Bogatič: “Največja nevarnost za Izolo v naslednjih desetletjih je podrejanje mesta kapitalu”

Po štirih letih na čelu Izole se Milan Bogatič poslavlja od županskega položaja. Prepričan je, da je občino politično umiril in s sprejetjem občinskega prostorskega načrta postavil temelje za nadaljnji razvoj, priznava pa, da bi lahko nekatere projekte izpeljali hitreje. Pred lokalnimi volitvami naslednika opozarja pred nerealnimi obljubami, zadolževanjem in podrejanjem mesta kapitalu. Izola mora po njegovem ostati predvsem mesto svojih prebivalcev, ne turistov.

Ob prevzemu Izole leta 2022 ste obljubili drugačno vodenje. Koliko ste obljubo uresničili in kaj je danes drugače?

“Leta 2022 sem obljubil drugačen način upravljanja – predvsem umiritev strasti, transparentnost in spoštovanje glasu občanov, ki so pred tem na referendumu jasno povedali, kakšne Izole si ne želijo. Danes je Izola politično stabilna in vključujoča. Ključna razlika je v tem, da smo odločitve sprejemali s konsenzom, ne s silo, kar dokazuje tudi nedavno soglasno sprejeti OPN. Nastavili smo temelje za ključne infrastrukturne premike, od ureditve mestnega jedra do stanovanjske gradnje, zato ocenjujem, da je bila obljuba o drugačnem vodenju izpolnjena.”

Za nov mandat se ne potegujete, kar ste napovedali že pred izvolitvijo za župana. Bi se z današnjimi izkušanjami leta 2022 odločili enako?

“To je bila odločitev, ki sem jo sprejel že ob vstopu v kandidaturo. Moja želja je bila stabilizirati občino, rešiti prostorski krč in zagnati prepotrebne infrastrukturne projekte, ne pa graditi večdesetletne politične kariere. Izkušnje zadnjih štirih let so to odločitev le potrdile – delo je izjemno zahtevno in terja celega človeka. Če bi se še enkrat odločal o letu 2022, bi ravnal povsem enako. Izoli sem dal svoj maksimum takrat, ko je potrebovala umiritev in jasen razvojni zagon.”

Na kaj ste v mandatu najbolj ponosni? Kaj vam kljub pričakovanjem ni uspelo in katero odločitev bi danes sprejeli drugače?

“Najbolj sem ponosen na to, da smo po letih zapletov pod streho spravili krovni prostorski dokument (OPN) in sprejeli razvojno strategijo občine do leta 2037. Ponosen pa sem tudi na to, da nam je uspelo zagnati vrsto oprijemljivih infrastrukturnih projektov, ki neposredno izboljšujejo kakovost življenja naših občanov. Izpeljali smo pomembne investicije v obnovo lokalnih cest in ulic ter uspešno začeli s posodobitvijo izolskega mestnega stadiona, ki predstavlja ključno točko za lokalni šport in mladino. Kar mi ni uspelo v želeni hitrosti, pa so administrativni premiki znotraj same občinske uprave ter dolgotrajni državni postopki pri projektih, kjer smo odvisni od soglasij iz Ljubljane. Če bi lahko kaj spremenil, bi že na začetku še bolj odločno zastavil nekatere kadrovske in organizacijske procese.”

Kaj vas je pri vodenju občine najbolj presenetilo? Kje ste spoznali, da so možnosti občinske politike bolj omejene, kot ste pričakovali?

“Najbolj me je presenetilo, da v občinski politiki ni ‘bližnjic’, rigidnost javnega sektorja in dolgotrajnost postopkov za pridobivanje raznih državnih in naravovarstvenih soglasij. Kot župan hitro ugotoviš, da lokalna politika nima čarobne palčke – ujeta je v zakonodajne okvire, javna naročila in pritožbene roke, ki lahko mesece trdega dela na terenu upočasnijo zaradi ene same administrativne podrobnosti. Možnosti občinske politike so pogosto omejene z državnimi predpisi, a prav zato je pomembno imeti trdne in zakonsko čiste projekte. Od zunaj se zdi, da je za asfaltiranje ceste ali ureditev parka dovolj le županov podpis. V resnici pa se za vsakim projektom skriva gora dokumentacije, javnih razpisov in usklajevanj z državnimi institucijami, kar lahko projekte zamakne za več mesecev. Najbolj smo omejeni prav s časom in zakonodajo, ki ni vedno prilagojena specifikam življenja na terenu. A prav zaradi teh omejitev je vsak uspešno izpeljan projekt v Izoli še toliko večji uspeh celotne ekipe. Za strokovno vodenje teh projektov moram pohvaliti Melito Osvaldič, direktorico občinske uprave, in posameznike, ki jih vključuje v projekte. Brez njenega strokovnega vodstva bi se marsikateri projekt vlekel po nepotrebnem. Pred prevzemom funkcije človek seveda pozna ključne težave občine, a šele ‘od znotraj’ zares spoznaš težo birokratskih mlinov. Kot obmorska občina imamo ogromno stičnih točk z državo (od upravljanja obale do pomorskega dobra), kjer so naše roke pogosto vezane na odločitve v Ljubljani. Vendar to ne pomeni, da se vdajamo. Možnosti so morda bolj omejene, kot si želi javnost, a to nas le sili k temu, da smo bolj potrpežljivi, diplomatski in vztrajni pri pogajanjih z državo za dobrobit Izolank in Izolanov.”

Izolanke in Izolani niso naivni. Med vrsticami vseh teh sedmih kandidatur hitro prepoznajo razliko med tistimi, ki ponujajo realne, premišljene rešitve za skupnost, in tistimi, ki pred volitvami obljubljajo gradove v oblakih in projekte, za katere vsi vnaprej vemo, da so finančno in prostorsko neizvedljivi.

Prostorski razvoj in neuresničeni načrti

Kako zahtevno je bilo oktobra doseči soglasno potrditev OPN, ene vaših najpomembnejših predvolilnih obljub?

“Sprejetje OPN-ja je bila tehnično, pravno in družbeno eden največjih izzivov našega mandata, saj gre za dokument, ki določa videz in razvoj občine za naslednja desetletja. Izolska izkušnja iz preteklosti nas je jasno izučila, da prostorsko načrtovanje ne more potekati za zaprtimi vrati. Ključ do uspeha je bil v tem, da smo civilne iniciative, stroko in občanke ter občane postavili v vlogo aktivnih sodelavcev že v fazi usklajevanja referendumskih vsebin. Strokovni izziv je bil najti ravnovesje med legitimnimi razvojnimi pobudami in dolgoročno zaščito kakovosti bivanja domačinov. Z novim OPN smo dokazali, da lahko z jasno začrtanimi javnimi prioritetami, kot so zaščita priobalnega pasu, prepoved masovnih stanovanjskih gradenj na degradiranih območjih, kot je Argo, ter spodbujanje trajnostne infrastrukture – dosežemo konsenz. Soglasna potrditev na občinskem svetu je dokaz, da visoka stopnja participacije javnosti ne zavira razvoja, temveč mu daje potrebno legitimnost in družbeno sprejemljivost.”

Kaj vas je sprejemanje OPN naučilo o vključevanju javnosti? Kako ob nasprotujočih si interesih ohraniti učinkovito odločanje?

“Glavna lekcija izolskega OPN je, da vključevanje javnosti ni enkraten dogodek, temveč neprekinjen proces, ki zahteva veliko potrpežljivosti in medsebojnega spoštovanja. Naučili smo se, da ignoriranje drugačnih mnenj na začetku vedno privede do blokade na koncu.

Ali je mogoče hkrati zagotavljati učinkovitost in upoštevati vse? Odgovor je da, vendar le, če sta proces in komunikacija jasno strukturirana. Naloga občine namreč ni, da ustreže vsakemu posameznemu interesu. To je matematično nemogoče, saj so si interesi pogosto nasprotujoči. Naloga vodstva občine je, da skozi široko razpravo izlušči skupni imenovalec javnega interesa, nato pa pravočasno in odločno potegne črto ter sprejme odločitev. Učinkovitost ne trpi zaradi dialoga; trpi takrat, ko politiki primanjkuje poguma za sprejemanje končnih odločitev, potem ko so bili vsi argumenti slišani.”

Kakšno prihodnost vidite za Argo, kjer novi OPN omejuje stanovanjsko in nastanitveno gradnjo? Lahko Izola območje ohrani v javnem interesu in ga vzdržno razvija?

“ARGO mora ostati prostor, namenjen javnim in družbenim vsebinam, in ne nov kompleks luksuznih počitniških stanovanj. Z omejitvami v novem OPN smo to območje dolgoročno zaščitili. Predstavljam si ga kot stičišče kulturnih, izobraževalnih in zelenih površin, ki bodo povezale mesto z obalo. Izola je finančno in organizacijsko sposobna takšne prostore ohraniti v javnem interesu, vendar bo moral naslednik aktivno sodelovati z državo kot lastnikom večjega dela tega območja in iskati evropska sredstva za obnovo te kulturne dediščine, namesto da zgolj popusti prvemu investitorju.”

Kateri projekti morajo po sprejetju OPN dobiti prednost? Kaj svetujete nasledniku, da se Izola izogne novim prostorskim zapletom?

“OPN je ključ, ki odpira vrata, zdaj pa je treba začrtane projekte realizirati do konca. Prva na vrsti morata biti infrastrukturna izgradnja neprofitnih stanovanj za mlade družine in komunalno-prometna ureditev obrtno-industrijske cone. Prav tako bo moral naslednik nadaljevati začrtan cikel obnov mestnih in podeželskih ulic ter dokončati naslednje faze posodobitve športne infrastrukture na stadionu, saj si naši športniki in društva zaslužijo sodobne pogoje za delo. Nasledniku svetujem: držite se sprejete Strategije dolgoročnega razvoja občine Izola od 2027 do 2037 in ne popuščajte pritiskom po parcialnih spremembah prostorskih aktov za potrebe posameznih investitorjev. Dosledno spoštovanje sprejetih načrtov je edino jamstvo, da se Izola ne bo znova znašla v dolgotrajnih prostorskih zapletih.

Moram omeniti še problematiko podeželja s poudarkom na Šaredu. Dejstvo je, da prostorski akti v preteklosti niso bili dobro zasnovani. Gradnje so se predvidele na elitnih območjih, od koder se res lepo vidi morje, pozabilo pa se je na realnost, da je za komunalno opremljanje teh hribovitih terenov potrebnih več deset milijonov evrov, ki jih občinski proračun sam ne more kriti. Vendar nismo sedeli križem rok. Aktivno smo iskali rešitve na državni ravni in s takratnim Ministrstvom za naravne vire in prostor dobili resne obljube, da bi s kohezijskimi sredstvi uspeli zgraditi prepotrebno kanalizacijsko omrežje na Šaredu, prav tako pa intenzivno načrtujemo rešitve za kanalizacijo na Dobravi.”

V kakšnem finančnem stanju po letih razmeroma visoke zadolženosti prepuščate občino nasledniku? Koliko prostora bo imel za naložbe ob obstoječih obveznostih?

“Nasledniku prepuščam stabilne, transparentne in bistveno bolj predvidljive finance. Res je, da je bila Izola v preteklosti obremenjena z dolgovi, a smo z odgovornim gospodarjenjem te obveznosti redno servisirali in nismo brezglavo najemali novih kreditov za nerealne projekte. Prostor za nove naložbe obstaja, vendar bo moral novi župan delovati racionalno, predvsem pa se maksimalno osredotočiti na črpanje nepovratnih evropskih in državnih sredstev. Prevzete obveznosti so obvladljive in ne bodo ovirale ključnega razvoja, če se bo s proračunom ravnalo gospodarno.”

Življenje v izoli in njena prihodnost

Letos ste mladim ponudili 11 najemnih stanovanj, potreb pa je precej več. Lahko Izola mladim družinam zagotovi dostopna stanovanja? Kaj mora spremeniti v stanovanjski politiki?

“Razpis enajstih namenskih stanovanjskih enot za mlade in mlade družine v letošnjem letu dokazuje, da v Izoli ne sedimo križem rok. Pravkar se izvaja obnova še 5 stanovanj, ki pa so vsa večja od tistih, ki smo jih ponudili mladim iskalcem pred šestimi meseci. Pomemben korak k povečanju stanovanjskega fonda smo naredili tudi v Livadah, kjer smo pred nekaj tedni pridobili gradbeno dovoljenje za stolpič s 34 stanovanji. Zavedam pa se, da je to le kaplja v morje in da so potrebe naših občanov bistveno večje. Kot župan odločno odgovarjam: Da, občine smo še vedno sposobne zagotoviti dostopna stanovanja, vendar ne več z zastarelimi pristopi. Časi, ko je lokalna skupnost lahko sama zgradila celotne soseske, so mimo. Danes moramo delovati hitreje, pametneje in v partnerstvu z državo ter zasebnim sektorjem. Občine same, brez sistemske stanovanjske politike države, težko v celoti rešijo ta problem. V prihodnje bo morala občina pri vseh večjih stanovanjskih projektih pogojevati gradnjo z določenim odstotkom javnih najemnih stanovanj, hkrati pa še aktivneje investirati v lastni stavbni fond in se povezovati s Stanovanjskim skladom.

V Izoli moramo stanovanjsko politiko v prihodnje zastaviti drugače, predvsem v treh ključnih smereh.

Aktivna zemljiška politika in javno-zasebna partnerstva. Občina mora prenehati prodajati svoja stavbna zemljišča za komercialno gradnjo luksuznih počitniških stanovanj. Namesto tega zemljišča vložiti kot svoj delež v partnerstva z Javnim stanovanjskim skladom in investitorji, z jasnim pogojem. Določen odstotek vseh novih stanovanj mora pripasti Izolanom po dostopnih, neprofitnih cenah.

Oživljanje starega mestnega jedra in sklad praznih stanovanj. Izola ima velik potencial v nepremičninah, ki samevajo ali pa so potrebne prenove. Namesto dolgotrajnih novogradenj bomo še naprej spodbujali prenovo občinskih prostorov v starem jedru. V bodoče bi lahko ena od možnosti bila, da bi v dogovoru z državo z določenimi spodbudami ali jamstveno shemo motivirali zasebne lastnike, da svoja prazna stanovanja oddajo občini v dolgoročni podnajem za mlade družine.

Omejevanje kratkoročnega turističnega oddajanja. Kot turistično mesto se soočamo s pritiskom platform, kot sta Airbnb in Booking, ki zajedata trg dolgoročnih najemov. Čeprav smo na 39. redni seji Občinskega sveta sprejeli odlok, s katerim smo za sobodajalstvo sprejeli oddajanje do 270 dni v koledarskem letu, bi morali po analizi, ki jo bo občina morala narediti, v bodoče to obdobje skrajšati. Tukaj bo treba izkoristiti nove zakonske možnosti za omejitev kratkoročnega oddajanja stanovanj in s tem omogočiti najem stanovanja tistim, ki v Izoli dejansko živijo in delajo.

Zagotavljanje stanovanj za mlade ni strošek, ampak je ključna investicija v prihodnost in vitalnost Izole. Delo nadaljujmo takoj.”

Kaj bo novi dom starejših v Livadah, za katerega je občina oktobra podprla prenos zemljišč na državo, prinesel Izoli? Ste zadovoljni s hitrostjo projekta?

»Ta projekt za Izolo pomeni zgodovinski preskok v socialni varnosti. Ne gradimo le stavbe, ampak postavljamo temelje za sodoben center oskrbe, ki bo vpet v lokalno skupnost v Livadah. Brez aprilske in oktobrske odločitve občinskega sveta za prenos zemljišč na državo bi projekt ostal le na papirju. S tem dejanjem pa smo trajno zavarovali državna sredstva za njegovo realizacijo.

Ko me vprašate, ali sem zadovoljen s hitrostjo: Kot župan si vedno želim, da bi bagri začeli kopati že naslednji dan. Vendar pa je pri takšnih kapitalskih investicijah varnost pomembnejša od hitenja. Občina je dala jasen signal, da je pripravljena, zemljišča bodo prenesena. Verjamem, da na ministrstvu odločitev o pripravi projektne dokumentacije napreduje in z doseženim tempom v tem mandatu smo lahko upravičeno zadovoljni.«

Kako lahko staro jedro razbremenite avtomobilov, ne da bi otežili življenje njegovim prebivalcem? Kakšna prometna ureditev bi bila najbolj smiselna?

“Ureditev mirujočega prometa je ključna. Staro jedro je mogoče dolgoročno razbremeniti le z gradnjo garažnih hiš na obrobju mesta ter z vzpostavitvijo rednih, okolju prijaznih in brezplačnih javnih prevozov (t. i. ‘park & ride’) do centra. Prebivalcem mestnega jedra je treba z ustreznim režimom zagotoviti nemoten dostop za bivanje in dostavo, obiskovalce pa usmeriti na zunanja parkirišča. Infrastrukturne rešitve morajo služiti ljudem, ne pa oteževati njihovega vsakdana. Izola ne sme postati eno veliko parkirišče.”

Kakšno gospodarsko in turistično prihodnost želite Izoli? Lahko ob sodobnem razvoju ohrani ribiško in industrijsko identiteto ter značaj, drugačen od Kopra in Portoroža?

“Izola ne želi in ne sme postati ne Koper ne Portorož. Koper je logistično in univerzitetno središče, Portorož je sinonim za masovni, visokozmogljivi turizem. Moja vizija za Izolo je povsem drugačna. Graditi bi morali butično, zeleno in trajnostno mesto, ki bo v prvi vrsti dom svojih prebivalcev, šele nato destinacija za obiskovalce.

Največja nevarnost za Izolo v naslednjih desetletjih je podrejanje mesta izključno tržnemu kapitalu. To bi vodilo v gentrifikacijo, kjer si mladi domačini ne bi več mogli privoščiti stanovanj, in v turistično monokulturo, ki bi staro jedro izven sezone spremenila v ‘mesto duhov’. Izola nikakor ne sme izgubiti svojega avtentičnega mediteranskega utripa, skupnosti in dostopnosti javnih površin. Obala, parki in prenovljena območja morajo ostati odprta za vse, ne le za goste prestižnih kompleksov.

Ohraniti značaj nekdanjega ribiškega in industrijskega mesta ne pomeni stagnacije v preteklosti. To dediščino moramo vplesti v sodobno gospodarstvo. Ribištvo danes razvijamo skozi kulinarični turizem in ‘modro gospodarstvo’, našo industrijsko zgodovino pa preobražamo v kreativna, podjetniška in kulturna vozlišča. Gospodarski razvoj Izole naj bo dvotiren. Na eni strani butični, trajnostni turizem, na drugi strani pa spodbujanje podjetništva z visoko dodano vrednostjo, ki ustvarja kakovostna delovna mesta skozi vse leto.”

Kaj je ob velikih razvojnih projektih največja nevarnost za Izolo v prihodnjih desetih ali dvajsetih letih? Česa mesto ne sme izgubiti niti za ceno opustitve donosnih projektov?

“Največja nevarnost za Izolo v prihodnjih desetih ali dvajsetih letih je, da bi v tekmi za kapitalom izgubili svojo dušo in postali mesto, prilagojeno le turistom, ne pa več lastnim prebivalcem. Veliki projekti in prenova nekdanjih industrijskih območij so nujni za gospodarski razvoj, vendar ne za vsako ceno. Izola nikakor ne sme izgubiti svojega avtentičnega mediteranskega utripa in skupnosti. Mesto mora ostati živo skozi vse leto. To pomeni, da moramo mladim družinam zagotoviti dostopna stanovanja, obdržati javni prostor dostopen vsem in zaščititi našo ribiško dediščino.

Če bomo morali izbirati med projektom, ki prinaša hiter dobiček, in projektom, ki dolgoročno ohranja kakovost življenja Izolank in Izolanov, bi vedno izbral ljudi. Uspešna Izola se ne meri po številu hotelskih postelj, ampak po zadovoljstvu generacij, ki tukaj živijo, delajo in vzgajajo otroke.”

Politična zapuščina in naslednik

Kako težko je bilo ves mandat ohranjati sodelovanje političnih skupin in civilne družbe, ki so vas podprle leta 2022? So se politične delitve zmanjšale?

“Vodenje s podporo široke koalicije in civilne družbe terja ogromno usklajevanja, potrpežljivosti in pripravljenosti na kompromise. Politične razlike bodo v demokraciji vedno obstajale, kar je normalno. Vendar pa so politične delitve v Izoli danes bistveno manj izrazite kot ob našem prihodu leta 2022. Dokazali smo, da se da s pogovorom in argumenti sesti za isto mizo ter sprejeti ključne razvojne dokumente v dobrobit vseh občanov.”

Med kandidati je Boris Popovič, ki je Koper vodil 16 let. Privrženci izpostavljajo njegovo učinkovitost, kritiki pa agresiven in konflikten slog, megalomanske obljube, koncentracijo moči in korupcijska tveganja. Bi takšno vodenje koristilo Izoli? Kje je meja med odločnostjo in izključevanjem drugače mislečih?

“Vsak kandidat prinaša svojo vizijo, svoje izkušnje in svoj specifičen slog vodenja. Izolski volivci so izjemno preudarni in sami najbolje vedo, kakšen način upravljanja mesta si želijo v prihodnje. Moje osebno prepričanje, in to sem dokazal s svojim mandatom, je, da čas avtokratskih načinov vodenja in megalomanskih obljub, ki delitev ne zmanjšujejo, temveč jih poglabljajo, počasi mineva.

Meja med odločnostjo in nespoštovanjem drugače mislečih je jasna. Učinkovito vodenje ne sme nikoli pohoditi demokratičnih procesov in glasu lokalne skupnosti.

Obenem pa vodenje občine zahteva visoko stopnjo finančne in prostorske odgovornosti. Enostavno je obljubljati projekte, za katere vsi vnaprej vemo, da so finančno neizvedljivi in prostorsko nesprejemljivi za večino naših občanov. Izola ne potrebuje praznih obljub in zadolževanja za naslednje generacije, ampak realne, premišljene rešitve.

In nenazadnje, uspešno vodenje temelji na odkritosti. Prodajanje všečnih, a finančno in prostorsko neizvedljivih gradov v oblakih podcenjuje preudarnost izolskih volivcev. Naš prostor je predragocen, da bi z njim eksperimentirali zaradi kratkoročnih političnih interesov in všečnih kampanj.

Kot župan, ki se umika, ne želim ocenjevati ali komentirati sloga vodenja posameznih kandidatov. Meja med odločnostjo in vključevanjem pa je v lokalni politiki vedno stvar politične kulture. Uspešen župan mora znati uravnotežiti operativno učinkovitost z doslednim spoštovanjem demokratičnih postopkov in mnenj lokalne skupnosti. Izola ni Koper, ima svojo lastno identiteto, ki temelji na dialogu. Izolo se ne da voditi, kot da bi bila tvoje lastno podjetje.”

Kakšne lastnosti naj ima novi izolski župan? Kaj mu na podlagi svojih izkušenj svetujete in pred čim ga svarite? Je pomembnejša hitrost odločanja ali povezovanje ljudi?

“Med sedmimi kandidati seveda ne bom javno izpostavljal nikogar, saj imajo občani vso pravico sami izbrati svojo prihodnost.

Če me vprašate po ključnih lastnostih, menim, da mora biti novi župan predvsem potrpežljiv poslušalec, realen strateg in človek z močnim čutom za skupnost. Izola ne potrebuje vladarja, ampak koordinatorja razvoja. Zato je sposobnost povezovanja ljudi z različnimi pogledi dolgoročno neprimerljivo pomembnejša od hitrega, enostranskega odločanja. Hitre in vsiljene odločitve brez podpore ljudi ter brez širokega konsenza se v Izoli hitro ustavijo, pogosto končajo na referendumih ali civilnih iniciativah, kar razvoj mesta dejansko vrne korak nazaj.

Na podlagi svojih izkušenj bi naslednika posvaril pred dvema velikima napakama. Prva je zapiranje v župansko pisarno in poslušanje zgolj tistih, ki kimajo. Druga pa je skušnjava, da bi zaradi kratkoročne politične všečnosti nadaljeval z obljubljanjem nerealnih projektov. Največja napaka novega vodstva bi bila, da bi zaradi velikih apetitov kapitala ali lastnega ega ogrozili javni prostor in finančno stabilnost občine. Moj nasvet je torej preprost: voditi z odprtimi vrati, a z nogami trdno na tleh.”

Imate med sedmimi županskimi kandidati koga konkretnega v mislih?

“Kot župan, ki zaključuje svoj mandat, se zavedam teže te funkcije, zato imena ne bom izgovarjal. Lahko pa vam natančno povem, kakšen profil človeka imam v mislih.

Predvsem imam v mislih nekoga, ki Izolo resnično pozna, jo čuti v svojem srcu in tukaj živi njen vsakdan, ne pa nekoga, ki naše mesto vidi zgolj kot nov politični poligon ali priložnost za uresničevanje svojih osebnih ambicij. Imam v mislih človeka, ki spoštuje našo tradicijo dialoga, ne pa nekoga, ki bi rad v Izoli uveljavljal avtokratske vzorce vodenja od drugod.

Izolanke in Izolani niso naivni. Med vrsticami vseh teh sedmih kandidatur hitro prepoznajo razliko med tistimi, ki ponujajo realne, premišljene rešitve za skupnost, in tistimi, ki pred volitvami obljubljajo gradove v oblakih in projekte, za katere vsi vnaprej vemo, da so finančno in prostorsko neizvedljivi. Izola ne potrebuje eksotičnih obljub in megalomanije, ampak stabilnost, odgovornost in spoštovanje. Prepričan sem, da bodo občani znali izbrati nekoga, ki bo deloval povezovalno in v dobrobit vseh nas, ki tukaj dejansko živimo.”

Kako bi želeli, da se Izolani čez deset let spominjajo vašega mandata? Kaj boste kot občan od naslednjih županov pričakovali drugače, kot ste ravnali sami?

“Želel bi si, da se me Izolani čez deset let spominjajo kot župana, ki je v mesto prinesel politično stabilnost, vrnil odločanje ljudem in nastavil temelje za reševanje ključnih infrastrukturnih ter prostorskih izzivov, ki so prej leta stagnirali. Ko bom občino znova spremljal predvsem kot njen občan, bom od prihodnjih vodstev pričakoval to, kar sem si prizadeval uresničevati sam: odprt dialog, transparentno delo, poslušnost do pobud malega človeka in dosledno varovanje dolgoročnih interesov naše občine.”