»Kje si mene našla?«

V sredo dopoldne sem Mojci Lubej iz Kopra, ki se je sicer na obalo priselila iz Radomelj pri Domžalah, napisala, ali bi se lahko dobili na intervjuju za časopis, in čez nekaj ur sva že sedeli v Centru mladih Koper. Najprej sem opazila, kako se njena rdeča šminka ujema z njenimi s prav tako rdečimi lasmi. »Kje si mene našla?« se je zasmejala in me samozavestno usmerila v odmaknjeno sobo v CMK-ju, kjer sva opravili pogovor. Opaziti je bilo, da se tu počuti zelo domače. Nič čudnega, saj tu namreč večkrat organizira razne delavnice, potopisna predavanja ali pa kviz večere. Eden od teh, imenovan Kviznis, je bil na sporedu na dan intervjuja, tematika pa je bila v povezavi z zgodbami produkcijske hiše Disney. »Še to opravim, nato pa odhajam na zaslužen dopust,« je dejala. Poleti je bila namreč zelo zaposlena s tečajem madžarščine, v sklopu katerega je v nagradni igri zadela nekajdnevni oddih na Madžarskem, ki ga bo sedaj izkoristila skupaj s hčerko Saro. Tudi sicer zelo rada in veliko potuje. Dvakrat je bila v Ameriki, dvakrat v Indiji, prepotovala je skoraj celo Evropo ter Kavkaz. »Sarajevo je edino mesto nekdanje Jugoslavije, ki ga še nisem obiskala,« je dejala. Hkrati je poudarila, da lahko človek potuje zelo poceni. »Z zelo malo denarja lahko prepotuješ marsikaj. Uporabljaš nizkocenovne lete, lokalni javni promet, štopaš, za prespat uporabiš CouchSurfing [platformo, ki povezuje popotnike in domačine, ki ponujajo posteljo ali kavč v brezplačno uporabo, op. a.],« je podala nekaj praktičnih nasvetov. V prihodnosti bi zelo rada prepotovala še Rusijo, saj jo zanima njihova kultura, zna pa tudi nekaj ruskega jezika. Poleg tega govori še nemško, italijansko, angleško in hrvaško. 

»To je način življenja.«

Poleti je bila zelo zaposlena tudi s tarot kartami in reikijem, terapijo polaganja rok, za katero ima narejeno tretjo od štirih terapevtskih stopenj. Prvo je usvojila že pri osemnajstih letih. Na spiritualnem kampu Universal Camp pa je letos predavala o tarotu, s katerim se ukvarja že od najstniških let. »To je sedaj že način življenja. Ko se s tem ukvarjaš, povsod vidiš simbole. Človeku lahko že po tem, ko ga pogledam, pripišem določeno karto.« Iz radovednosti sem jo seveda vprašala, katero karto bi pripisala meni in dobila zadovoljujoč odgovor, saj mi je pripisala pozitivno karto. Poudarila je, da so karte le pomagalo, pri branju je namreč treba upoštevati tudi svojo intuicijo. O tem je izdala brošuro, za katero upa, da bo nekoč izšla kot knjiga, v pripravi pa je še tarot igra, ki jo bo kmalu predstavila skupaj s hčerko Saro. 

Pankerica po duši

Glasba obsega velik del Mojčinega življenja. V družini so ves čas peli. Njen deda je pel v opernem zboru, oče pa je igral klavir in kitaro. Sama si je želela postati novinarka, a ji je bil takrat pank dosti zanimivejši kot šola. Po duši je pankerica. Nekaj časa je združevala obe strasti, ko je pisala za Slovenski Punk Rock Portal, a je kmalu ugotovila, da jo zanimajo tudi druge zvrsti glasbe. Sedaj za platformo Glasbene novice, ki jo je ustanovila sama, piše razne recenzije in reportaže z raznovrstnih koncertov ter opravlja intervjuje z glasbeniki. Z nekaterimi se je celo spoprijateljila. Zelo dobro se recimo razume z menedžerjem skupine Niet, pila pa je tudi že pivo z angleško punkrock zasedbo GBH ter klepetala z Baby Lasagno. Nedavno je platforma praznovala stoti članek. Koncerte rada obišče in pred kratkim se ji je izpolnila življenjska želja, saj je v Zagrebu uspela ujeti kultno eksperimentalno industrijsko nemško skupino Einstürzende Neubauten. 

»Nikoli me ni bilo sram.«

Mojco ste morda opazili tudi v oddaji Ljubezen po domače ali pa v kakšni reklami in nadaljevanki. »Nimam se problema izpostavljati. Nikoli me ni bilo sram,« je poudarila, hkrati pa je priznala, da le obstajajo določena področja, na katerih je bolj šibka. »Sem brez partnerja in če pri njem ne dobim točno tega, kar si želim, ga ne bom niti pogledala. Eni pravijo, da je dobro, da so partnerji različni, jaz pa menim, da je pomembno, da imamo vsaj skupne interese.« 

»Vsi so hoteli, da začnem jemati tablete.«

Nekaj časa nazaj se je moja sogovornica spopadala s paničnimi napadi. »To je bilo hudo obdobje, ko je bilo vsega preveč. Celo leto sem preživela doma. Vsi so hoteli, da začnem jemati tablete, a se nisem pustila,« je odločno povedala. Problema se je rešila kar sama, z raznimi tehnikami, kot so tapkanje (nežno udarjanje po akupunkturnih točkah z dvema ali tremi blazinicami prstov), uporaba nihala in izvajanjem vaj iz knjige Lucinde Bassett, ameriške avtorice za samopomoč in motivacijske govornice. To ji je bilo v pomoč tudi pri premagovanju raznih strahov. »Nekaj časa sem se bala, da bi dobila raka. A sem se odločila, da se bom s tem ukvarjala šele takrat, če bo ta slučajno nastopil. To bom reševala takrat! Zdaj me ni več strah ničesar,« je dejala.

Pluje s tokom

Življenjski cilji k njej prihajajo sami od sebe, saj se prepušča toku, pravi. Veliko ji pomeni družina in zadovoljna je, da sta njena otroka Sara in Luka preskrbljena. Poudarila je tudi, da je pomembno biti to, kar si, ter poslušati svojo intuicijo. »Kdaj pa je treba o določeni stvari tudi razmisliti,« je zaključila. Nato sva stopili iz sobe, preden je odšla, pa je poklepetala še z nekaj mladinskimi delavci.