December je mesec, ko se otroške sanje mnogih vrtijo okoli treh dobrih mož – Miklavža, Božička in Dedka Mraza. Med njimi imata prav Božiček in Dedek Mraz zanimivi, a precej različni zgodbi, ki ju povezujejo zgodovina, kultura in mitologija. Poglejmo, kako sta nastala in, kako sta skozi čas pridobila svojo današnjo podobo.
Predkrščanska praznovanja ob zimskem solsticiju
Stare kulture so v najtemnejših nočeh leta praznovale zmago svetlobe nad temo, dobrega nad zlim in življenja nad smrtjo. Na Slovenskem so staroverci ob solsticiju obeleževali ponovno rojstvo Sonca in častili Svarožiča, sina bogov Svaroga in Vide. Praznovanja so vključevala kurjenje kresov in obrede, ki so simbolizirali podporo naravi pri povratku svetlobe.
Podobno so v drugih kulturah 25. decembra slavili rojstva božanstev, kot so Mitra, Krišna, Horus, Oziris in Buddha. Leta 350 je papež Julij I. ta datum razglasil za Jezusov rojstni dan, da bi postopoma izpodrinili poganska praznovanja. Krščansko obhajanje Jezusovega rojstva se je začelo povezovati z obdarovanjem, kar je utrlo pot sodobnim decembrskim dobrotnikom.
Korenine Božička: Sveti Nikolaj in ameriški vpliv
Zgodba o Božičku izhaja iz lika svetega Nikolaja, meniha, ki je živel v 4. stoletju v Anatoliji (danes Turčija). Bil je znan po svoji dobrodelnosti, saj je razdelil svoje premoženje med revne in bolne. Njegov sloves se je širil po Evropi, predvsem na Nizozemskem, kjer so ga imenovali Sinterklaas.
Nizozemski priseljenci so v 18. stoletju praznovanje svetega Nikolaja s seboj prinesli v Novi Amsterdam (današnji New York). Angleški otroci pa so si prav tako zaželeli svojega dobrotnika, in tako je iz Sinterklaasa nastal Santa Claus. Božiček je dobil svoje mesto na božični večer (na večer »rojstva malega boga«), kar je omogočilo širitev njegovega praznovanja med različnimi veroizpovedmi.
Podobo sodobnega Božička, ki ga poznamo danes, je oblikoval ilustrator Haddon Sundblom, ko je leta 1931 za podjetje Coca-Cola naslikal lik rdečega dobričnika. Barvna shema Božičkovih oblačil je morda povezana tudi s poganskimi koreninami, kjer sta rdeča in bela barva simbolizirali mušnico, povezano s šamanskimi obredi.
Božičkove povezave s poganstvom in šamanizmom
Na severnih območjih so šamani v zimskem času obiskovali domove, tako da so skozi dimnik vstopali v bivališča. Verjeli so, da sta rdeča in bela barva njihovih oblačil povezani z lastnostmi mušnice, ki so jo uporabljali v ritualih. Skandinavski bog Odin pa je bil znan po tem, da je v zimskem obdobju potoval po nebu v svoji kočiji, vlečeni s konji, in ljudem prinašal darila. Legenda, ki jo je opisal Jacob Grimm, pripoveduje, kako Wotan, bog modrosti in gospodar življenja ter smrti, na predvečer praznika Yule jezdi po nebu in preganja potnike, ki se znajdejo na njegovi poti. Ta zgodba bi lahko bila izvor tradicije božiča kot praznika, ki ga preživimo v krogu družine.
Tudi na Arktiki so ljudstva verjela v obrede, med katerimi so se šamani spuščali na Zemljo skozi dimnike ali odprtine v jurtah, da bi ljudi obdarovali ali kaznovali. Poleg tega je razširjeno prepričanje, da rdeča in bela barva Božičkovih oblačil izvirata iz mušnice, katere halucinogene lastnosti naj bi bile povezane s transom in vizijami. Ponekod naj bi mušnice dajali jesti svojim jelenom, nato pa so ob uživanju njihovega urina simbolično »poleteli« skozi dimnik in se na zemljo vrnili z duhovnimi darovi. Celo Božičkov »ho, ho, ho« naj bi posnemal evforični smeh, leteči jelenčki pa bi lahko bili produkt halucinacij, povezanih s temi obredi.
Dedek Mraz: Socialistični odgovor na cerkvene praznike
Dedek Mraz ima popolnoma drugačne korenine. V predkrščanskih časih je bil poznan kot Varun, bog vode, kaosa in smrti, ki je simboliziral temno plat življenja. Ko je Rusija v 10. stoletju sprejela krščansko vero, se je Varun najprej spremenil v troglavega boga Trojana, nato v svetega Nikolaja in na koncu v lik Dedka Mraza.
Severna ljudstva so častila naravne sile, kot so mraz, led, veter in tema. Ti pojavi so bili povezani s smrtjo, kar se odraža tudi v mitologiji. Po skandinavskih mitih na severu leži kraljestvo mrtvih, kjer vlada boginja Hel, prototip Snežne kraljice. V ruski tradiciji je bil Dedek Mraz sprva znan kot Marozko, ki ni bil prijazen prinašalec daril, temveč poosebitev zime, ki je ljudem omogočila preživetje le s svojo milostjo.
V slovanski mitologiji je bil Dedek Mraz povezan z bogovi vetra in zmrzali, kot so Pozvizd, Karašun in Zimnik. Ljudje so ga sprva obravnavali previdno, saj so verjeli, da lahko prinese nesrečo. Da bi si zagotovili njegovo naklonjenost, so ga vabili v domove, kjer so ga pogostili in prosili, naj jih obvaruje pred naravnimi nesrečami.
Dedek Mraz v Sloveniji
V Slovenijo je Dedek Mraz prišel po drugi svetovni vojni, ko je oblast ločila božič od novoletnih praznovanj. Njegova podoba je bila poslovenjena – postal je starček v ovčjem kožuhu, z belimi lasmi in brado, domač na Triglavu. Spremljali so ga gamsi, vile in snežinke, kar je liku dodalo lokalni pečat.
Pesem »Siva kučma, bela brada«, utrjuje njegovo prisotnost v slovenski kulturi. Kljub ideološkim spremembam je Dedek Mraz ostal priljubljen simbol dobrote in obdarovanja.
Božiček in Dedek Mraz sta skozi zgodovino prešla dolge poti, prepletene z mitologijo, religijo in kulturnimi spremembami. Medtem ko je Božiček bolj povezan z zahodnimi potrošniškimi tradicijami, Dedek Mraz nosi pečat socialističnih vrednot, vendar ohranja globoko zakoreninjeno mitološko simboliko. Kljub različnim ideološkim izhodiščem oba lika v središče postavljata vrednote obdarovanja, veselja in družinske povezanosti. V Sloveniji, kjer praznujemo vse tri dobre može, je ta raznolikost simbolov edinstven odraz naše kulturne dediščine. Tako Božiček, Miklavž in Dedek Mraz vsak na svoj način prinašajo sporočilo o solidarnosti, ljubezni in upanju, ki ga december že stoletja nosi v svojem srcu.
Petra Znoj
