Plečnikov stadion po petnajstih letih odprl vrata prebivalcem mesta
V Ljubljani je pred dobrim mesecem dni skupina zainteresiranih posameznikov odprla vrata Plečnikovega stadiona, ki je za javnost zaprt in prepuščen propadu že od leta 2008. Plečnikov stadion zadnjih 15 let kot športni objekt ni več vključen v konceptualno urbanistično celoto mesta, v svoji opuščenosti je postal neviden za večino prebivalcev mesta.
Zato angažirana civilna družba, gre za skupino več kot 30 organizacij in društev, pa tudi mnoge angažirane posameznike, poziva k dogovoru o javni rabi stadiona. Menijo, da je potrebno »javnosti dati priložnost, da dokaže, da je zmožna dejavno ustaviti propadanje Plečnikovega ambienta in mu ponovno zagotoviti mestotvorno vsebino tudi v obdobju, ko čakamo na obnovo spomenika,« so zapisali v javni pobudi. Stadion je namreč spomenik državnega pomena, za katerega velja Zakon o varstvu kulturne dediščine. Septembra 2005 je Mestna občina Ljubljana razglasila stadion za spomenik lokalnega pomena, še v istem mesecu pa so na Ministrstvu za kulturo z Aktom o začasni razglasitvi stadion zavarovali kot spomenik državnega pomena.
Več kot desetletje smo že priče sporu med večinskim lastnikom objekta Bežigrajskim športnim parkom, stroko in zainteresirano javnostjo. Bežigrajski športni park, d. o. o., je javno-zasebno partnerstvo med Elektronček, d. o. o., MOL in Olimpijskim komitejem Slovenije. Ljubljanski mestni svet je sicer novembra lani za pet let podaljšal družbeno pogodbo z družbo Elektronček Jožeta Pečečnika in Olimpijskim komitejem Slovenije, ki določa, da se na stadionu izvede projekt Bežigrajski športni park (BŠP).
Civilna pobuda za ohranitev Plečnikovega stadiona v izvirni obliki je na Fakulteti za arhitekturo pripravila javno tribuno, na kateri so predstavili programske smernice za njegovo obnovo in prihodnost. Smernice so pripravili lani in jih uskladili s predstavniki različnih strok, z njimi pa se nameravajo obrniti tudi na ministrstvo za kulturo. Da za prenovo stadiona v izvirni obliki ne bi bilo potrebno veliko, so se strinjali vsi gosti tribune: umetnostna zgodovinarja Damjan Prelovšek in Franci Lazarini ter arhitekti Tadej Glažar, Miloš Kosec in Kaja Lipnik Vehovar. Po besedah Lazarinija bi celo lahko bil odlično izhodišče za kolesarsko pot po Plečnikovih delih.
Za prenovo v izvirni obliki bi, po besedah Starihe, potrebovali med štiri in šest milijonov evrov, potekala pa bi lahko postopno. Na ta način bi med drugim ljudem vrnili v uporabo velike zelene športno-rekreativne parkovne površine, ohranili kulturnozgodovinsko bogastvo oziroma dediščino Jožeta Plečnika ter povečali prepoznavnost Ljubljane
Posamezniki in organizacije civilne družbe se zavzemajo, da se omogoči uporaba pravic, ki jih določa zakonodaja, kot so javni dostop, uživanje kulturne dediščine in prispevanje k njeni obogatitvi. Zakon o varstvu kulturne dediščine od lastnika oziroma upravljavca zahteva odgovornost ohranjanja in vzdrževanja kulturne dediščine ter spoštovanje javnega dostopa. V 2. členu opredeljuje javno korist varstva dediščine, ki obsega tudi omogočanje dostopa do dediščine in informacij o njej vsakomur, še posebej mladim, starejšim in invalidom, celostno ohranjanje dediščine, kot tudi sodelovanje javnosti v zadevah varstva. V 4. členu, ki govori o pravicah in dolžnostih, je kot prva pravica navedeno: »Vsakdo ima pravico uporabljati dediščino kot vir informacij in znanja, uživati v njenih vrednotah in prispevati k njeni bogatitvi.« Še natančneje odnos lastnika v razmerju do javnosti določa 57. člen Odloka o razglasitvi del arhitekta Jožeta Plečnika v Ljubljani za kulturne spomenike državnega pomena: »Lastnik in upravljavec spomenika morata javnosti omogočati dostop do spomenika in njegovo predstavljanje. Javni dostop ne sme ogrožati spomenika ali posameznih spomeniških vrednot, zlasti ne osnovne namembnosti.« Stadion bi torej potem, ko bi zavarovali nevarne predele, lahko postal odprt javni rekreacijski park po vzoru preizkušenih praks v Ljubljani in v tujini.
Mnogi se sprašujejo, zakaj Olimpijski komite Slovenije, ki je v projekt BŠP vložil osrednji del stadiona, podaljšuje ustanovne pogodbe MOL. Joc Pečečnik, večinski lastnik objekta, pa je v zvezi z rešitvami in načrti civilne pobude na kratko dejal le: »Nimam komentarja. Stadion je v pretežno zasebni lasti, zato so to načrti brez podlage.« Pečečnik je pred leti napovedoval prenovo stadiona po načrtu, ki med drugim vključuje obširno pozidavo in podkletitev. Trenutni občinski podrobni prostorski načrt predvideva obširno prenovo, za katero naj bi po nekaterih ocenah ostalo le še pet odstotkov izvorne Plečnikove zasnove stadiona. Pečečnik to sicer javno zanika.
Bežigrajski stadion je na nemilost prepuščen vremenskim pojavom in vandalizmu in že leta izgublja svojo prepoznavno podobo. Stadion propada in izgublja ključne oblikovalske elemente, zaradi katerih je sploh zavarovan. Koliko časa bo Joc Pečečnik še čakal na boljše čase, ko bo nekdo popustil in odpravil spomeniško varstvo za stadion? Morda ni napačna ideja, da v tem času Plečnikov stadion prepusti civilni družbi, da mu vdahne življenje in smisel.
