Mehko kuhan strip: Psihedelična mesečeva sonata – Matija Pisačić (Hrvatski autorski strip, 2024)

Hrvaška založniška hiša Hrvatski autorski strip je konec lanskega leta izdala debitantski stripovski album sicer že dolgo in dobro uveljavljenega stripovskega umetnika, urednika, oblikovalca, producenta in animatorja Matije Pisačića. Humoren strip je poln absurda, psihedeličnih domislic in kar vrvi od referenc na domačo in tujo kulturnozgodovinsko in politično sceno, poleg tega pa je znanstvenofantastičen. V njem nam razkrije, da sta recimo Marko Brecelj in Tito še živa, ter da živita na temni strani Lune, kamor nenamerno pride Drex Drexler, ko ga zlobni Slovenci iz vesolja ugrabijo iz Opatije, misleč, da je slovenska nona, saj je oblečen v njene obleke obešal perilo. Zbal se je namreč, da bi sosedje videli, kako opravlja ženska opravila. A to je samo začetni zaplet tega verjetno najboljšega hrvaškega stripovskega albuma leta.
Več o stripu je povedal kar avtor sam.

Kako bi opisal Psycho Moon Space Abbey?
PMSA je stripovski album z mehkimi platnicami, torej mehko kuhan strip. Dragi kolega Marko Dješka bi sicer raje vse postavil v trde okvirje. 🙂 Želel sem narediti odklon od klasičnega stripovskega albuma in oponašati formo stripovske revije, torej razdeliti album na odlomke, več krajših poglavij, vizualiziranih v drugačnih likovnih stilih. Na nek način je to hommage Peru Kvesiću, književniku in uredniku večih pomembnih tiskovnih iz bivše države, verjetno najbolj znanem po vlogi glavnega urednika revije Polet. Mogoče bi bil najnatančnejši opis postmodernistična psihedelija laži.

Kako to, da pred tem še nisi izdal stripovskega albuma?
Spomnim se, da mi je pred kakšnimi desetimi leti eden od domačih založnikov ponudil, da me “umesti” v letni program založbe, torej da bi pri njem objavil album, kakršnokoli že zbirko kratkih stripov ali neko novo, daljše delo. Gladko sem ga odbil, ker me to res ni zanimalo. Točno se spomnim tega občutka, ko sem se mu po mobitelu zahvalil za ponudbo, povsem nezainteresiran, da bi stripe natisnil v knjigi s trdimi platnicami. Če bi mi že takrat omenil mehke platnice, mogoče letos ne bi bil več debitant, haha. Pravzaprav sem v tem času hkrati delal še na dveh avtorskih animiranih filmih in nisem preveč razmišljal o stripu. Profesionalno kariero sem namreč začel kot stripovski umetnik. Eno od prvih resnejših naročil je bilo delo pri seriji Svebor i Plamena po scenariju Darka Macana, ki so ga objavljali v časopisu Modra Lasta. Pri tem stripu sem nasledil Gorana Sudžuko, ki ga je pred tem risal šest let. Mogoče je zanimivo, da sva za njegovo nasledstvo kandidirala skupaj z Daliborjem Talajićem. Šele mnogo let kasneje sem videl Daliborjevo testno stran in videl, da je vse narobe kadriral in tuširal. V otroškem stripu je recimo ves čas uporabljal spodnjo perspektivo in debele plasti senc, ki so nenamerno ustvarjale grozljivo vzdušje. Kasneje sem dolga leta delal kot risar zgodb za oglaševalske agencije. Animirani film me je rešil te grozne, čeprav dobro plačane službe, vendar sem se lahko le ob strani posvetil avtorskim stripom, v krajših oblikah.

Zakaj so na Luni Slovenci?
Za to obstaja zelo natančen, čeprav ne prav poseben razlog. Nekega leta (kot eden od urednikov stripovskega zina “Ohoho”) sem bil gost na festivalu animiranega filma Stop Trik v Mariboru in tam sem s kolegi iz gostinske ekipe festivala začel pogovor o medetničnih žalitvah med republikami nekdanje Jugoslavije. Predvidevam, da je bil sprožilec moj dvom o tem, kako se pogovarjati s Slovenci, zlasti z mlajšimi – v hrvaščini ali v angleščini? Hrvaščina se mi je zdela arogantna, zakaj pričakovati, da me bodo ljudje razumeli? Angleščina pa je morda preveč, kot da bi dejal: “Poglejte, pretvarja se, da je Anglež!” … Izkazalo se je, da ima Maribor cel kup ljudi iz regije in da mladi Slovenci gledajo hrvaško televizijo. Nekako sva v pogovoru naletela na Gorana Vojnovića in njegovo knjigo Čefurji raus!, in obljubil sem jim, da bom naredil strip, kjer nekdo uporabi ta slabšalni izraz, in da bo strip v slovenščini, ker sem že naredil nekaj stripov v srbščini – o Minji Suboti, čigar žena ga vara z Brankom Kockico, Miću Tatiću in Aćimu, za Ohoho zine#3 – in delno v makedonščini – za almanah Iracionalist in fanzin Majdanska garaža.

Ali to pomeni, da so Slovenci nacionalisti (kot narod živijo na drugi strani lune kot v tistem filmu)?
Ne, ta film mi je bil zanič, in ti Slovenci so več kot to, so demoni! Natančneje, obsedeni so z demoni iz druge galaksije. Namreč, na Luno je nekoč v davni preteklosti strmoglavila vesoljska ladja, ki je najprej okužila ameriške astronavte leta 1971, nato pa še slovenske uradnike, ki so jih naslednje leto gostili v SR Sloveniji, v okviru svetovne turneje (ki se je res zgodila, album vsebuje pristen dokument, zapisek, natipkan na pisalnem stroju). V stripu se razkrije, da demoni najlažje obsedejo ljudi, ki se ukvarjajo z jodlanjem. Tako obstaja Američan, čigar praded je posnel prvi singel z jodlanjem. Toda eden glavnih motivov za risanje tega stripa je bil risanje fičkov, ki se vozijo po Luni.

Kako so strip sprejeli na Hrvaškem, saj je napisan je večinoma v “slovenščini”?
Ko se je prvotno pojavil v skrajšani, črno-beli obliki v 5. številki zina Ohoho, so se nekateri pritoževali, da jim slovenščina otežuje branje. Vendar to ni bila ovira, da bi prejel letno štipendijo Ministrstva za kulturo Republike Hrvaške za produkcijo albuma, prvega in doslej edinega, ki ga vsako leto podeljujejo stripu. Zahvaliti se moram svojemu uredniku, agilnemu Saši Papriću iz založbe Hrvatski autorski strip. Praktično prepričal me je, da sem tisto začetno različico zina spremenil v album, in me je kot avtorja peljal na debitantski ples ministrstva, da bi se lahko dobro poročil.

Mimogrede, narisal si, da, Marko Brecelj ni umrl, ampak je šel živet na Luno?
S parodiranjem različnih znanstvenofantastičnih filmov se je izkazalo, da za pripoved potrebujem svojega Obi-Wan Kenobija, in ker se v stripu pojavi tudi zadnja štafeta mladosti, ki je bila dodeljena Titu, je bilo logično, da sem z njo združil Breceljev nastop “Vatentat”, kjer z gorilnikom strelja na Dimitrija Rupla s kosom mokrega papirja. V mojem primeru pihne na štafeto mladosti in obglavi glavnega demona. Pomemben mi je bil tudi kot protiutež drugim obsedenim Slovencem v stripu. Tukaj je pozitiven lik, začasen mentor glavnemu junaku Drexu Drexlerju. Poleg tega, da cenim njegovo umetniško in aktivistično delo, je bralcu služil tudi kot potrditev, da strip ni v nobenem trenutku usmerjen proti nobenemu narodu.

So lubenice zate nekakšen fetiš? Kakšna je njihova vloga v stripu?
V stripu so lubenice uporabljene pri kloniranju upokojencev, ki jih demoni ugrabijo, da bi jih obsedli na Luni. Žene jih iskanje slovenskih upokojencev (ki so v času svojega življenja jodlali), narediti kopijo, ki ostane na Zemlji, original pa dostaviti na Luno. Kopija se ne zaveda, da je bila klonirana, in njena življenjska doba je dolga približno mesec dni. Tako sta tukaj Tito in Brecelj klonirana 30 dni pred uradno smrtjo. Titova mati je bila Slovenka, a ker ni jodlal, se demoni trudijo, da bi ga ohranili pri življenju na Luni. Lubenice so nekakšen poklon filmu “Invazija trupel” Dona Siegela, Nina Klarić, oblikovalka albuma, pa je vztrajala, da se lubenice vržejo na čim več strani.

Zakaj si se odločil, da boste v stripu natisnili Vesto za nevestu/Nevestino zgodbo – dramo, ki v resnici ne obstaja?
Spoznal sem, da bom v albumu precej hitro in enostavno dobil približno 40 dodatnih strani! Nisem želel imeti običajnega, “srednjemetražnega”, že pripravljenega oblikovanega albuma, zato je tukaj forma prišla pred vsebino; revija Arta Spiegelmana “Raw”, ki je imela tako neumne vložke, je bila moj vzor v časih fanzinov v 90. letih prejšnjega stoletja, ko sem kot del stripovske skupine Kolektiv urejal in risal stripe za “Variete Radikale”, fanzin, ki sem ga večinoma financiral sam, kupil fotokopirni stroj in risal portrete mrtvih ljudi na spomenike. Trenutno na to temo v lastni produkciji ustvarjam animirani film Portretist mrtvih. “Nevestino zgodbo”, izmišljena igro skupine Knjižnica Veverica, za katero trdim, da jo je napisal brat Henrika Ibsena, bere glavni junak Drex Drexler v samem albumu, potem ko ga Jezus sam nagovori skozi vizijo. Jezus mu svetuje, da pot do miru in odrešenja leži v veri, modrosti, medicini, knjigi “Nevestina zgodba” in stripu “Krcko in Torpiljerka”. Če torej bralec želi bolje razumeti glavnega junaka, naj prebere tudi Ibsenovo tridejanko!

Na koncu lahko preberemo, da je to konec prve knjige – kdaj bo na vrstidruga?
Čeprav so dodatni kratki stripi o Drexu Drexlerju in Peru Kvesiću prav tako sestavni del tega albuma, je na koncu tako imenovane enote vesolja res zapisano, da je to konec prve knjige. Druga je predvidena za leto 2027, saj prihodnje leto izdajam album stripov za otroke “Dogodivščine Lucije in Sigismunda iz Oza”. Gre za strip, ki sem ga dve leti pisal in risal za Modro Lasto in za katerega sem od Ministrstva za kulturo prejel denar za dokončanje tretjega poglavja. Ta strip je povezan s Psycho Moon Space Abbey in v njem se pojavljajo nekateri isti antagonisti. Druga knjiga je tudi zadnja v tej sagi in bo imela kot dodatek strip iz knjižnice Bisernica: “Krcko proti Antracitu”, ki ga Jezus prav tako toplo priporoča.

Si do sedaj že našel boljšo besedo za žalitev Slovencev kot “Janezi”?
Nisem. Pravzaprav sem zelo vljuden človek in sem se tega slabšalnega imena spomnil šele nekaj tednov po obisku Maribora, čeprav so me mladi Slovenci spraševali, kako jih “mi” žalimo. Preprosto se nisem mogel spomniti.

Št. strani: 158
Vezava: mehka
Barve: Barvno

Pia Nikolič