Razbijamo tabuje: »Veliko ljudi se sprašuje, kaj so naredili narobe.«

Breda je ena tistih, ki jih je življenje naučilo, da si včasih moramo vzeti čas zase in prisluhniti telesu, pa čeprav smo bili prej vajeni, da je delo vedno na prvem mestu. Danes je podpredsednica Društva onkoloških bolnikov Slovenije in predana prostovoljka, ki pomaga ljudem, ki jih je, tako kot nekoč njo, rak presenetil sredi najbolj običajnega dne. Njena zgodba se je začela veliko pred tem, ko so ji zdravniki postavili diagnozo. Ko je kot srednješolka opravljala maturo, se je z rakom dojk borila že njena mama. To je bil čas, ko je bil rak še večji tabu kot danes. O njem se ni govorilo, v revijah so tu in tam izšli kakšni opozorilni članki, a večina je bolezen skrivala – tudi pred bližnjimi.

Breda se spominja, da je bila ob mamini bolezni prisotna pri vsem – od diagnoze do zdravljenja in žal tudi smrti. Izkušnja jo je močno zaznamovala. Vedela je, da je možnost dednosti prisotna, zato je redno hodila na preglede. Potem pa je nekega jutra med tuširanjem pod pazduho zatipala zatrdlino. Sprva si je rekla, da verjetno ni nič, a ker ni izginila, je poiskala pomoč. Napotili so jo na Onkološki inštitut, kjer so po punkciji potrdili, da gre za maligno tvorbo. Sledila je operacija, nato kemoterapije in obsevanja. Vse tisto, kar mislimo, da se dogaja samo drugim. Čeprav je bila izkušnja z mamo razlog, da se je odzvala hitro, jo je lastna diagnoza globoko pretresla. Imela je kariero, načrte, odgovorno službo. Vse to je čez noč izgubilo pomen. Ostala ji je samo želja, da preživi in se pozdravi.

Zdravljenje ni bilo lahko. Kemoterapija je s seboj prinesla številne stranske učinke, ki jih je morala sproti blažiti, a je imela veliko srečo. Ob sebi je imela partnerja, družino in prijateljice, ki so se z boleznijo že soočile. Njihove izkušnje so ji pomagale, da se ni počutila tako osamljeno.

Ko se je po bolezni začela vračati v vsakdan, je hitro ugotovila, da ne zmore več delati kot prej. Bila je na vodilnem položaju, a po bolezni so se pojavile težave s koncentracijo, hitreje je bila utrujena. Poskusila je z delom za polovični delovni čas, a hitro spoznala, da v njeni službi to ne bo mogoče. Sprejela je težko, a pomembno odločitev: dala je odpoved in se podala na samostojno pot. Izobraževala se je, delala kot svetovalka in coachinja, nato pa se je pred dvema letoma upokojila.

Po okrevanju jo je onkolog vprašal, kaj bo počela zdaj. »Rada bi delala na humanitarnem področju,« mu je rekla. In usmeril jo je na Društvo onkoloških bolnikov Slovenije, kjer je spoznala ljudi z različnimi izkušnjami, a s skupnim ciljem, da pomagajo drugim. Po opravljenih izobraževanjih in usposabljanju je postala prostovoljka, najprej za individualno svetovanje na Onkološkem inštitutu, nato še kot koordinatorka skupin za samopomoč. Danes vodi različne skupine in sodeluje tudi pri delovanju telefonskega svetovanja Onkofon, kjer prostovoljci vsak delovnik med 9. in 17. uro odgovarjajo na vprašanja bolnikov in njihovih svojcev.

Breda pravi, da jo je delo prostovoljke izpopolnilo, da je izkušnja bolezni postala most med njo in drugimi. Da čeprav ima vsak bolnik svojo zgodbo, je prav razumevanje tistega temnega obdobja skupna točka, ki ti omogoča, da si tam za druge. Da znaš poslušati, ne da bi vsiljeval nasvete. In da ne rečeš: »Zdaj moraš pa misliti pozitivno.« Kajti kdor je ravnokar izvedel, da ima raka, potrebuje prostor za strah, za jezo, za vprašanja, in nekoga, ki mu bo rekel: »Tukaj sem zate, povej …«

Kljub napredku v ozaveščanju Breda opaža, da rak še vedno ostaja stigma. »Tudi danes si ljudje velikokrat ne upajo povedati, da so zboleli. Nekateri bolezen skrivajo celo pred družino,« pravi. Še posebej to velja za majhne skupnosti, podeželje, starejše. Pa vendar v društvu opažajo, kako pomembno je, da bolniki pridejo v stik z drugimi, ki so šli čez podobno izkušnjo. V skupinah bolnikov z rakom, ki delujejo v 20 krajih po Sloveniji, se srečujejo tisti, ki so preživeli. Takšna srečanja vlivajo upanje tistim, ki so šele na začetku poti.

Med najpogostejšimi čustvi, ki se pokažejo ob diagnozi, je občutek krivde: »Veliko ljudi se sprašuje, kaj so naredili narobe. Krivijo se zaradi življenjskega sloga, prehrane, stresa.« A rak je kompleksna bolezen, za katero ni enega vzroka. Lahko gre za genetsko pogojen rak, lahko je posledica dejavnikov okolja, lahko kombinacija vsega. V društvu spodbujajo k preventivi, k rednim presejalnim pregledom, zdravemu načinu življenja, opuščanju škodljivih navad. A ko se bolezen pojavi, je pomembno, da se bolnik ne okrivi, ampak se osredotoči na zdravljenje in kakovostno življenje.

Breda poudarja pomen gibanja tudi med zdravljenjem. »Ni treba veliko. Že hoja je dovolj,« pravi. Pomembno je, da človek ostane aktiven in da mu, ko se z nekom pogovarja, drugi ne vsiljujejo svojega mnenja, ampak ga preprosto vprašajo, kako je. Potrebno je prisluhniti, razlaga, in ne vsiljevati.

Vse, kar dela danes, Breda počne z občutkom za druge. Skozi svojo izkušnjo se je naučila, da zdravje ni samoumevno. Da življenje ni tekma, temveč vrednota. In da so pristni odnosi, sočutje in medsebojna pomoč tisto, kar šteje. S svojim zgledom ne razbija le tabujev o bolezni, temveč gradi mostove. Mostove upanja, razumevanja in topline. Za vse, ki pridejo za njo.

Petra Znoj