V Kranju razstava Andreja Jemca in preplet s poezijo Nika Grafenauerja

Kot so sporočili iz Gorenjskega muzeja, se umetnika poznata že od sedemdesetih let in sta skozi desetletja spremljala drug drugega. Jemec je bral Grafenauerjevo poezijo, Grafenauer pa je spremljal njegovo slikarstvo in o njem večkrat pisal. Oba sodita med osrednje ustvarjalce svojega časa, sta tudi Prešernova nagrajenca in člana Slovenske akademije znanosti in umetnosti.

Razstava, ki jo bodo odprli drevi, in nastajajoča knjiga, ki jo bodo predstavili 14. maja, sta poklon njunemu delu ter dolgotrajni ustvarjalni bližini, je pojasnil vodja Galerije Prešernovih nagrajencev Kranj Marko Arnež. Razstava predstavlja izbor Jemčevih del, ki so nastajala od konca petdesetih let do danes. Ob njej se oblikuje likovno-pesniška zbirka Samotni sij, ki Jemčeve akvarele povezuje s Grafenauerjevo poezijo.

“Pesništvo Nika Grafenauerja in slikarstvo Andreja Jemca nastajata v različnih umetniških jezikih, vendar izhajata iz podobnega notranjega izvora. Oba umetnika sta večkrat poudarila pomen naključja v ustvarjalnem procesu – tistega trenutka, ko se nekaj nepričakovanega zgodi in odpre pot podobi ali besedi. Toda to nikoli ni povsem naključno: v takšnih trenutkih se prepletajo spomini, izkušnje, branje, srečanja in čas, ki se nalaga v umetnikovi zavesti,” je v spremni besedi k razstavi zapisal Arnež.

Grafenauer o tem razmišlja tudi v eseju Nebo pod nogami, kjer opisuje, kako pesnika oblikujejo številni vplivi, od literature, filozofije in zgodovine do osebnih doživetij in nenadnih dogodkov, ki se vtisnejo v notranji svet. Pesniški glas se ne rodi iz ene same ideje, temveč iz dolgega procesa notranjega zorenja. Kar se zdi kot naključje, je pogosto del globljega toka življenja, ki pesnika vodi k lastni besedi.

Podoben odnos do ustvarjalnega procesa zaznamo tudi v slikarstvu Andreja Jemca. Njegove podobe ne izhajajo iz vnaprej določenih zamisli, temveč nastajajo kot odprt proces, v katerem barva, poteza in svetloba postopoma razkrivajo svojo notranjo logiko.

Jemec je, kot je izpostavil Arnež, večkrat poudaril, da mora umetnik pri delu pustiti prostor tudi za nepredvidljivo – za trenutek, ko se v samem procesu slikanja pojavi nekaj novega, česar ni mogoče povsem načrtovati. Prav v tem prostoru med zavestno odločitvijo in nepredvidenim nastajajo njegovi akvareli. Delujejo kot zapisi notranjega razpoloženja, brez poudarjene pripovedi, zadržani in zgoščeni. Njihova svetloba ne izhaja iz zunanjega učinka, temveč iz notranje zgradbe slike.

Niko Grafenauer je v eseju Lirični prizmetizem Jemčevega slikarstva (2007) takšno ustvarjalno držo opisal kot samoten lirizem, v katerem sije – paradoksno povedano – od zunaj navznoter. Prav ta obrat navznoter določa tudi bližino med obema umetnikoma: umetniško delo nastaja iz notranjega jedra, vendar se lahko uresniči šele, ko stopi iz sebe, je povzel Arnež.