Delfini v slovenskem morju
Konec lanskega leta je bil v Kopru in Izoli opažen navadni delfin, ki je v celotnem Jadranu sicer redek. V začetku letošnjega leta pa je odrasel progast delfin nasedel v laguni pri Lignanu.
Po podatkih društva Morigenos, slovenskega društva za morske sesalce, so delfini v Tržaškem zalivu in v slovenskih vodah stalno prisotni. Najpogostejša vrsta je velika pliskavka. Ta stabilna populacija šteje približno 150 živali, kar se v zadnjih dveh desetletjih ni bistveno spremenilo. Na obisku v Koprskem in Piranskem zalivu se pogosto znajdemo v njihovi bližini, saj so to območja, ki so njihov dom. Delfini v severnem Jadranu nimajo sezonskih selitev, zato je njihova prisotnost mogoča skozi vse leto in v vseh delih dneva. Opazovanje delfinov pa vseeno ni vedno zagotovljeno, saj se premikajo po širokem območju. Tako jih lahko presenetljivo opazimo celo ponoči, ko njihovo prisotnost razkriva zvok, čeprav jih morda niti ne vidimo.
Ker jih pogosto obravnavamo kot bioindikatorske vrste, lahko njihova prisotnost razkriva sposobnost okolja, da podpira večje plenilce. A opozoriti velja, da njihova prisotnost ne pomeni nujno čistega in zdravega ekosistema. Sploh v severnem Jadranu in Tržaškem zalivu je prisotna cela paleta človeških dejavnosti – ribištvo, akvakultura, ladijski promet, pozidava obale, turizem, ki pušča posledice, kot so mehansko onesnaženje s plastiko ali zvočno onesnaženje. »Delfini so občutljivi na podvodni hrup, saj ta moti njihovo komunikacijo, orientacijo in iskanje hrane. Iz nekaterih območij jih prežene, v skrajnih primerih pa lahko hrup povzroči celo prekinitev komunikacije med mamo in mladičem,« je povedal Tilen Genov, predsednik društva Morigenos. Grozi jim tudi občasno zapletanje v ribiške mreže, kar se sicer zgodi pomotoma, saj si ribiči tega ne želijo. Poleti je problematičen pogostejši promet, saj se na morju pojavi več rekreativnih vozil, kot so gliserji, jadrnice in barke. Poleg hrupa lahko pride celo do naletov plovil na delfine, kjer lahko pride do poškodb ali smrti.
Življenjska doba delfinov lahko preseže 50 ali celo 60 let. Imajo počasen razmnoževalni cikel in potrebujejo veliko časa, da dosežejo spolno zrelost. »Ko se skotijo, niso zmožni preživeti sami. Zato ima mati le enega mladiča naenkrat, ta pa potrebuje 3 do 4 leta, da odraste in se osamosvoji, zaradi česar so te vrste tudi bolj občutljive na razne pritiske človeka. Vsaka izguba posameznika pomeni velik udarec za populacijo,« je razložil Tilen Genov.
30. januarja je Slovenija ratificirala sporazum Združenih narodov za zaščito oceanov, ki predstavlja ključen globalni pravni okvir za varstvo odprtega morja. Sporazum sicer še ni stopil v veljavo, saj ga je do zdaj sprejelo le 15 držav – za njegovo uveljavitev pa ga mora najmanj 60. Omogočil bi zaščito 30 odstotkov biotsko najpomembnejših delov oceanov do leta 2030. Postavlja temelje za raziskave in trajnostno uporabo morskih genskih virov ter pravično delitev koristi. Generalna direktorica Direktorata za naravo na Ministrstvu za naravne vire Katarina Groznik Zeiler je ob sprejetju sporazuma dejala, da ta omogoča tudi učinkovito zaščito ključnih delov oceanov in prispeva k ohranjanju biotske raznovrstnosti v morskih ekosistemih. V društvu Morigenos upajo, da bo sporazum prinesel izboljšanje varstva različnih morskih vrst, vključno s kiti in delfini. »Kar se pa tiče določenih populacij delfinov, kot so na primer tudi delfini, ki živijo pri nas, sporazum zanje verjetno ne bo prinesel sprememb, saj te živali verjetno več časa preživijo v nacionalnih vodah, ki so že zavarovane z domačo in mednarodno zakonodajo,« je dodal Genov.
Delfini so v Sloveniji in Evropi zaščitena vrsta. Nekatera morska območja so zato zavarovana in tam določene človeške aktivnosti niso dovoljene. Plavanje z delfini je zakonsko prepovedano, saj lahko takšno početje živali vznemiri, jih odvrne od njihovega običajnega okolja ali celo povzroči nevarne situacije. Delfini so namreč ogromni in divji morski sesalci, ki merijo tudi več kot tri metre, težki pa so 200 kilogramov in več. V njihovi naravi je, da se grizejo, zaletavajo, skačejo drug po drugem in se vlečejo med seboj pod vodo. S tem bi lahko človeka hote ali nehote poškodovali. Poleg tega so prenašalci raznih bolezni in virusov.
V 80. letih prejšnjega stoletja se je med orkami, ki so ena od vrst delfinov, pojavil trend, ko so mrtve losose uporabljale kot »klobuke«. Ta nenavaden pojav so prvič zabeležili leta 1987, ko je orka ob zahodni obali ZDA brez očitnega razloga začela nositi mrtve ribe na glavi, s tem pa je sprožila trend, ki so ga druge živali nedavno za nekaj časa spet obudile. Pri navadnih delfinih imamo tudi znan primer vedenjskega trenda, kot je igra z ribami napihovalkami v Indijskem oceanu. Posnetki dokumentarne serije BBC »Spy in the Pod« pa razkrivajo, da se zdi, da se delfini z njimi tudi omamljajo. Napihovalke namreč proizvajajo močno obrambno kemikalijo, ki jo izločijo, kadar se počutijo ogrožene. V majhnih odmerkih se zdi, da ta toksin pri delfinih povzroči »stanje, podobno transu«.
Delfini so, poleg tega da so lahko tudi igrivi, izjemno prilagojeni morski sesalci, ki kljub stalni prisotnosti v severnem Jadranu ostajajo občutljivi na vplive človekovih dejavnosti. Njihova stabilna populacija v slovenskih vodah priča o pomenu zaščitenih območij in ohranjanju naravnega okolja, vendar ostajajo za njihovo preživetje in prisotnost ključni izzivi, kot so ladijski promet, onesnaženje in vpliv ribištva. Sprejeti mednarodni sporazumi lahko pripomorejo k boljšemu varstvu oceanov, a je za dolgoročno ohranitev delfinov pomembna predvsem odgovorna raba morja na lokalni ravni.
Ana Zupan
