Zakaj Janković nima alternative?

Ljubljana je znana po svoji alternativni sceni, a tudi po izredno srednjetočni turistični ponudbi. Leta 2006, ko se je na županski prestol prvič zavihtel Zoran Janković, je mainstream turizem dokončno prevzel politični primat v mestni občini. Alternativa pa lahko obstaja le v skritih kotičkih mesta ali v obliki dodatne turistične ponudbe. To se je še posebej jasno izkazalo pred letom in pol, ko je Janković s pomočjo zasebnih varnostnih služb in policije izgnal uporabnike avtonomne cone Rog po tem, ko je z »mehkimi prijemi« Metelkovo sprejel med bisere ljubljanske turistične ponudbe in tako kastriral njeno politično razsežnost.  

Vendar ta članek ni namenjen analizi samoniklih alternativnih oblik bivanja in njihovega razmerja z županom mestne občine Ljubljana, temveč razmisleku o politični alternativi Zoranu Jankoviću, ki že od leta 2006 strelja s praznimi naboji. Janković je namreč županski stolček zasedel na krilih svojega delovanja v gospodarstvu. Sloves je pridobil predvsem kot dober menedžer pri Mercatorju.  Leta 1984 je bil v poslovnem sistemu Mercator imenovan za vršilca dolžnosti direktorja Mercator Investa. Na tem položaju je ostal do leta 1988, ko je postal podpredsednik SOZD Emona in v. d. generalnega direktorja Emona-VS. Ker ni bil imenovan za direktorja Emone, je 1990 ustanovil in postal direktor podjetja Electa Inženiring, ki se ukvarja s projektiranjem, gradnjo objektov ter notranjo opremo. Danes, v času, ko se odkrivajo finančne in druge mahinacije in nezakonitosti v delovanju, pa jo vodita njegova sinova. Leta 1997 je bil s položaja člana nadzornega sveta izvoljen za predsednika uprave Poslovnega sistema Mercator, kjer je deloval do leta 2006. Takrat so ga bojda po politični odločitvi novi lastniki družbe nekrivdno razrešili s te funkcije s sedmimi glasovi za in šestimi proti. V tem trenutku se je Janković nemara ravno zaradi odstavitve odločil za politično kariero, kjer je bil njegov glavni cilj, tako se zdi maščevanje Janezu Janši, ki naj bi stal za njegovo razrešitvijo z mesta predsednika uprave Mercatorja. 

Svojo podjetniško vizijo politike, na krilih katere je zmagal vsakokratne lokalne volitve, je seveda ohranil tudi v vlogi župana. Ljubljano je postopoma, a odločno spremenil v industrijo turizma. Iz središča mesta je z gentrifikacijo izgnal lokalce, z javno-zasebnimi partnerstvi pa spletel močno korporativno mrežo povezanih podjetij, ki živijo od javnega denarja in špekulativnih gradbenih investicij. 

Mestna občina Ljubljana je tako postala ogromna firma, ki ima svoje lovke razvejane v širine, ki jih pozna le lastnik, to je direktor, torej župan Zoran Janković. Prav tukaj pa tiči odgovor na vprašanje, zakaj ljubljanska politika ne more ponuditi alternative bržkone dosmrtnemu županu. Njegov položaj bi lahko brez političnega samomora v prvem mandatu prevzel le ekvivalentno uspešen župan-podjetnik. Pa še to, če bi ga Janković sam uvajal. V nasprotnem primeru ne bi le novoizvoljeni župan podpisal svoje politične smrtne obsodbe, temveč bi tudi podjetje Mestna občina Ljubljana prej kot slej doživela bankrot in prevzeli bi jo stečajni upravitelji. Podjetja se namreč ne vodi samo z bilancami in poslovnimi načrti, temveč tudi z osebno soodvisnostjo upravljalcev podjetja s partnerji. Po domače: kdo bi lahko obul Jankovićeve čevlje, ohranil poslovanje tako velikega podjetja, kot je Ljubljana, in hkrati opravljal še svojo politično funkcijo?

Ker takih prostovoljcev, ki bi se zavoljo rešitve Ljubljančanov pred gentrifikacijo ali zgolj zavoljo spremembe politično-poslovodne usmeritve upravljanja mestne občine Ljubljana odrekli svoji nadaljnji politični karieri, ni, morajo alternativo vsakič predstaviti politične stranke. Najmočnejšega protikandidata je navadno ponudila Slovenska demokratska stranka v obliki Anžeta Logarja, ki pa na zadnjih volitvah ni prejel niti polovice glasov, ki jih je prejel Janković, ko je zmagal s svojimi standardnimi 60 odstotki v prvem krogu. 

Tokrat se mu bodo, kot kaže, zoperstavili z leve, kjer svojo alternativo kujeta svetniška skupina Levice ter Lista kolesarjev in pešcev. Verjetno pa računata tudi na pomoč civilnih gibanj, kot je urbanistična Ljubljana odprto mesto ali novonastala samonikla avtonomna cona Plac. 

A zdi se, da bo tudi ta poskus jalov. Ne le zaradi nemogočega prevzema podjetja, razširjenega v smeri, ki si jih nihče ne predstavlja, temveč ravno zaradi Jankovićevega pragmatičnega političnega diskurza, ki praktično nikoli ne zajema političnih idej, temveč obravnava občino kot podjetje. Če pade direktor, pade podjetje. Če pade podjetje Ljubljana, lahko novo vodstvo pozabi na vse politične ideje, saj se bo ukvarjalo predvsem z reševanjem podjetja iz krize in posledičnim upadom že tako skrhanega socialnega stanja prebivalcev. Zoran Janković je Ljubljano postavil v odvisen položaj, podobno kot to storijo preprodajalci drog: »Evo, malo turističnih foric za pokušino boste že plačali, ko boste imeli.« V naslednjem trenutku Ljubljana že ne more več brez svojih turističnih »foric«. 

Jaka Virant