
Kultura, ki moškim še vedno narekuje, da morajo biti trdni in ne smejo pokazati čustev, ima visoko ceno. Dokler bo ranljivost razumljena kot slabost, bodo mnogi moški še naprej trpeli v tišini. Statistika o samomorih med moškimi ni le številka – je odraz družbe, ki mora ponovno ovrednotiti, kaj pomeni biti močan.
Petra Znoj
