Hrvatin Kozlovič: “Potrebujemo strokovnost, preglednost in odgovorno upravljanje javnega premoženja”

Štiri leta ste bili Bržanova podžupanja, zdaj ste njegova protikandidatka. Zakaj kandidirate za županjo in kaj bi vodili drugače?

Štiri leta opravljanja funkcije podžupanje so bila zame izjemno dragocena izkušnja. Občino sem spoznala od znotraj, sodelovala pri številnih pomembnih projektih in videla, koliko znanja, možnosti in potenciala imamo. Hkrati pa sem spoznala tudi, kje bi lahko bili hitrejši, odločnejši in učinkovitejši.

Zato ne kandidiram proti Alešu Bržanu, kot se mi rado pripisuje, ampak za drugačen, bolj odločen in ambiciozen način vodenja občine Koper. Želim si občine, ki ne bo zgolj upravljala obstoječega stanja, temveč bo aktivno ustvarjala pogoje za nova kakovostna delovna mesta, dostopnejša stanovanja, boljšo mobilnost in enakomeren razvoj vseh 104 naselij. Verjamem, da znam povezovati ljudi, oblikovati dobro ekipo in sprejemati odločitve. Predvsem pa sem prepričana, da lahko Koper naredi pomemben razvojni korak naprej. Za to potrebujemo več ambicioznosti, učinkovitosti, odločnosti in transparentnosti.

Katere dosežke iztekajočega se mandata štejete za svoje in za katere neuspehe prevzemate odgovornost?

Na veliko stvari, ki smo jih v zadnjih štirih letih naredili, sem ponosna. In narejenega je bilo res ogromno. Pri tem pa želim poudariti nekaj, kar aktualni župan pri komunikaciji z javnostmi pogosto pozablja in se mi zdi zelo nekorektno; številni pomembni razvojni premiki niso bili zgolj rezultat dela občinskega vodstva, temveč tudi vztrajnega prizadevanja občinskih svetnikov Gibanja Svoboda in naših poslank ter poslancev, ki smo znali povezati občino z državo.

Naj naštejem le nekaj primerov. Zagotovljena so bila rekordna sredstva za dolgoročno ureditev vodooskrbe Slovenske Istre, odprta je bila Serminska vpadnica, začela se je širitev Bertoške vpadnice. Občina je od države pridobila pomembno zemljišče v Žusterni, zagotovljena so bila dodatna znatna sredstva za protipoplavno zaščito Badaševice in območja Pradisjola, prenavlja se Železniška postaja Koper, v zakonodajo pa je bila vključena tudi zaveza, da se bo obstoječa železniška proga po vzpostavitvi ustreznih pogojev preuredila v kolesarsko pot. To je le nekaj premikov, kjer je imela država pomembno vlogo. Ponosna sem tudi na skupno strategijo razvoja turizma Slovenske Istre do leta 2030, da je bila zgrajena vstopna točka za obisk Kraškega roba, da je stekla gradnja novega Zdravstvenega centra Koper ter da se gradijo nova stanovanja za naše občanke in občane in še kaj bi lahko naštela. Je pa dejstvo, da ne Gibanje Svoboda in niti jaz kot podžupanja občine nismo vodili. Zato je pomembno razlikovati med odgovornostjo za odločitve občinskega vodstva in našimi prispevki k projektom, za katere smo se aktivno zavzemali. Ocenjujem, da smo s petimi svetniki in sodelovanjem naših predstavnikov na državni ravni naredili največ, kar smo v danih okoliščinah lahko.

Seveda pa ne bežim od svojega dela odgovornosti za področja, kjer nismo bili dovolj uspešni. Predvsem obžalujem, da občinski prostorski načrt ni bil sprejet že v tem mandatu. Menim, da bi morali pri tem pokazati več odločnosti in poguma, kot so ga, denimo, pokazali v Izoli in nekaterih drugih slovenskih občinah. Prav tako pogrešam odločnejšo stanovanjsko politiko, večji gospodarski razvojni preboj in boljšo odzivnost občinske uprave.

Vsi dosežki niso zasluga zgolj sedanjega župana, za vse, kar ni bilo narejeno, pa smo odgovorni vsi enako. Če smo s petimi občinskimi svetniki in dobrim sodelovanjem z državo lahko prispevali k tolikšnim premikom, lahko še več naredimo, če bomo vodili občino.

Pri katerih odločitvah sta se z županom najbolj razhajala? Zaradi razvojnih pogledov, načina vodenja ali političnih ambicij?

Najina razhajanja so bila predvsem v razvojnih prioritetah, načinu vodenja občine in sprejemanju pomembnih odločitev. Eden konkretnih primerov je gospodarski razvoj. Sama sem ves čas zagovarjala, da moramo najprej jasno določiti vsebino, cilje in dejavnosti, ki jih želimo razvijati, povezati gospodarstvo z univerzo in raziskovalnimi ustanovami ter šele nato izbrati ustrezno organizacijsko obliko. Ustanovitev novega podjetja ali zavoda sama po sebi še ni razvojni dosežek. Pomembno je, kaj bo ta organizacija dejansko naredila za občino in njene prebivalce. Različne poglede smo imeli tudi na posamezne prostorske in razvojne odločitve, predvsem glede preglednosti postopkov ter pravočasnega vključevanja občinskega sveta in javnosti. Naj omenim le vprašanje hotela v Solisu ali pa nedavni »prostorski kompromis« glede gradnje pravoslavne cerkve, o katerem sem sama izvedela iz medijev. Takšen način sprejemanja pomembnih odločitev je zame nesprejemljiv. Ne gre zgolj za odnos do koalicijskih partnerjev, temveč za spoštovanje občinskega sveta kot organa odločanja, v katerem sedimo predstavniki vseh občank in občanov, tako koalicijski kot opozicijski svetniki. O vprašanjih, ki pomembno vplivajo na dolgoročni prostorski razvoj občine, se ne bi smeli najprej seznanjati iz medijev. Prav tako se nisem strinjala z županovim pristopom k ustanavljanju občinskega holdinga. Različne poglede imava tudi na kadrovanje. Sama zagovarjam, da morajo biti pri imenovanjih na vodstvena in druga odgovorna mesta v organizacijah, na katere ima občina pomemben vpliv, odločilni strokovnost, izkušnje, integriteta in sposobnost doseganja rezultatov, ne pa družinske ali druge osebne povezave. Pri upravljanju javnega premoženja in javnih služb mora biti javni interes vedno na prvem mestu. Vse to kaže na razlike v razumevanju vodenja občine. Sama zagovarjam bolj vsebinsko, odločno, pregledno in dolgoročno usmerjeno vodenje. Pomembne odločitve morajo temeljiti na jasni razvojni viziji, strokovnih argumentih in odprtem sodelovanju, ne pa na trenutnih političnih okoliščinah ali interesih posameznikov. Zato ne gre za osebni spor z Alešem Bržanom in še manj le za politične ambicije. Gre za različne poglede na to, kako se vodi občina, kako se sprejemajo odločitve in predvsem, komu morajo te odločitve služiti.

Zakaj ste kljub razhajanjem vztrajali v koaliciji skoraj do volitev in odstopili šele oktobra? Kje je meja med lojalnostjo političnemu partnerju in odgovornostjo do občanov?

Najprej želim poudariti, da smo v koalicijo vstopili kot samostojna politična stranka, s svojim programom, vrednotami in odgovornostjo do ljudi, ki so nas izvolili. Gibanje Svoboda ni Lista Aleša Bržana. Bili smo koalicijski partner, ne podaljšek županove liste. In koalicijsko sodelovanje nikakor ne pomeni, da se moraš z vsako odločitvijo partnerja strinjati. Poglejte, tudi v zasebnem življenju se s partnerjem ne razideš ob vsakem nestrinjanju. Če bi tako ravnali, kam bi pa prišli? Pomembno je, da se znaš pogovarjati, iskati kompromise in spoštovati različna mnenja. Enako velja v politiki. V koaliciji smo vztrajali, ker smo želeli uresničiti čim več svojega programa in izpolniti zaveze, ki smo jih dali občankam in občanom. V štirih letih smo skupaj naredili veliko dobrega in ne bi bilo odgovorno, da bi zaradi posameznih razhajanj ogrozili izvedbo pomembnih projektov. Do konca smo želeli ostati korekten in odgovoren koalicijski partner. Zato svojih nesoglasij nismo razčiščevali prek medijev in družbenih omrežij. O pomislekih in nestrinjanjih smo se z županom večkrat pogovarjali za zaprtimi vrati. Na marsikaj smo opozarjali, predlagali drugačne rešitve in iskali kompromise. Žal pri številnih vprašanjih nismo bili uslišani. Ko je postalo jasno, da so naši pogledi na prihodnji razvoj občine in način njenega vodenja preveč različni, smo se odločili za samostojno pot. Ne zaradi osebnih zamer, ampak zato, ker verjamemo, da lahko občino vodimo drugače, predvsem bolj odločno, učinkovito, pregledno in z jasnejšo razvojno vizijo. Naša prva lojalnost nikoli ni bila in nikoli ne bo lojalnost županu ali kateremu koli političnemu partnerju, ampak ljudem, ki so nam zaupali svoj glas. In prav zato danes občankam in občanom ponujamo svoj program, svojo ekipo in prevzemamo odgovornost za njegovo uresničitev.

Kdaj ste izvedeli za dogovor občine z Grafistom glede Solisa, ali ste lahko vplivali nanj in kako bi kot županja preprečili spreminjanje apartmajev v stanovanja?

Pri Solisu je zame bistveno vprašanje, ali občina pri sklepanju dogovorov dovolj odločno in dolgoročno zaščiti javni interes. Koper potrebuje turistične nastanitve, vendar tudi dostopna stanovanja za svoje prebivalce. Najslabše je, če se zaradi posameznih odločitev objekti, ki so bili načrtovani za določeno dejavnost, postopoma spreminjajo v nekaj povsem drugega, občina pa pri tem izgublja možnosti vplivanja na razvoj prostora. Kot županja bi vztrajala pri jasnih in pravno zavezujočih pogojih, ki bi preprečevali nenamensko uporabo objektov. Pomembno je, da so takšni dogovori transparentni in da občinski svet pravočasno dobi vse potrebne informacije in ne, da to prebere v medijih! Si predstavljate, da smo kot koalicijski partner za zadevo izvedeli iz medijev, mislim da je bil članek objavljen oktobra 2025, ko je bila zadeva že dogovorjena. Takoj smo se oglasili in nasprotovali odločitvi in zahtevali pojasnila župana. Osebno menim, da si Koper ne more več privoščiti prostorskih odločitev, pri katerih kratkoročni zasebni interesi prevladajo nad dolgoročnimi potrebami mesta. Tega smo v prejšnji dinastiji videli preveč, in temu jasno pokazali vrata.

Vizija Kopra, gospodarstvo in stanovanja

Kaj iz podjetništva in turizma bi prenesli v vodenje občine in kje mora podjetniška logika odstopiti javnemu interesu?

Iz podjetništva sem prinesla predvsem razmišljanje, da mora imeti vsaka dobra ideja jasen cilj, odgovorno osebo, finančni okvir in konkreten rezultat. Naučila sem se tudi, da brez sodelovanja, povezovanja različnih znanj in vztrajnosti ni uspešnih projektov. Ena izmed izkušenj, ki me je posebej zaznamovala, je soustvarjanje Zadruge Zakladi Istre. Pokazala mi je, kako lahko s povezovanjem lokalnih pridelovalcev, ponudnikov, znanja in podjetniških idej ustvarimo nekaj koristnega za širšo skupnost. Toda občina ni podjetje. Njeno poslanstvo ni ustvarjanje dobička, ampak zagotavljanje kakovostnega življenja za vse ljudi. Tudi za tiste, ki nimajo velike kupne moči, in za kraje, kjer določena storitev morda ni ekonomsko donosna, je pa nujna. Zato želim pri vodenju občine združiti podjetniško učinkovitost z odgovornostjo do javnega interesa.

Kaj bi počelo napovedano gospodarsko-inovacijsko stičišče, česar druge ustanove še ne počnejo? Kako bi ga financirali in merili uspešnost?

Koper ima univerzo, raziskovalne ustanove, uspešna podjetja, pristanišče in izjemno geografsko lego. Toda vse to še premalo deluje kot povezana razvojna celota. Gospodarsko-inovacijsko stičišče bi povezovalo podjetja, Univerzo na Primorskem, raziskovalce, študente, mlade podjetnike in občino. Njegove konkretne naloge bi bile razvoj podjetniških idej, mentorstvo, inkubacijski programi, pomoč pri pridobivanju nacionalnih in evropskih sredstev, povezovanje raziskovalnih rezultatov z gospodarstvom ter ustvarjanje pogojev za nova delovna mesta z višjo dodano vrednostjo. Pri tem ne želim podvajati dejavnosti, ki jih druge organizacije že uspešno izvajajo. Prav nasprotno. Najprej je treba povezati obstoječe znanje, infrastrukturo in programe ter ugotoviti, kaj dejansko manjka. Financiranje vidim v kombinaciji občinskih razvojnih sredstev, evropskih in nacionalnih razpisov ter sodelovanja gospodarstva in drugih partnerjev. Uspešnosti ne bomo merili po številu zaposlenih v novi organizaciji, ampak po številu podprtih podjetniških projektov, pridobljenih sredstvih, nastalih podjetjih, sodelovanju med raziskovalci in gospodarstvom ter predvsem novih kakovostnih delovnih mestih. Pri tem ne začenjamo iz nič. Že kot podžupanja, pristojna tudi za gospodarski razvoj, sem si prizadevala za tesnejše povezovanje občine, gospodarstva, univerze in raziskovalnih ustanov. Prepričana sem, da smo s tem postavili pomembne temelje za nadaljnje sodelovanje. Zdaj želim te povezave nadgraditi v trajno in operativno razvojno platformo, ki ne bo ostala zgolj pri srečanjih in izmenjavi idej, temveč bo omogočala pripravo ter izvedbo konkretnih skupnih projektov.

Obljubljate 50 javnih stanovanj letno. Kje bi jih zgradili, koliko bi stala in kako bi jih financirali? Bi bila dokončana ali le začeta?

V našem programu smo si postavili ambiciozen, a po mojem mnenju nujen cilj: najmanj 50 novih javnih najemnih stanovanj letno, vključno z oskrbovanimi stanovanji. To pomeni najmanj 200 stanovanj v štirih letih. Zakaj tako ambiciozno? Ker stanovanjska problematika v Kopru ni toliko vprašanje števila stanovanj, temveč predvsem njihove cenovne dostopnosti. Mladi, mlade družine in številni zaposleni si stanovanja po današnjih tržnih cenah preprosto težko privoščijo. Če želimo, da mladi ostanejo v Kopru, si tukaj ustvarijo družine in svojo prihodnost, če želimo obdržati in privabiti deficitarne poklice, če želimo pomagati najstarejšim z oskrbovanimi stanovanji, moramo stanovanjsko politiko začeti voditi bistveno bolj odločno.

Zato bomo aktivneje upravljali občinska zemljišča in nepremičnine, preverili možnosti gradnje na že komunalno opremljenih območjih ter spodbujali stanovanjske zadruge, javno-zasebna partnerstva in sodelovanje z državnimi stanovanjskimi institucijami. Pri tem ne želim ponavljati napak iz preteklosti, ko so bila občinska zemljišča prodana, na njih pa so nastajala predvsem draga stanovanja, ki ne rešujejo stanovanjskih potreb lokalnega prebivalstva.

V Gibanju Svoboda smo podprli pripravo Občinskega podrobnega prostorskega načrta za stanovanjski kare med Dolinsko cesto in Ulico Istrskega odreda na območju Olma. Na zemljiščih Javnega stanovanjskega sklada Mestne občine Koper je predvidena gradnja približno 190 do 210 javnih najemnih stanovanj za mlade družine in dodatnih 30 oskrbovanih stanovanj za starejše. To je pomemben projekt, ki ga želimo čim prej pripeljati do izvedbe. Vendar se pri tem ne smemo ustaviti. Želim, da občina že zdaj evidentira nova primerna zemljišča in začne pripravljati prostorske ter investicijske podlage za naslednjih 200 javnih najemnih stanovanj do leta 2034. Stanovanjska politika namreč ne sme biti omejena na en projekt ali en mandat, temveč mora postati stalna razvojna naloga občine. Za uresničitev teh ciljev bomo pripravili večletni stanovanjski in investicijski načrt z jasno opredeljenimi lokacijami, finančnimi viri, nosilci projektov in časovnicami izvedbe. Pri tem bomo iskali vse razpoložljive možnosti nacionalnega in evropskega sofinanciranja ter sodelovanja z državnimi stanovanjskimi institucijami. Tako zahtevnega cilja občina ne more uresničiti le z lastnim proračunom.

Zakaj Koper še nima občinskega prostorskega načrta (OPN)? Kako bi pospešili njegov sprejem in ali lahko obljubite rok?

Koper občinski prostorski načrt (OPN) nujno potrebuje. Dejstvo je, da se je priprava tega temeljnega razvojnega dokumenta začela bistveno prepozno, za kar odgovornost pripisujem predvsem prejšnjemu, ne aktualnemu županu. Posledice teh zamud pa danes občutijo naše občanke in občani, ki že vrsto let čakajo na ustrezne prostorske rešitve. V času sedanjega župana se je k pripravi OPN pristopilo odgovorneje. A sem tudi tukaj pogrešala več poguma, kakršnega so v zadnjih mesecih pokazali v Izoli in nekaterih drugih občinah, kjer so v zadnjih mesecih OPN-je tudi sprejeli. Če držijo besede aktualnega župana, da je OPN pripravljen za sprejem, ga bom kot županja uvrstila na prvo možno sejo občinskega sveta. Ne vidim razloga, da bi s sprejemanjem tega dokumenta še naprej odlašali. Ob tem pa želim jasno poudariti, da bomo takoj po njegovem sprejemu začeli nemudoma s spremembami OPN-ja, saj želim omogočiti, da se bodo utemeljene razvojne pobude obravnavale čimprej, ne pa da bodo ljudje na prostorske rešitve ponovno čakali desetletje ali več.

Kje je meja med nadaljnjo pozidavo Kopra ter varovanjem narave in prostora? Kakšen razvojni model zagovarjate?

Zagovarjam premišljen in trajnostni razvoj. Predvsem mi je žal, da je v zadnjih 24 letih občina svoja ključna zemljišča dobesedno razprodala, predvsem v času prejšnjega župana, ko ni bilo strateške vizije razvoja občine.

Koper mora omogočiti gradnjo dostopnih stanovanj, razvoj gospodarstva in sodobne infrastrukture, hkrati pa zaščititi naravo, kmetijska zemljišča, vodne vire in značilnosti istrskega prostora. Nisem zagovornica pozidave za vsako ceno. Prednost moramo dati smiselni uporabi že pozidanih ali degradiranih območij, prenovi obstoječih objektov ter načrtovanju celovitih sosesk, ki imajo poleg stanovanj tudi zelene površine, javne storitve in prometne povezave. V našem programu smo se zavezali tudi k ohranjanju odraslih dreves, urejanju novih zelenih površin in varovanju naravnih območij. Meja razvoja mora biti tam, kjer bi dodatna pozidava nesorazmerno poslabšala kakovost življenja, ogrozila okolje ali ustvarila infrastrukturne obremenitve, ki jih občina ne more ustrezno obvladovati. Ena takih je pomanjkanje parkirnih mest. Ne želim Kopra, ki se samo širi, ampak da se kakovostno razvija.

Infrastruktura, javne storitve in kakovost življenja

Kako daleč je povezava Rižanskega in Kraškega vodovoda? Kako bi pospešili projekt in zagotovili, da ne ostane pri načrtih?

Vodooskrba je eno najpomembnejših strateških vprašanj Slovenske Istre, o katerem govorimo že desetletja. Vesela sem, da smo v preteklem mandatu, tudi po zaslugi vztrajnega prizadevanja poslank in poslancev Gibanja Svoboda, končno naredili pomembne premike. Zagotovljena so bila prepotrebna državna sredstva, izvedeni številni kratkoročni ukrepi in narejeni konkretni koraki pri projektu povezovanja vodovodnih sistemov Slovenske Istre in Krasa. Brez sodelovanja z državo in zagotovljenih finančnih sredstev teh premikov ne bi bilo mogoče doseči. Toda delo še zdaleč ni končano. Vse, kar smo v zadnjih štirih letih zastavili, moramo zdaj z večjo odločnostjo nadaljevati in predvsem dokončati. Nadaljevati je treba tudi postopke za vzpostavitev dodatnega vodnega vira, vzpostavitvijo akumulacije, da bomo dolgoročno pripravljeni na vse pogostejše suše in posledice podnebnih sprememb. Pri tem želim biti zelo jasna, vodooskrba ne sme postati žrtev političnih menjav, lokalnih interesov ali nekih novih eksperimentov. Skrbijo me napovedi in zamisli o drugačnih rešitvah, denimo razsoljevanju morske vode, ki se predstavljajo kot alternativa že zastavljenim projektom. To razumem le tako, da bo v primeru prihoda dinastije, izvedba projekta vodooskrbe resno ogrožena, in to ne bi videli prvič. Istra je v preteklosti že izgubila preveč časa zaradi spreminjanja prioritet in neusklajenosti med občinami. Tega si pri pitni vodi preprosto ne moremo več privoščiti. Kot županja bom zato vztrajala, da se dogovorjeni projekti izpeljejo do konca.

Kakšna bo vloga občine pri širitvi Zdravstvenega centra Koper in ustanovitvi Univerzitetnega kliničnega centra Primorske, ki je v pristojnosti države?

Na področju zdravstva smo v tem mandatu naredili pomemben korak z začetkom gradnje novega Zdravstvenega centra Koper. Na ta projekt sem posebej ponosna, saj sem ga podpirala od vsega začetka. Gre za eno najpomembnejših zdravstvenih investicij v naši občini. Zdaj je ključno, da se gradnja uspešno zaključi, novi prostori pa čim prej zaživijo in omogočijo boljše pogoje za delo zdravstvenih delavcev ter predvsem kakovostnejšo in dostopnejšo zdravstveno oskrbo naših občank in občanov.

Odločno podpiram tudi prizadevanja za vzpostavitev Univerzitetnega kliničnega centra Primorske (UKCP). Gre za predlog, ki je ponovno zaživel ravno na pobudo Gibanja Svoboda in Liste Zavedno Koper. Pretekla vlada je tudi s prizadevanji poslank in poslancev Gibanja Svoboda ustvarila pomembne pogoje, da lahko o UKCP začnemo razmišljati bistveno bolj konkretno in naredimo naslednje korake. Primorska potrebuje okrepljeno terciarno zdravstveno dejavnost, tesnejše povezovanje zdravstva, raziskovanja in izobraževanja ter dolgoročno vizijo razvoja zdravstvene oskrbe v regiji. Pri tem imajo lahko občine bistveno pomembnejšo vlogo, kot jo imajo danes, in so lahko aktivne pobudnice, povezovalke in partnerice pri uresničevanju pobude. To pomeni, da bi morala koprska občina vztrajno spodbujati pristojna ministrstva in druge odločevalce, povezovati zdravstvene ustanove, Univerzo na Primorskem, stroko in državo ter pravočasno zagotavljati ustrezne prostorske in razvojne pogoje. Mestna občina Koper ima pri tem tudi zelo konkretne možnosti. Kot lastnica določenih zemljišč na območju ob Splošni bolnišnici Izola lahko že danes preveri možnosti njihove dolgoročne namenske rezervacije za razvoj zdravstvene dejavnosti, enako velja za Občino Izola. Zato ni nepomembno, kdo bo vodil izolsko občino v naslednjem mandatu, pritisk zasebnih zdravstvenih izvajalcev je močen in Vlada je z njimi zelo tesno prepletena. Če bodo zemljišča razprodana, lahko pozabimo na širitev Splošne bolnišnice Izola, saj se ne bo imela kam širiti. Vsi ti koraki so pomembni, če želimo, da pobuda za UKCP ne ostane zgolj pri političnih izjavah, temveč se postopoma razvije v uresničljiv projekt. Prav tako proaktivnost in razvojno ambicioznost sem pri aktualnemu županu pogrešala. Prepričana sem, da lahko občina tudi na področjih, kjer nima neposrednih pristojnosti, s pravočasnimi pobudami, sodelovanjem in vztrajnostjo doseže bistveno več.

Toda izboljševanja zdravstvene oskrbe ne pogojujemo niti z ustanovitvijo UKCP niti z dokončanjem Zdravstvenega centra Koper. Ljudje potrebujejo dostopno in kakovostno zdravstveno oskrbo takoj, ne čez desetletje. Zato želimo že v prvem mandatu okrepiti občinske preventivne programe, sodelovanje med zdravstvenimi in socialnimi ustanovami ter podporo starejšim in drugim ranljivim skupinam. Posebno pozornost bomo namenili duševnemu zdravju otrok in mladih. Naš program predvideva pripravo prvega občinskega programa duševnega zdravja otrok in mladih, krepitev preventive ter boljše povezovanje šol, zdravstvenih ustanov, socialnih služb in nevladnih organizacij, ki pomagajo ljudem v stiski.

Eden največjih izzivov pa ostaja pomanjkanje zdravstvenega in negovalnega kadra. Tudi tukaj želim kot županja bistveno aktivnejšo občino. Ne moremo pričakovati, da bodo zdravstveni delavci prihajali in ostajali v našem okolju, če jim ne bomo pomagali ustvariti ustreznih pogojev za življenje in delo. Zato bomo v sodelovanju z zdravstvenimi ustanovami iskali konkretne rešitve, tudi na področju dostopnih stanovanj, stanovanjskih spodbud in drugih oblik podpore pri pridobivanju ter zadrževanju deficitarnih kadrov.

Kje načrtujete novo športno dvorano in center za mlade? Kako pomembna sta projekta in čemu bi se odpovedali, če ne bi bilo dovolj denarja?

Oba projekta sta pomembna, vendar ju ne želim obravnavati kot izolirani investiciji, temveč kot del širšega razvoja občine. Koper potrebuje dodatno sodobno športno dvorano, ki bo omogočala kakovostne pogoje za športna društva, otroke, mlade in rekreativce. O tem opozarjajo občino že dlje časa športna društva in klubi, in ne vem, zakaj jih aktualni župan ni želel slišati, saj tudi analize, ki jih je občina naredila, potrjujejo, da potrebe so. Prav tako potrebujemo sodoben večnamenski center za mlade, kjer bodo lahko ustvarjali, se družili, razvijali svoje ideje in sodelovali pri oblikovanju občinskih programov. Ne trdim, da na področju mladih ni bilo narejenega nič, bili so storjeni pomembni premiki, vendar bi lahko občina naredila bistveno več. Center mladih Koper je svoje delo odlično opravil, ne morejo pa ustanova prevzeti nalog, ki bi jih morala izvajati občina.

Pri obeh projektih bomo najprej preverili potrebe uporabnikov, možne lokacije, investicijsko vrednost, stroške vzdrževanja in možnosti sofinanciranja s pomočjo države ali EU. Če sredstev ne bo dovolj, bomo posamezne investicije časovno prilagoditi.

Podpirate širitev Luke Koper kljub hrupu, prometu in drugim obremenitvam? Kaj bi za okoliške prebivalce zahtevali od države in Luke?

Luka Koper je strateškega pomena za gospodarstvo Kopra in Slovenije ter pomemben del identitete našega mesta, o tem ni nobenega dvoma. Njenega razvoja ne želim ustavljati, želim pa, da njen razvoj prinaša koristi tudi ljudem, ki živijo v njeni neposredni bližini. Gospodarski razvoj in kakovost življenja namreč ne smeta biti nasprotujoča si cilja. Prebivalci Kopra in Ankarana ne smejo nositi nesorazmernega deleža negativnih posledic pristaniške dejavnosti, medtem ko se o ključnih razvojnih odločitvah odloča brez njihovega ustreznega sodelovanja. Luka Koper ne deluje v praznem prostoru ampak ob stanovanjskih naseljih, in to mora biti pomembno izhodišče vsakega nadaljnjega razvojnega načrta. Prav zato sem županu podala pobudo, da Mestna občina Koper ponovno prouči veljavni državni prostorski načrt za pristanišče in preveri, ali njegove rešitve še ustrezajo današnjim razmeram, razvojnim potrebam ter pričakovanjem lokalnega prebivalstva, kar je tudi uvrstil na sejo občinskega sveta, svetniki pa potrdili. Prepričana sem, da mora imeti občina pri tako pomembnih vprašanjih aktivnejšo vlogo. Kot županja bom zato vztrajala pri rednem, odprtem in predvsem vsebinskem dialogu z upravo Luke Koper ter državo. Med ključnimi prednostnimi nalogami bodo zmanjševanje hrupa, prašenja in drugih vplivov pristaniške dejavnosti na okolje in zdravje ljudi, izboljševanje prometne infrastrukture, zmanjšanje vplivov tranzitnega in tovornega prometa ter dodatna vlaganja v kakovost življenja prebivalcev ob pristanišču. V zvezi s tem smo občinski svetniki Gibanja Svoboda in SD na župana naslovili pobudo za aktivnejše sodelovanje z Luko Koper ter več vlaganj v zdravstvene in preventivne programe za prebivalce, ki živijo v neposredni bližini pristanišča.

Kakšne merljive koristi je turizem prinesel domačinom? Ali lahko Koper še povečuje število turistov in potnikov s križark brez slabšanja kakovosti življenja?

Kot podžupanja sem bila posebej aktivna na področju turizma, drži. Eden pomembnejših dosežkov je priprava skupne strategije razvoja turizma Slovenske Istre do leta 2030, ki temelji na povezovanju štirih istrskih občin in usmeritvi v kakovostnejši, trajnostni turizem. Sprejeli smo tudi strategijo turističnega razvoja Mestne občine Koper do leta 2030. Turizem ustvarja prihodke za gostince, ponudnike nastanitev, lokalne pridelovalce, vodnike, trgovce in številne druge dejavnosti in je za Koper zelo pomembna panoga. Število turistov in potnikov s potniških ladij samo po sebi ni merilo uspešnosti. Pomembnejši so njihova poraba v lokalnem okolju, dolžina bivanja, razpršenost obiska skozi leto in zadovoljstvo prebivalcev ob njihovem obisku. Zato želim nadaljevati razvoj kakovostnega turizma, ki povezuje mesto s podeželjem, lokalno kulinariko, kulturno dediščino in naravnimi znamenitostmi.

Kako bi ob preureditvi Ukmarjevega trga v javni prostor ohranili dostopnost za prebivalce in gospodarstvo? Bi zmanjšali število parkirišč v središču?

Koper potrebuje več kakovostnih javnih površin, vendar to ne pomeni, da lahko zanemarimo potrebe prebivalcev, zaposlenih, obrtnikov, trgovcev in obiskovalcev. Zamisel o drugačni ureditvi Ukmarjevega trga ni nova, z izgradnjo parkirnih hiš Belveder in Sonce je le bližje izvedbi. In zato je sedaj čas, da se o njej pričnemo aktivno pogovarjati, iskati najboljše rešitve, ki pa morajo biti del celovite prometne in parkirne politike. Ne želim odločitev, pri katerih najprej ukinemo parkirna mesta, šele nato pa začnemo razmišljati, kam bodo ljudje parkirali. Zagovarjam postopno urejanje mestnega prometa, izboljšanje javnega prevoza, ureditev parkirišč na primernih lokacijah izven mestnega jedra in predvsem boljše povezave do mestnega jedra. Ne smemo pa pri tem spregledati potrebe stanovalcev, ki potrebujejo zanesljivo možnost parkiranja v bližini doma. Da, podpiram več prostora za pešce in kakovostnejše javne površine. Ne podpiram pa zmanjševanja parkirnih možnosti brez predhodno zagotovljenih ustreznih alternativ. O takšnih spremembah se je treba najprej pogovoriti z ljudmi, ki na tem območju živijo in delajo.

Bi krajevnim skupnostim dali več denarja in pristojnosti, tudi za ceno manjšega županovega nadzora? Kako bi to delovalo?

Mestna občina Koper ni samo mesto Koper, saj šteje kar 104 naselja in 22 krajevnih skupnosti, ki imajo zelo različne potrebe in se po razvitosti med seboj zelo razlikujejo. Zato mora biti ena ključnih nalog občine zagotavljanje bolj enakomernega razvoja celotnega območja, od mestnega jedra do najbolj oddaljenih vasi našega podeželja. Prav zato v našem programu predlagamo večletne razvojne načrte vseh 22 krajevnih skupnosti. To niso načrti samo za en mandat. Pripravljali jih bomo skupaj s krajankami in krajani, ki najbolje poznajo potrebe svojega okolja. Skupaj bomo določili prednostne projekte, ocenili finančne potrebe in pripravili realne časovnice izvedbe. Želim, da ljudje vedo, kdaj lahko pričakujejo ureditev kanalizacije, obnovo ceste, prenovo kulturnega doma ali drugih prostorov za druženje, ureditev otroškega igrišča in druge investicije, ki pomembno vplivajo na njihovo življenje. Ne pa, da se morajo iz leta v leto spraševati, ali bo njihov projekt sploh prišel na vrsto. Zavzemala se bom za večjo vlogo krajevnih skupnosti pri načrtovanju investicij in odločanju o vprašanjih, ki neposredno vplivajo na njihovo življenje. Ne bojim se, da bi z večjim vključevanjem krajevnih skupnosti županja izgubila del nadzora. Nasprotno, dobra županja ni tista, ki želi odločati o vsem sama, ampak tista, ki zna odgovornost deliti z ljudmi, ki najbolje poznajo potrebe svojega okolja.

Politična razmerja in prihodnost občine

Bi kot županja dali prednost Kopru pred stališči vlade ali svoje stranke, če bi bila ta na oblasti?

Zame je odgovor na to vprašanje zelo preprost. Kot županja bom vedno in povsod najprej zastopala interese Mestne občine Koper in njenih prebivalcev. Že celo življenje sem krajanka Trušk in občanka Kopra, politik sem šele zadnje štiri leta, in v politiko sem vstopila ravno zato, da naredim več za uravnotežen razvoj vseh 104 naselij Mestne občine Koper in za občino kot celoto. V tem mandatu mi je kot članici Gibanja Svoboda uspelo narediti res ogromno in ponosna sem na številne projekte, ki so se v preteklem mandatu premaknili tudi zaradi sodelovanja z državo. Veliko sem sodelovala tudi s predstavniki Liste Zavedno Koper, s katerimi smo skupaj premaknili stvari, ki so se zdele nemogoče. Toda pripadnost politični stranki ne pomeni, da se moram z vsako odločitvijo njenega vodstva strinjati, tako kot se nisem strinjala z vsako odločitvijo aktualnega župana ne glede na koalicijsko sodelovanje ali tako kot se ne strinjam niti z vsako odločitvijo mojega moža. To, da se pričakuje, da se z vsem strinjaš, ko z nekom sodeluješ, je nerealno. Če bi bila odločitev vlade ali moje stranke v nasprotju z interesi Kopra, bi na to jasno opozorila in zahtevala drugačne rešitve, kar se od župana tudi pričakuje. In kot županja bom sodelovala z vsako vlado, ne glede na njeno politično sestavo in enako pričakujem tudi od države.

Kako gledate na kandidaturi Borisa Popoviča v Izoli in sina Nika v Kopru ter na podporo, ki jo je nekdanji koprski župan izrekel menjavi oblasti v Piranu? Kako bi sodelovali s politično drugačnimi vodstvi sosednjih občin?

Vsakdo ima pravico kandidirati, se povezovati in ponuditi svojo vizijo razvoja občine. O tem, komu bodo zaupali, pa bodo odločili volivke in volivci. Sama si ne želim vrnitve dinastije, to je političnega načina vodenja, ki ga je Koper v preteklosti že zavrnil. Večkrat. Prepričana sem, da občina ne sme postati prostor osebnih interesov, družinskih povezav ali političnega kadrovanja. Potrebujemo strokovnost, preglednost in odgovorno upravljanje javnega premoženja. Kar zadeva sodelovanje s sosednjimi občinami, pa bom zelo jasna. Ne glede na to, kdo bo župan Izole, Pirana ali Ankarana, bom z njim sodelovala pri vseh vprašanjih, ki so pomembna za Slovensko Istro. Vodooskrba, promet, okolje, zdravstvo in turizem ne poznajo političnih meja. Enako velja za koprski občinski svet. Po volitvah me ne bo zanimalo, kdo je bil med kampanjo na kateri strani, ampak kdo je pripravljen podpreti dobre projekte. Sodelovala bom z vsemi, ki bodo pripravljeni delati v javnem interesu, zakonito, pregledno in brez pogojevanja s kadrovskimi ali zasebnimi koristmi.

Katere tri rezultate iz programa stotih rešitev boste do leta 2030 poskušali uresničiti? Po katerih merilih boste presojali svoj uspeh?

V našem programu »En Koper. Za vse generacije.« smo predstavili sto konkretnih rešitev, saj želimo dolgoročno in celovito razvijati občino. Veliko teh je možno realizirati v enem mandatu. Istočasno se je treba zavedati, da najzahtevnejši projekti nastajajo dva ali celo več mandatov, recimo Zdravstveni center Koper je projekt, ki zajema kar tri mandate. V prvem mandatu želimo začeti z gradnjo najmanj 200 novih javnih najemnih stanovanj, v to vključujem tudi oskrbovana stanovanja. Vzpostaviti želim delujoče gospodarsko-inovacijsko stičišče, ki bo povezalo univerzo, raziskovalne ustanove, podjetja in občino. Tretji je izdelava načrtov za enakomeren razvoj občine, torej za 22 krajevnih skupnosti. Ob tem je seveda treba sprejeti OPN in takoj pričeti z njegovimi spremembami ter zaključiti vse začete projekte, od vodooskrbe do dvigala na Markovec. Prav preglednost bo pomembno merilo mojega dela. Vsako leto bomo javno poročali o uresničevanju programskih zavez. Če česa ne bomo izvedli, bomo tudi pojasnili, zakaj.

Kaj bo čez štiri leta v Kopru drugače, če boste županja vi in ne Bržan?

Želim si Kopra, v katerem bodo mladi imeli več možnosti za dostopno stanovanje in kakovostno zaposlitev, krajevne skupnosti z jasnejšo razvojno perspektivo, občanke in občani pa občutek, da občina njihove pobude posluša in jih tudi uresničuje. Ne obljubljam, da bomo v štirih letih rešili vse težave. Obljubljam pa več odločnosti, učinkovitosti, preglednosti in razvojne ambicioznosti. To je razlika, ki jo želim ponuditi Kopru.