Intervju: »Vse valijo na pleča delavcev in upokojencev, delodajalce pa so pustili povsem pri miru.«

Poslanci so potrdili nov pokojninski zakon, združenje 25 sindikatov in drugih delavskih organizacij pod imenom Delavska koalicija pa jim je odgovorilo z zbiranjem podpisov za referendum proti temu zakonu. Zakaj so to storili, smo povprašali predstavnika omenjene koalicije, sindikalista Davida Švarca.

Kot Delavska koalicija ste prejšnji teden v parlament vložili nekaj manj kot 10.000 podpisov za začetek postopka za razpis zakonodajnega referenduma proti pokojninski reformi. Zakaj smatrate, da je slaba?
Ob vseh napadih, ki smo jih deležni z nasprotnih strani, poudarjamo, da ne rušimo pokojninske reforme kot take, saj menimo, da je pokojninska zakonodaja potrebna sprememb, ampak takšnih, ki bi upokojencem omogočile dostojnejše pokojnine, delavcem dostojnejše delo in upokojevanje v času, ki je primeren glede na izčrpanost delavstva na splošno. Zahtevamo spremembe, kot je dvig porazno nizkega odmernega odstotka. Nova zakonodaja predvideva dvig iz 63,5 na 70 odstotkov, naša pričakovanja pa so višja, čeprav je tudi ta rezultat nekako zadovoljiv. Prav tako podpiramo dvig odmernih odstotkov za invalidske in vdovske pokojnine, a imamo tudi tu višja pričakovanja, saj bi invalidske pokojnine kljub predvidenemu dvigu ostale pod pragom tveganja revščine. Podpiramo tudi božičnico, a ne v višini le 150 evrov, ki naj bi v petih letih narasla na 250 evrov, temveč da, če že govorimo o 13. pokojnini, upokojenci dejansko dobijo ta znesek v višini vsaj polovice minimalne plače ali več. To so naše zahteve in pričakovanja. Na pot referenduma pa smo se podali zaradi vseh škodljivih, nepravičnih določb, kot so višanje obeh statorstnih mej za upokojitev, spreminjanje obdobja za določitev pokojninske osnove, nove formule usklajevanja pokojnin z inflacijo in plačami in podobnim. Kar se tiče nove formule za letno usklajevanje pokojnin, bo ta praktično v vsakem primeru pomenila znižanje. Letos so se recimo pokojnine dvignile za 4,5 odstotka na podlagi zdajšnje formule. Plače so se lani zvišale za 5,9 odstotka. Imeli smo inflacijo, ki je bila »le« 1,9-odstotna. Če bi že zdaj veljala takšna formula, kot bo veljala skozi napovedano prehodno obdobje in ki zajema 20-odstoten vpliv rasti plač in 80-odstotno inflacijo, bi se pokojnine letos dvignile za 2,2 do 2,4 odstotka in tako vsako leto naprej. Predlagatelji pa so polni besed o tem, kako skrbijo za vzdržnost pokojninskega sistema, čeprav jim dajemo jasno vedeti, da več kot očitno vse valijo na pleča delavcev in upokojencev, delodajalce pa so pustili povsem pri miru. Mi zahtevamo, da se vzdržnosti ne gradi na višanju starostne meje s slabšo osnovo za izračun pokojnin in slabšim usklajevanjem, ampak da se to izravna s poštenim ravnovesjem z vplačevanjem v pokojninsko blagajno, kar pomeni, da zahtevamo, da bodo delodajalci v Sloveniji po 28 letih znižanja te prispevne stopnje (ki je veljala za začasno) ponovno začeli plačevati toliko kot delavci – 15,5 procentov, kar bi na letni ravni pomenilo več kot milijardo in pol več sredstev v pokojninski blagajni. Za toliko smo namreč lani v pokojninsko blagajno delavci vplačali več kot delodajalci.

Pravite, da bi bilo potrebno spremeniti sistem, saj ga že dolgo nismo prilagajali. Ministrstvo za delo se sklicuje na širok socialni dialog. Ste pri tem sodelovali in bili slišani?
Gre za stalno iste razlage, pri katerem se oni sklicujejo na ta socialni dialog. Pri tem gre za tripartitni dogovor v okviru ekonomsko-socialnega sveta med vlado, delodajalskimi in sindikalnimi organizacijami oziroma njihovimi centralami. Ena od sedmih central je Zveza svobodnih sindikatov Slovenije, del katere je tudi naš sindikat in še 21 drugih. Naša zveza je sodelovala, do kolikšne mere pa smo bili sindikati kot takšni sploh vključeni, je pa drugo vprašanje. V teh dveh letih oziroma pol leta intenzivnih pogajanj smo bili trikrat obveščeni o tem, kaj se tam dogaja, to je bilo na nek način bolj ali manj vse. Na to temo smo imeli znotraj zveze dva posveta, pred tem pa le eno sejo predsedstva, na kateri se odloča o skupnih stališčih, in na tisti seji smo jih tudi jasno zavzeli in začrtali jasne meje, preko katerih ne gremo. Med njimi je že omenjena prispevna stopnja in če bi to uredili, v bistvu ne bi potrebovali drugih ukrepov – to je bilo stališče zveze, ko smo sklepe sprejeli, a se na žalost niso udejanjili.

Ste to sprejeli samo v sklopu zveze ali je stališče doseglo tudi ministrstvo?
Pogajalska skupina zveze je predstavila in zagovarjala, kar smo se dogovorili, saj ima ta mandat v pogajanjih na ekonomsko-socialnem svetu. Stališča so imeli jasno izražena skozi celo obdobje pogajanj, praktično skoraj do zadnjega tedna, ko se je bilo potrebno odločiti, ali je tisto, kar je bilo izpogajano, za nas sprejemljivo. Se pravi, do manj kot enega tedna pred izredno sejo predsedstva, ko smo se odločali, ali z vlado podpisati soglasje oziroma dogovor, da se nam zdi reforma sprejemljiva. Do tistega trenutka so bili vsi ti dokumenti zaupne narave, zato se sploh nismo mogli medsebojno posvetovati s svojimi organi in članstvom. Na koncu smo imeli štiri dni časa, da se odločimo. Tako smo bili s strani pogajalske skupine postavljeni tudi pred dejstvo, da je to največ, kar se lahko iztrži, da boljše ponudbe ne bomo dobili, kajti da je potrebno razmišljati, kako bo, če se po volitvah vse spremeni in bomo dobili samo še slabšo ponudbo. V bistvu so rekli, da bi bilo to pametno sprejeti. Pri Sindikatu poklicnega gasilstva Slovenije smo si vseeno vzeli en teden časa za posvete s članstvom, a je bil v tem tednu z vlado s strani zveze že podpisan Dogovor o strinjanju. Znotraj našega sindikata je bil predlog teh sprememb v celoti zavrnjen. Izraženo je bilo tudi veliko razočaranje in ogorčenje nad tem, da se nekaj takega sprejema pod takšnimi pogoji, brez kakršnihkoli nasprotovanj ali uporov, se pravi brez kakršnihkoli aktivnosti sindikalne strani.

Sekretar na ministrstvu za delo Igor Feketija je bil kritičen do dopisa Delavske koalicije, v katerem ste pred zbiranjem podpisov zapisali primer zaposlenega, katerega povprečje za odmero pokojnine bi znašalo 1.000 evrov in bi po novi reformi prejemal pokojnino 700 evrov, za kar sekretar pravi, da ne more obstajati, ker naj bi bila že danes najnižje določena pokojninska osnova 1.220 evrov, zato pokojnina ne bi mogla biti nižja od 781 evrov?
Seveda se predlagatelji teh škodljivih sprememb zdaj obregajo ob vsak detajl naših potez, rekoč, da gre za neresnice ali zavajanja. A v tem primeru je šlo za ponazoritev primera, za prikaz razmerja, ni šlo za konkretno osnovo ali za konkretno penzijo, ki bi jo nekdo prejemal. Teh 1.000 evrov se ni predstavljalo kot najnižjo osnovo.

Zakaj pa menite, da sprememba obsega vzajemnega obdobja s 24 na 35 let ni primerna? Na ministrstvu pravijo, da bi tako prišlo do pravičnejšega izračuna višine pokojnine.
Pravičnega za koga? Osnova, izračunana na ta način, niti za enega delavca ali upokojenca v državi ne bo boljša, kot je trenutna, zato smo tudi proti. Morda obstaja majhen procent ljudi, ki jim sprememba ne bi pomenila spremembe na slabše, ampak za veliko večino bo to pomenilo bistveno nižjo osnovo. Za vsakega, ki v svojem 40-letnem delovnem obdobju ni imel linearne plače, na nek način primerljive skozi celo to obdobje. Lahko povem za primer gasilcev, saj imamo znotraj gasilske dejavnosti 30 različno rangiranih delovnih mest, od gasilca začetnika do delovnih mest glede na stopnjo usposobljenosti, kot so gasilec 1, gasilec specialist, gasilec inštruktor, vodja skupine, itd. Ta delovna mesta so različno vrednotena že zaradi zahtevane stopnje izobrazbe, ki se dviguje, s čimer se tudi osnovne plače teh delovnih mest višajo. Hkrati poznamo sistem javnega sektorja, sistem napredovanj pa velja že marsikje v zasebnem sektorju, se pravi, da z leti delavec na svojem delovnem mestu napreduje, kar pomeni, da po nekaj desetih, dvajsetih letih prejemal vse boljšo plačo. Normalno bi bilo, da plača ali njena realna vrednost konstantno rasteta. Če torej vzamete za izračun te osnove za pokojnino 24 najboljših let in dodate še enajst slabših let, pridete do tistih 35 in dejstvo je, da bo osnova potem nižja, neglede na to, da naj bi se odmerni odstotek iz 63,5 dvignil na 70 procentov, kar ne bo pokrilo te znižane osnove ali pa jo bo pri nekaterih komajda. Danes boste redkokje našli koga, ki se ne bi strinjal, da so pokojnine načeloma slabe oziroma prenizke. Dodatno nižanje na takšen način je zato nekaj nesprejemljivega in težko bi govoril o pravičnosti. Sploh ob vedenju, da se je še pred desetimi leti, ko smo imeli prejšnjo reformo, za osnovo štelo le 18 najboljših let, pred tem pa so šteli samo najboljših deset let. Ta manever so izpeljali izključno zato, da se zbalansirajo stroški, kar je slabo in česar absolutno ne podpiramo.

Minister Luka Mesec pravi, da boste s padcem reforme zadali udarec najrevnejšim, ker se z začetkom leta ne bodo povišale vdovske, družinske in invalidske pokojnine ali olajšal dostop do varstvenega dodatka.
Gre za manevre predlagateljev, pri čemer se moramo zavedati, da gre izključno za njihovo odgovornost. Če bo ta zakon, kot upamo, prišel do referenduma in bo tam zavrnjen, seveda ne bodo uveljavljene vse tiste določbe, ki jih tudi mi podpiramo in ki so dobre in sem jih prej naštel. Ampak, da je do te točke sploh prišlo, je izključno odgovornost vlade. Mi smo s svoje amandmaje in predloge, da se tiste tri škodljive določbe iz zakona odstranijo, vložili že maja letos, tudi na odboru za delo v državnem zboru. Končno odgovornost nosijo poslanci Državnega zbora, ki so predlagan zakon izglasovali.

Se je vse začelo 15. maja, ko ste uradno ustanovili Delavsko koalicijo?
Praktično smo začeli pozivati že v začetku aprila, ko smo začeli tudi z novinarskimi konferencami in razlagali, kaj bi bilo potrebno spremeniti ter poslance pozvali, da škodljive določbe odstranijo. Je pa zanimiv manever, da tisti, ki reformo podpirajo, v trenutku, ko niso bili pripravljeni na spremembe, očitajo nam, kaj vse se bo zgodilo, če zadeva pade. Kar se tiče invalidskih pokojnin, ki naj bi se zvišale iz 41 na 50 odstotkov tiste osnove, pa tudi opozarjamo, da bodo še vedno pod pragom tveganja revščine. Je to normalno? Nam se ne zdi. Zveza delovnih invalidov Slovenije je že med sprejemanjem zakona predlagalo, da bi se morale invalidske pokojnine dvigniti vsaj na 60 odstotkov osnove. Tudi zato bomo še pred samim referendumom vložili novelo zakona s členi, ki jih podpiramo, se pravi z dvigom odmernega odstotka, dvigom invalidskih in vdovskih pokojnin ter božičnice, tako da bodo imeli poslanci možnost, da kot novelo trenutni zakonodaji to sprejmejo in da se nobenemu ne bo poznal padec trenutnega zakona na referendumu. Poskrbeli bomo za to, da bodo poslanci lahko odločili, da kljub referendumu in padcu tega zakona poskrbijo, da nihče ne bi bil na slabšem, ampak bodo le pridobili .

Oni trdijo, da bomo vsi na slabšem, ker ste kampanjo osnovali na neresnicah.
Z naše strani ni bilo neresnic. Lahko pa z vso gotovostjo trdim, da smo jih bili z njihove strani žal deležni precej, tudi neizpolnjenih obljub. Zagotovljeno je bilo, da se bo skozi reformo prispevna stopnja delodajalcem dvignila na raven delavske, a do tega ni prišlo, zato se verjetno ne gre čuditi, zakaj so delodajalske organizacije zdaj edine, ki so tiho v zvezi s to reformo. Ničemur ne nasprotujejo, sploh se ne ubadajo s tem, ker so seveda zadovoljne, ker so jih pustili pri miru. Razmerje polnjenja pokojninske blagajne, kot je pri nas, ne obstaja nikjer drugje v Evropi. Samo v eni državi v Evropi poleg Slovenije delodajalci v pokojninsko blagajno vplačujejo manj kot delavci. Na Madžarskem delodajalci plačujejo  9,31 odstotka, delavci pa 10,0, , kar je skoraj enako. Obstaja pet držav, v katerih delavci in delodajalci v pokojninsko blagajno vplačujejo enak znesek. To so Nemčija, Luksemburg, Švica, Latvija in Poljska. V vseh ostalih državah Evropske unije delodajalci v pokojninsko blagajno plačujejo več kot delavci, marsikje veliko več. Slovaški delodajalci v pokojninsko blagajno vplačujejo 18,75 odstotka, delavci pa 4 odstotke. Na Češkem delodajalci 21,5, delavci 6 odstotkov. Francozi podobno kot Čehi, v Italiji pa delodajalci plačujejo celo preko 23 odstotkov. Nam je bilo obljubljeno, da bo prispevna stopnja izenačena, kot je tudi bila do leta 1995.  To je manevrski prostor, ki ga imajo naši odločevalci, in pošteno bi bilo, da bi se prispevna stopnja vsaj izenačila. Potem vsi ti škodljivi ukrepi za delavstvo in upokojence ne bi bili potrebni.

Ko govorimo o neresnicah, kdo ima prav? Luka Mesec je v oddaji Marcel zatrdil, da se upokojitvena starost ne bo dvignila, ampak v zakonu piše, da se bo spodnja meja s 60 dvignila na 62 in zgornja s 65 na 67 let. Kako naj si to razlagamo?
To je eno od najbolj podlih zavajanj, ki jim lahko rečemo tudi laži in smo jih deležni bolj kot ne s strani vseh podpornikov zakona. Poudarjajo, kako so uspeli ohraniti 40 let delovne dobe, a to za mnoge delavce ni res, predvsem za tiste, ki so začeli delati zgodaj. 40 let naj bi bilo dovolj za polno upokojitev, a neradi govorijo o tem, da je teh 40 let povezanih tudi s starostjo. Delavec mora po zakonodaji za upokojitev doseči vsaj 60 let. Pod določenimi pogoji se lahko ta meja zniža za ženske na največ 57 let starosti ali za moške na največ 58 let. Če se je nekdo zaposlil pri petnajstih, se mu priznajo ta tri leta do polnoletnosti za znižanje starosti za upokojitev. Sem se prištevajo še služenje vojaškega roka ali število otrok. Ampak pred 57. letom (moški pred 58. letom) starosti se ne morete upokojiti niti s polno delovno dobo. Še vedno imamo cele generacije, ki so se v 80. ali 90. zaposlovale kot mladoletne, kar pomeni da bi nekdo, ki se je zaposlil pri 15 letih, 40 let delovne dobe dosegel pri 55 letih starosti, ne pri 57 ali pri 60 letih, kot jih mora imeti zaradi starostne omejitve. Torej ima na koncu najmanj 42 let delovne dobe ženska in 43 let delovne dobe moški. Ko začnemo razpravljati tako, nam nihče več ne reče, da lažemo ali zavajamo, ampak nas začnejo prepričevati, da bodo tisti, ki bodo delali dlje od 40 let, v novi zakonodaji prejeli boljši odmerni odstotek in bodo imeli malo višjo pokojnino. Ampak tukaj gre za ljudi. Če so se zaposlili kot mladoletni, so imeli takrat seveda nizko izobrazbo in so običajno zasedali slabo plačana fizična delovna mesta, torej so po 40 letih dela iztrošeni in slabega zdravja, delali pa so za najslabše plače, kar pomeni najslabše pokojnine. Tisti ubogi odmerni odstotki, ki bodo zdaj malenkost višji, ne odtehtajo tega, da bodo ljudje iztrošeni, na pol invalidi, ker bodo prisiljeni delati še 41., 42., 43. leto. Nam se to zdi nesramno in zavajajoče. Starostno mejo namreč dodatno dvigujejo iz 60 na 62 let, maksimalno pa se jo bo lahko še vedno znižalo največ do 57. ali 58. leta. Nisem si predstavljal, da so sploh sposobni takšnih zavajanj in laganja, medtem ko ti gledajo v oči in razlagajo, da je 40 let dela dovolj za upokojitev. Za tiste, ki so začeli delati kasneje, je seveda dovolj, recimo za ministra in kadre, ki so se tam pogajali. Verjamem, da so dobro preračunali, da ne bodo delali v lastno škodo.

Ena od koalicijskih zavez je bila dvig pokojnin nad prag tveganja revščine. Invalidske pokojnine temu ne bodo sledile, ampak ali gre pri tem za osamljen primer?
Mislim, da so pod tem pragom tudi vdovske, a je odvisno od tega, kakšna je bila tista pokojnina. Rado se pa govori, za kakšne dvige gre konkretno pri invalidih. Ne bodo rekli, da jih bodo dvignili iz 41 na 50 odstotkov osnove oziroma za devet odstotnih točk, ampak bodo govorili o 22-odstotnem dvigu. Gre za dvig iz slabih 500 na 600 evrov oziroma nekaj čez in v njihovih glavah so to strašne razlike, ampak kako gredo sploh lahko v reformo, ko pokojnina ostane pod pragom tveganja revščine? Sploh ko gre za invalida, ki je že po naravi hendikepiran pri mnogih stvareh in ima lahko z vidika svoje invalidnosti še dodatne stroške. Težko razumemo takšne razlage, stališča in tiščanje, da je treba spremembo pokojninske zakonodaje nujno izpeljati na tak način.

Trenutna vlada se večkrat izjavlja za levosredinsko, proti zakonu pa je glasoval samo  poslanec Miha Kordiš. Zakaj mislite, da so bili ostali »za« oziroma največ vzdržani?
Kot sem jaz to spremljal, o teh 49 glasovih za mislim, da so bili to glasovi vladne koalicije, se pravi poslancev treh vladnih strank. Vsi, ki so se vzdržali so člani opozicije.

Zakaj oni niso nasprotovali?
Dobro vprašanje. Ne spomnim se situacije, ko bi bili tako poenoteni. Mogoče kalkulirajo, kako bo, če bo vlada po volitvah drugačna. Morda bodo morali zakon sami pripravljati in imajo podobne vsebinske ideje. V zakonu namreč ni ničesar socialnega ali socialdemokratskega, gre za klasično skrajno neoliberalno politiko in mislim, da je to edina prava ocena trenutne politične struje znotraj državnega zbora, razen enega poslanca, ki je jasno glasoval proti temu.

Minister za delo vas je omenjal tudi osebno, poleg poslanca Mihe Kordiša, in sicer, da se za kampanjo skriva vaš oseben interes, ker ste neuspešno kandidirali za predsednika Zveze svobodnih sindikatov.
Takšne trditve so pod vsakim nivojem nekoga na takšnem položaju. Poskuša pač diskreditirati osebno in zapeljati stvar proč od vsebine, ampak Delavsko koalicijo sestavlja 25 sindikatov in drugih delavskih organizacij na ravni države. Vse, kar govorim, so stališča Sindikata poklicnega gasilstva Slovenije, ki ga sestavlja okoli 80 odstotkov vseh zaposlenih v dejavnosti poklicnega gasilstva. Seveda so to tudi moja stališča.

Pia Nikolič