Recenzija: Samosvoj (Moonage Daydream, Brett Morgen, 2022)

Poslovili smo se od Muhammada Alija, umrl je Prince, odšla je Zsa Zsa Gabor, ni več Georga Michaela, Leonarda Cohena, Daria Fo, Nancy Reagan, Franka Sinatre … so bili pogosti naslovi, ki so leta 2016 polnili časopise. Istega leta se je, le par mesecev pred svojo ženo, po dolgi bolezni, pri 69 letih s tega sveta poslovil David Bowie, s pravim imenom David Robert Jones. 

Kot pravi kameleon je glasbenik desetletja dolgo krojil podobo in trende tako v glasbi, kot na področju mode. Oblike njegovega ustvarjanja bi lahko ločili na več obdobij, začenši z najstniškim, ko je že sredi šestdesetih let na televiziji zagovarjal svoje Društvo za preprečevanje krutosti nad dolgolasimi moškimi. Nadaljevalo se je z glam rock alter egom Ziggyjem Stardustom in Belim vojvodo, vse dokler ni kariere zaključil kot v suknjiče oblečen odrasel moški srednjih let z nespremenljivo blond pričesko, počesano nazaj. Vse te faze lahko vidimo in o njih slišimo v novem 135 minut dolgem novem dokumentarnem filmu Moonage Daydream. 

Za razliko od nekaterih ostalih filmov o Bowieju je ta eden prvih, ki je začel nastajati v času po njegovi smrti, zato je lahko zajel celo njegovo življenje. Zasnovan je iz kolaža glasbenikovih videospotov in drugih televizijskih nastopov ter nekaterih fotografij, ki prikazujejo življenje v ostalih aspektih družbe tistega časa. Pripovedovalca ni – pripovedovalec je Bowie sam. Poleg njegove glasbe lahko slišimo le še njegove besede, ki so nastale med intervjuji in seveda nekaj novinarjev.

Kljub dolgem trajanju film ne dolgovezi, pravzaprav bi lahko vanj umestili še precej ostalih informacij. Kar se tiče sodelovanja z drugimi glasbeniki je denimo omenjena le reklama za Pepsi, ki sta jo posnela s Tino Turner, ne izvemo pa niti tega, da je v Berlinu živel skupaj z Lou Reedom, čeprav je nastajanju glasbe, ki jo je v berlinskem studiu ustvaril skupaj z Brianom Enom, posvečenih kar nekaj minut.

Zaradi umirjenosti in jasne želje po izražanju tega kar hoče ter perfekcionističnega načina ustvarjanja je Bowie izvrsten vzornik. A v Moonage Daydream se ne bojijo prikazati tudi skoraj neobstoječega odnosa s starši, osamljenosti, ki jo je doživljal, ker je ves čas živel med hoteli in še kakšne slabosti zvezdništva. Vseeno bo ogled filmskega prikaza življenja tega izjemno produktivnega glasbenika lahko dovolj, da boste po odhodu iz kinodvorane stopili v bližnjo trgovino z oblekami in si vendarle kupili tiste živo rožnate hlače, s katerimi se spogledujete že več kot pol leta.

Pia Nikolič