Kolumna: Kaj bo vojska rekla o 3% odstotkih BDP?
Vlada premiera Roberta Goloba je prejšnji teden nepričakovano oznanila svoj načrt za povečanje obrambnih izdatkov. Nepričakovano predvsem zato, ker je še en dan pred razgrnitvijo planov finančni minister Klemen Boštjančič govoril, da se mu za zdaj zdi nesmiselno govoriti o tem, za koliko odstotkov bruto domačega proizvoda (BDP) bo Slovenija dvignila izdatke za obrambo. Premier Golob očitno nima enakega občutka, predvsem pa ve, da ga bodo o teh odstotkih spraševali na vrhu držav članic zveze NATO, ki bo junija potekal v Haagu.
Članstvo v zvezi NATO, še posebej od leta 2014, pomeni, da so slovenske vlade pod konstantnim zunanjim pritiskom, naj povečajo obrambni proračun. Tistega leta je bilo namreč na vrhu zavezništva v Walesu odločeno, naj bo minimalni obrambni proračun enak najmanj dvema odstotkoma BDP. Kot slišimo vedno znova, Slovenija tega odstotka ni dosegla, in do nedavnega je bilo načrtovano, da bi država to raven obrambnih izdatkov dosegla do konca desetletja.
Ti načrti se zdaj hitro spreminjajo. Obrambne izdatke bo država na dva odstotka BDP dvignila že letos, nato pa do leta 2030 vse do treh odstotkov BDP. To bi na prvi pogled pomenilo dvig za več kot tretjino (iz milijarde na okoli 1,4 milijarde), kar bi slovenska vojska seveda zelo težko racionalno porabila v dobre pol leta.
Vlada je zato prišla na plano z domislico, ki se ji reče »dvojna raba«. Namesto o obrambnem proračunu sedaj vlada govori o obrambnih izdatkih, ki se lahko nahajajo tudi zunaj Slovenske vojske. Na novinarski konferenci so ministri in ministrice s področja financ, obrambe, infrastrukture, zdravstva ter visokega šolstva in znanosti, ki vsi po vrsti prihajajo iz Golobove stranke Gibanje Svoboda, povedali, da se bodo k obrambnim izdatkom štele tudi nekatere investicije v ceste, železnice, bolnišnice in znanstvene institucije.
Predstavitev je jasno pokazala, da si poskuša Golob pripraviti teren za zagovarjanje te formule povečanja izdatkov za obrambo na srečanju NATO. Čeprav se podobnih prijemov poslužuje tudi Španija, je jasno, da bodo nekatere članice to videle zgolj kot kreativno računovodstvo. V tem bodo seveda imele podporo tudi med oboroževanju naklonjenimi interesi v Sloveniji. Ali bo poskus, da bi ostala volk sit in koza cela, uspel, bomo seveda še videli. O tem sicer ponavadi odloča bolj volk kot koza – torej v tem primeru zveza NATO.
Toda tudi če vladi uspe zadovoljiti NATO s slovenskimi investicijami v domnevno za celotno zavezništvo ključni železniški in avtocestni koridor iz Kopra proti Madžarski, obnoviti bolnišnico Petra Držaja in podobno, se vendar odpirata dve pomembni vprašanji, ki se obe vračata k Slovenski vojski.
Prvo je, kakšne so sploh varnostne oziroma vojaške potrebe Slovenije? Ob vseh napovedanih investicijah in govoru, da je varnost širša kot le orožje, med predstavitvijo nove obrambne in varnostne politike nismo slišali ničesar o tem, kako ogrožena naj bi bila država po mnenju vlade in kakšna naj bi bila strategija Slovenske vojske vzlic tem domnevnim grožnjam. Prav tako ob napovedanem povečanju Slovenske vojske v naslednjih petnajstih letih za trikrat nismo slišali, kakšna naj bi bila bojna struktura te vojske.
Očitno je, da vlada sama ne verjame v trditve o večji ogroženosti države in si zato tudi težko predstavlja konkretne nevarnosti, na katere naj bi nas povečani izdatki za obrambo pripravljali. Toda to pomeni, da bodo obrambni izdatki postali vreča brez dna. Politika ni postavila cilja, po katerem lahko ocenjujemo, ali je bil denar porabljen ustrezno in ali smo dosegli potrebno stopnjo vojaške moči. Te stopnje ne bomo nikoli dosegli ne v očeh NATO ne države in vedno bodo potrebne nove in nove investicije, vedno novo povečanje obrambnih izdatkov. In četudi ta vlada ne verjame res v vojaško ogroženost Slovenije, tega ni pričakovati niti od prihodnjih vlad. Tudi zato bodo projekti dvojne rabe postajali vedno bolj olivno zelene barve.
To pa nas pripelje tudi do drugega in morda bolj pomembnega vprašanja: kaj bo o projektih za dvojno rabo in obrambnih izdatkih rekla vojska? Ne zdaj, ampak v fazi njihove izvedbe. Če bo na primer Ministrstvo za visoko šolstvo, znanost in inovacije podpiralo nove znanstvene projekte, kakšno besedo bo imela pri oblikovanju ciljev in metod teh raziskav vojska? Če se projekt financira iz denarja, o katerem se poroča kot o obrambnem izdatku in je ena od dveh rab takega projekta vojaška, ali lahko na primer vojska nekoč zahteva, da so rezultati teh raziskav tajni? Kakšno besedo imata vojska in zveza NATO pri odločanju o specifikah infrastrukturnih projektov? Če se poveljstvo vojske ne opredeljuje glede političnih odločitev o obrambnih proračunih, pa bodo imeli sedaj ne samo privilegij, ampak celo dolžnost, da povedo svoje mnenje o infrastrukturnih, zdravstvenih in znanstveno-raziskovalnih naložbah države. In sčasoma bo postalo jasno, da ima tisti, ki plača, precej več besede kot tisti, ki le pristavi svoj lonček.
Gal Krizmanič
