Šola kot odsev družbenega stanja

V času epidemije je bila sprejeta vrsta ukrepov, namenjenih zajezitvi širjenja okužb. Med njimi so bili tudi zaprtje šol, prepoved organizirane športne vadbe, uporabe igrišč in druženja na javnih prostorih. Omejevalni ukrepi so bistveno posegli v najpomembnejše vidike življenja mladih – vključevanje v vrstniške skupine, učenje in igro. V medijih se je pisalo o skokovitem porastu duševnih stisk in motenj med mladimi, ki naj bi se počutili osamljene, nemočne, prazne, anksiozne in brezvoljne. Zaradi svojih razvojnih značilnosti in potreb so otroci in mladostniki ena najranljivejših skupin, pri kateri bodo imele posledice epidemije in spremljajočih se ukrepov dolgotrajne učinke na duševni in telesni razvoj, pravi naša sogovornica, šolska svetovalka na osnovni šoli Vič in psihologinja Maruša Majhen, ki smo jo vprašali, kakšne posledice so epidemiološki ukrepi pustili na mladih, s katerimi dela in širše v družbi.  

Šolski svetovalci že od začetka epidemije opažajo porast težav pri učencih, pravi Majhen. Otroci so se v tem času izobraževali na daljavo oziroma pri pouku nosili maske, mnogokrat je bila dodeljena karantena oziroma izolacija. Opazno je povečanje učnih težav, poslabšanje stanja na področju mentalnega zdravja. Tudi sama ima strokovno zahtevnejše pogovore z učenci o težavah in duševnih stiskah. Opaža še porast vedenjskih težav, kar povezuje s povečanim stresom pri njihovih starših, ki pušča posledice na njihovem podmladku. Statistike kažejo, da se je med epidemijo povečalo nasilje v družini, očiten pa je vpliv na spremenjen socialnoekonomski položaj družin.

Pred novo realnostjo je šolska svetovalna služba opravljala podporno in preventivno funkcijo, zdaj je prisiljena opravljati tudi klinično psihološko obravnavo učencev. Podporne institucije so kadrovsko pomanjkljive, saj pedopsihiatrov primanjkuje. Tako morajo mladostniki z resnimi psihičnimi težavami, kot sta depresija in samomorilnost, čakati na vrsto tudi leto ali dve. Javni sistem varovanja duševnega zdravja otrok in mladostnikov v Sloveniji je namreč kljub neprestanim opozarjanjem strokovnjakov že dolgo podhranjen. Specialistov otroške in mladostniške psihiatrije ter klinične psihologije je bistveno premalo, da bi zadostili potrebam mlajše populacije, opozarja naša sogovornica.

Ena od posledic prehoda na pouk na daljavo je tudi padec pismenosti učencev. Že pred epidemijo smo bili po raziskavah PISA na lestvici držav Evropske unije, kar se tiče funkcionalne pismenosti, nizko uvrščeni. Učenci so v obdobju epidemioloških ukrepov v naslednji razred sicer napredovali, kljub temu da niso dosegali učnih standardov. Učitelji so pri tem večinoma zgolj sledili navodilom Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport. 

Ob vrnitvi v šole je bil pritisk na učence in učitelje po hitrem nadomeščanju zamujenega znanja velik. Ocene so morali pridobivati hitro, časa za obnovitev snovi pa ni bilo, kar je pri mnogih pomenilo nižjo raven osvojenega znanja. V nižjih razredih je Majhen zaznala povečanje govorno-jezikovnih motenj pri učencih. Šolski delavci predvidevajo, da je to posledica povečane uporabe računalnikov – tako staršev kot otrok. Mladi so imeli težave s prekomerno rabo in zasvojenostjo z računalniškimi zasloni ter spletnim nasiljem svojih vrstnikov že prej, a ne v tolikšni meri. Med epidemijo se je to še povečalo, dodatno so se na splet preselili tudi medosebni odnosi. Učenci iz šibkejših družbenoekonomskih okolij niso imeli enakih možnosti pri soočanju s težavami, ki so jih prinesle spremembe v izobraževanju zaradi epidemije, poudarja Majhen. Socialne razlike med otroci so se med izobraževanjem na daljavo še poglobile. Zakon o osnovnih šolah sicer nalaga, da bi morali v šolah zmanjševati socialne razlike. Nekateri učenci niso imeli niti ustrezne računalniške opreme. Mnogi starši niso imeli možnosti delati od doma, zato je bila opazna še odsotnost starševskega nadzora in pomoči.

Znaten porast težav pri učencih je očiten, zaključuje Maruša Majhen, vendar je natančen vzrok in posledice težko jasno določiti. Prepričana je, da šola odraža stanje v družbi. Iz zunanjega sveta se v šolo tako prelivajo strah, nasilje do drugih in sebe ter panika in anksioznost, ki jo otroci pogosto prevzamejo od staršev.

Mladim bi bilo potrebno ponuditi pomoč, ki jo potrebujejo in odpraviti sistemske težave, na katere je opozorila naša sogovornica. Povečati bi bilo potrebno dostopnost do storitev psihološke in psihoterapevtske dejavnosti, zgodaj prepoznavati otroke in mladostnike, ki so nagnjeni k tveganjem, ter učinkovite zgodnje oblike pomoči. Pri tem morajo biti starši in šolski delavci pozorni na vse dejavnike, ki so tesno povezani s kasnejšim pojavom težav pri mladih, od diskriminacije učencev, težav v družini, do zelo pomembnega dejavnika finančne varnosti družine, saj slednje sploh omogoča normalno vključitev otrok v proces šolskega izobraževanja, kar se je v zadnjih skoraj treh letih izrednih razmer še jasneje pokazalo.

Simon Smole