Vojaško vadbišče Poček ostaja dejavno

Natovo vojaško vadbišče Poček pri Postojni že več kot desetletje vznemirja javnost. Prav vse vlade, vključno z aktualno, pritožb tamkajšnjih prebivalcev ne upoštevajo. Svoje nestrinjanje z umestitvijo vojaškega poligona je lokalno prebivalstvo sicer izrazilo že davnega leta 2000. Takrat so v občinah Postojna in Pivka volivci na posvetovalnem referendumu s 70-odstotno večino podprli zaprtje vadišča. Kasneje, leta 2004, je stopil v veljavo dogovor občine in vojske, ki predvideva, da ministrstvo za obrambo občini Postojna plačuje določen znesek za uporabo vadišča.
Leta 2018 je občinski svet kljub temu sklenil, naj na tem vadbišču povsem prenehajo vojaške aktivnosti, vendar se to do danes ni zgodilo in se po besedah predstavnikov Slovenske vojske tudi ne bo. 

Kako hrup z vojaškega vadišča Poček greni življenje Postojnčanov, je v pismu bralcev, objavljenem v časniku Delo, opisal tam živeči Jože Podboj: »Ni jim dovolj to, da se čez leto večkrat ne moremo gibati neomejeno po Javornikih pri nabiranju zelišč in gob, ampak so te dni morali s kamioni in agregati zavzeti sam vrh Pečne rebri. Ko prideš sedaj gor, so tam parkirani kamioni na travniku (kolikor vem, je že to prekršek), potem pa začutiš še smrad iz agregata. Kot da se nam posmehujejo: Kaj nam pa morete!« 

Septembra lani so na Počku potekala usposabljanja ne le slovenskih, temveč tudi pilotov iz držav zaveznic Nato. Kljub temu, da vaje potekajo nad edinim vodnim virom v teh krajih, ki oskrbuje okoli dvajset tisoč prebivalcev, vlada do sedaj ni sprejela nobenega zavarovalnega ukrepa, da bi zaščitila vodni vir. Ta je še posebej ranljiv zaradi prepustnosti kraških tal, saj številni strupi skozi porozna tla hitreje ponikajo v podtalnico kot drugod po državi. Predstojnica Kliničnega inštituta za medicino dela, prometa in športa Metoda Dodič Fikfak je že pred leti opozorila, da je prav vojska glavni onesnaževalec na tem območju. »Tudi zaradi tega, ker gre za ogromno uporabo snovi, s katerimi se eksperimentira, katerih uporaba oziroma nevarnost se še ne pozna,« je opozarjala. Vadišč na Krasu si Slovenija po njenem enostavno ne more privoščiti.
Tudi ustavno sodišče je leta 2017 vlado opozorilo, da pri umeščanju vadišča v prostor ni upoštevalo dveh negativnih mnenj Agencije za okolje. 
Poleg ogrožanja vodnega vira, težavo predstavljajo hrupni preleti reaktivnih letal in streljanje v tarčo ter občasna streljanja z večjim orožjem. Varuh človekovih pravic je prejel tudi mnogo pobud, ki se nanašajo na motenje učnega procesa v lokalnih šolah. Ocenil jih je kot utemeljene, »saj učencem in dijakom niso bile zagotovljene enake možnosti kot učencem in dijakom v drugih predelih Slovenije«. 

Razen opravičil za hrup s strani Slovenske vojske in zagotovil, da bodo pristojni uredili težavo, opozarjanje ni obrodilo vidnih rezultatov. Na obrambnem ministrstvu so na pozive odgovorili z obljubo, da si bodo prizadevali »za upoštevanje dinamike vzgojno-izobraževalnih procesov in šolskega koledarja, predvsem pa se vojaške vadbene aktivnosti ne bodo izvajale v obdobju opravljanja nacionalnega preizkusa znanja«. Javnost so tudi obvestili, da se bosta število in intenzivnost vaj na Počku letos zmanjšala in da bodo več vojaških vaj opravili v tujini. 

Župan Postojne Igor Marentič je nedavno opozoril, da se Ministrstvo za obrambo ne drži dogovora, »kaj šele da bi si prizadevali zamejiti aktivnosti, ki neposredno motijo vsakdan v naši lokalni skupnosti in imajo negativen vpliv na naše okolje«. Vojska sicer že vsa leta napoveduje, da bo bolj uvidevna, a še vedno velikokrat vaje zaključuje ob 23. uri zvečer in tudi kasneje, pravijo krajani. Pogled na javno objavljen urnik usposabljanj v mesecu marcu, ki je dostopen na spletni strani Slovenske vojske, pa nam kaže, da je bilo v mesecu marcu 19 dni usposabljanja enot z bojnim streljanjem, šest dni pa je bil povečan hrup zaradi naleta letal, streljanja z večjimi kalibri in eksplozij.  

Predstavniki vojske trdijo, da brez osrednjega vadišča »ne morejo uresničevati prve naloge in svojega poslanstva, zapisanega v 37. členu Zakona o obrambi: usposabljanje in izobraževanje za vodenje oboroženega boja«. V javnost je pricurljala tudi informacija, da vojska pridobiva dovoljenja za širitev vadbišča, kar ljudem precej jasno sporoča, da je s tem lahko povezana le večja intenziteta vojaških vaj ter negativen vpliv na okolje in pitno vodo. Vse bolj se zdi, da slovenska vlada kljub mnogim pritožbam krajanov vadbišča ne zapre, ker ji tega ne dovolijo vodilni v zvezi NATO, ki članice ves čas vzpodbuja, naj več vlagajo v obrambo. 

Slovenija ni najbolj ažurna pri uresničevanju želja zavezništva, zato bi bila ukinitev edinega pravega vojaškega vadbišča v državi, na katerem se urijo tudi enote NATO, signal, da se Slovenija ne drži danih zavez. Če hočemo zdravo okolje in zadovoljne ljudi, bo potrebno preizprašati zaveze, ki smo jih dali tej vojaški organizaciji pred dvajsetimi leti.

Simon Smole