30. Jazz Cerkno
Za ljubitelje jazzovskih godb je nemogoče spregledati enega najboljših ter gotovo najlepše lociranih festivalov pri nas. Cerkno je mala vasica, ki spada pod Primorsko, a meji na gorenjsko pokrajino, kar pomeni da jo obdaja precej hribovito, a čudovito okolje, ki ga je potrebno prečiti na poti. Kljub majhnosti kraja ali pa morda ravno zaradi tega, saj se je bilo potrebno za bolj zahtevne muzike voziti daleč v druge večje kraje, je vzniknila zamisel o festivalu, ki je letos med 23. in 25. majem beležil trideset let. Sprva se je začel kot Jazz v maju, združeval entuziaste okoli Bara Gabrijel, vmes spreminjal lokacije, ter se dokončno ustalil na Starem placu v centru Cerkna. Njegov programski vodja je zadnjih deset let Simon Kenda, ki je nadomestil pokojnega Boštjana Cveka in je za tokratno edicijo izbral izvrsten nabor glasbenikov.
Petkovo festivalsko dogajanje se je pričelo pozno popoldne, z otvoritvijo razstave na prostem z naslovom Na novi stari poti – zadnje desetletje festivala, ki je kombinacija fotografij in plakatov. Odprtje je pospremil improviziran nastop na Gabrijelovem vrtu, v sklopu katerega je igral duo slovenskega bobnarja Marka Lasiča in italijanskega saksofonista Yannisa Maizana, ki sta se izkazala za pravo razgibano kombinacijo za uvod na prostem pred koncertnim dogajanjem na glavnem odru pod šotorom. Slednjega bi lahko poimenovali »ameriški« oziroma »newyorški« večer velikih imen oziroma triov, saj so bili glavni protagonisti bendov znani »Američani« oziroma v New Yorku bazirani glasbeniki. Med rezidenti je tudi domači saksofonist Igor Lumpert, ki se je predstavil s projektom Radium Bath plays the Fight Songs, v katerem sodelujeta tudi v Detroitu vzgojeni sin jazzovskega bobnarja Johna Cleaverja, to je Gerald Cleaver, ter mladi nemški kontrabasist Felix Henkelhausen. Gre za glasbeno usklajeno in verodostojno medgeneracijsko sodelovanje, ki predstavlja nadaljevanje Lumpertovega raziskovanja tematik boja in osvoboditve slovenskih borcev.
Isti večer je s projektom Extra nastopil Lumpertov glasbeni tovariš iz benda Innertextures, trobentač Peter Evans. Zaigral je skupaj s kontrabasistom Pettrom Eldhom ter bobnarjem
Jimom Blackom. Glede na predhodnike tega dne, smo bili priča veliko bolj intenzivnemu nastopu, z mnogimi eksperimentalnimi zasuki, predvsem po zaslugi dodatnih elektronskih vložkov ritem sekcije. Kljub krajšim umiritvam, je zasedba sicer pohvalno, a zelo intenzivno hitro, morda prehitro, drvela čez svoje raziskovanje, da nihče ni prišel prav zares do izraza. A kljub temu – dober špil!
Kot zadnji v večeru pa je nastopil kontrabasist in šakuhačist William Parker s projektom Circular Pyramid in obdan s kitaristko Avo Mendozo ter bobnarjem in tolkalcem Hamidom Drakeom. Torej še ena intenzivna in preverjeno dobra postava mojstrov, nad katero se težko pritožimo. A večer je vseeno minil brez posebnih presenečenj.
Naslednji večer je dogajanje otvorila slovenska zasedba Lolita, ki je na odru v Cerknem zaigrala že večkrat, morda kot band celo največkrat in med drugim tudi na eni prvih edicij festivala. Tokrat se jim je pridružil jazz saksofonist srednje generacije Jure Pukl, odigrali pa so venček Lolitinih ter Puklovih skladb. Kolektiv je bil dobro uigran in je poskrbel za enega lepših in bolj sproščenih koncertov, brez pretirane pretencioznosti in bil zato super uvod v večerne koncerte. Precej bolj nekonvencionalen je bil Lopez, Laubrock, Rainey Trio.
Saksofonistko Ingrid Laubrock smo lahko pred tem v popoldanskem času poslušali v sklopu spremljevalnega programa v solo izvedbi, kjer je pokazala izjemno spretnost obvladovanja svojega inštrumenta, a ni izrazila toliko volumenske dinamike in grajenja, temveč je za solo, ki je sicer bil njen prvi, igrala morda malo preveč enolično. Če je to lahko zmotilo v njeni solo izvedbi, pa se je odlično vpela skupaj s kontrabasistom Brandonom Lopezom in tolkalistom Tomom Raineyjem, s katerima so se skoraj telepatsko dopolnjevali, a tudi drug drugemu puščali prostor ter poskrbeli za super svobodnjaški špil.
Večer pa je zaključil še en povratnik, in sicer kitarist Otomo Yoshihida, ki je dve leti nazaj nastopil v krasnem duetu s saksofonistom Chrisom Pitsiokosom, letos pa s svojim New Jazz Quintetom, katerega začetki segajo v leto 2001. Samosvoj japonski avantgardni jazzist, ki je s svojo eklektičnostjo navdušil že s Pitsiokosom, je bil bombastičen. Slišati je bilo en kup soničnih zgodb, vse od orkestrsko filmskih do nojzerskih in rockerskih, ki so se spretno prelivale druga v drugo. Izvzemši Lolito, ki je sicer s Puklom šla tudi izven svojih okvirjev, je bil sobotni večer eden bolj vznemirljivih in zvočno izzivalnih.
Naslednje jutro se je kar nekaj obiskovalcev odpravilo domov, a preostale je čakal še en krasen dan inštrumentov s tipkami, morda celo najlepši. Ali pa morda vsaj za nekatere izmed nas, ki smo se dopoldne udeležili še Jazzohoda in se povzpeli na tako imenovani cerkljanski Triglav, to je Porezen, s katerega se dejansko vidi najvišji slovenski vrh. Hoja v hrib nas je sicer utrudila, a nas tudi navdala z velikim zadovoljstvom. Deloma zaradi športne aktivnosti, deloma zaradi božanske okolice in razgledov, med drugim tudi s travniške jase na poti, na kateri je raztresen pepel še enega entuziasta in nekdanjega soustvarjalca festivala Daria Corteseja. Za nagrado smo na vrhu na koči poslušali še koncert Jureta Torija. Če se za koče v slovenskem hribovju spodobi zven harmonike, smo jo tudi dobili, a seveda bolj eksperimentalno, ki še zdaleč ni zvenela narodnozabavno, čeprav nas je navdahnila z domačnostjo.
Prvi večerni koncert je pripadel projektu Gombač- Krhlanko-Vollmaier Tibia Sonora, ki je nekako povezal 30-letnico odkritja najstarejšega glasbila na svetu, to je neandertalčeve piščali, s 30-letnico festivala Jazz Cerkno. Boštjan Gombač, multiinstrumentalist, ki je trenutno najbolj znan kot uporabnik rekonstrukcije neandertalčeve piščali, je kot vodja otroških delavnic redno prisoten na festivalu, pogosto pa ne deluje zgolj kot mentor, temveč znotraj raznolikih zanimivih projektov. Eden tovrstnih je tudi omenjeni trio, v katerem sodeluje še z dvema raznovrstnima muzičarjema – Bojanom Krhlankom, rednim bobnarjem zasedbe Laibach ter nekdanjim članom tega benda klaviaturistom Sašom Vollmaierjem. Pripravili so dolgo meditativno suito, polno improviziranih momentov, v katero je iznajdljivo vpadala elektronika.
Nadaljevala je belgijska trojica De Beren Geren, ime, ki je bilo mnogim najmanj znano. Nenavadni jazz, ki ga ustvarjajo mladi glasbeniki na bobnih, klavirju, kontrabasu in sintetizatorjih, preči polja rocka in elektronike. Tisti, ki smo zasedbo preverili vnaprej, smo se najbolj veselili prav tega koncerta, ki se je izkazal za enega bolj prodornih presenečenj. Večer pa je zaključil še en trio, in sicer Gush, ki združuje rednega gosta na domačih tleh, pihalca Matsa Gustafssona, klaviaturista Stena Sandella in bobnarja Raymonda Strida.
Če so nas De Beren Gieren s svojimi kompozicijami razvneli in nas ravno prav prebudili za še zadnji koncert, je slednji poskrbel za umiritev. Seveda švedski trio še zdaleč ne dela tihe in preproste muzike, a so nekateri postopno grajeni elementi, sploh Gustafssonovi dolgi saksofonski toni, lahko delovali zelo meditativno. Ravno prav za zaključek festivala.
Jazz Cerkno je za trideseto obletnico poskrbel za čudovito edicijo festivala. Seveda pa poleg glasbe v ponudbi ni manjkalo odličnih tradicionalnih cerkljanskih lignjev, plesa v Baru Gabrijel po koncertih, dnevnega pohajkovanja po okoliških barih ter srečanj z lokalci, ki nas vedno sprejmejo odprtih rok. Na še mnogo festivalskih edicij!
Brigita Gračner
