Maša in Klara sta se spoznali pred petimi leti, na »moderen« način, na aplikaciji Tinder. »Imela sem ga en dan, Maša je bila moj prvi in zadnji zmenek,« pove Klara. Šele ko je spoznala Mašo, se je razkrila svoji družini in prijateljem. »Za najini družini in okolico je bilo sprejemanje proces. Pri meni je bilo drugače, ker sem povedala, da sem istospolno usmerjena, ko sem se zaljubila. In na koncu je bilo samo to pomembno, ne pa katerega spola je druga oseba. Najini ožji družini naju podpirata, vsi se imamo radi in ko imaš oporo doma, ostale stvari postanejo nepomembne,« pove Klara.
V Ljubljani se počutita sprejeti in varni, vendar pravita, da razlike med odnosom ljudi v večjih in manjših mestih so, precej drugače pa na njuno zvezo gledajo čez mejo. »V Ljubljani sva imeli večinoma dobre izkušnje. Zanimivo je, ker se, če se drživa za roke, vsak drugi obrne za nama. Vendar se ljudje večinoma nasmehnejo, želijo pokazati svoje odobravanje. Je pa tudi res, da se sami prilagodiva situaciji – če vidiva, da nekje ni varno, se ne drživa za roke in ne poljubljava. Na primer na Hrvaškem, ko sva na počitnicah, nikoli ne hodiva z roko v roki, predvsem zaradi varnostnih razlogov,« razloži Maša.
Ko imaš podporo v ožjem krogu, v resnici odzivov ne opaziš več, pravita. »Seveda naletiš tudi na neodobravanje. Zgodilo se je, da je kdo za nama kaj zaklical, ko sva se držali za roke. Vendar je bilo tega precej malo,« dodaja Klara.
Leto nazaj se jima je pridružil sinček Oliver. Oliver je bil spočet z biomedicinsko pomočjo. »V Sloveniji ne moreš skupaj posvojiti otroka v istospolno partnersko zvezo. Ne moreš niti na umetno oploditev, zato sva morali v tujino. V Sloveniji je ta možnost brezplačna, medtem ko se v tujini plača,« pojasnjuje Maša. Preden je šla Klara na umetno oploditev v Avstrijo, sta o tem veliko razmišljali. Obe sta si želeli družino, ampak sta imeli pomisleke – bo imel otrok zaradi njune ljubezni težave in ga ne bodo sprejemali? Kaj če ga bodo nadlegovali, ker ima dve mamici?
»Štiri mesece po rojstvu so ugotovili, da je Oliver doživel možgansko kap. Zaradi tega ima diagnosticirano hemiparezo, vrsto cerebralne paralize. Z njim se ogromno ukvarjava, imamo veliko terapij. Za naju je bilo to izjemno težko, saj je nosečnost potekala brez težav in je bila diagnoza povsem nepričakovana. Kljub prvotnim napovedim mu gre dobro, a z določenimi omejitvami, ki vedno bodo. On je najin borec in brez njega bi bili tudi midve težko tako močni,« pojasni Klara.
Maša ima vse pravice, ki navadno pripadajo »možu«. Še nekaj let nazaj je postopek potekal tako, da bi morala Maša Oliverja enostransko posvojiti, kar lahko traja tudi leto dni. Med tem časom ne bi imela nikakršnih starševskih pravic. Sedaj so pravice tudi za istospolne pare v tem pogledu izenačene. Če je zakonska zveza raznospolna, je oče namreč takoj vpisan v rojstni list. Zdaj, ko enako velja tudi za istospolno partnersko zvezo, je tudi Maša takoj dobila enake pravice. »Edina razlika je, da v rojstnem listu ne piše mama/oče, ampak starš/starš. Prav tako sem imela očetovski dopust – to je še vedno tako poimenovano, ampak upam, da se tudi to počasi uredi,« pojasnjuje Maša.
Poroka je bila zanju še vedno eden od najlepših dni v življenju. Ko sta bili v zvezi eno leto, sta odšli na izlet v Trst, kjer je Maša povsem nenačrtovano Klaro vprašala, če bi se poročila z njo. Do poroke sta nato minili dve leti. Po njunih besedah predvsem zato, ker sta bili takrat še študentki in sta morali denar prihraniti. Nekaj časa jima je vzela tudi priprava dokumentacije. Sicer je od leta 2016, ko je v veljavo stopil Zakon o partnerski zvezi, vse skupaj precej lažje, saj so pravice skoraj izenačene. Razlika je med drugim v tem, da pri istospolnih porokah ne uporabljamo poimenovanja »zakon«, temveč »partnerska zveza«.
Poročili sta se v Ljubljani, še pred tem pa sta se odpravili na fotografiranje v Trst. »Trst bo vedno imel posebno mesto v najinih srcih,« nasmejano pove Klara. »Zame je bila poroka najlepši dan v življenju. Obe imava veliki družini, na poroki so bili tisti iz ožje družine in ozek krog prijateljev. Bila je super energija in čudovito vzdušje.«
Mlada družinica preživlja raznolike, včasih tudi malce naporne dni, vendar Maša in Klara z ljubeznijo gledata ena drugo, veseli, da sta se našli in da sta sprejeti takšni, kot sta.
»Pomembno je, da daš ljudem priložnost, da te sprejmejo, hkrati pa je prav, da vsakemu pustiš svoj čas. Če gledamo na primer starše – vsak starš ima neko predstavo o tem, kako bo potekalo življenje njegovega otroka. Da bo odličnjak, da bo pri petindvajsetih spoznal nekoga in se pri tridesetih poročil in tako dalje. Ko stopiš malo ven iz te poti, je težko tudi za njih. In prav je, da jim daš čas, da se navadijo. Ko vidijo, da si srečen, je to vse, kar je pomembno. Tisti, ki tega ne vidijo, pa z razlogom niso del tvojega življenja.«
