V Bologni dan za ilustratorje tudi z mislijo na tradicijo

Drugi dan knjižnega sejma v Bologni, kjer je Slovenija častna gostja, je bil namenjen ilustratorjem. Nekatera vidna imena, ki so vključena v osrednjo slovensko ilustratorsko razstavo, so o svojem delu spregovorila na pogovorih. Ob tem so se ozrla še na bogato tradicijo, ki jim lahko služi kot navdih.

V pogovoru z urednikom Pavletom Učakarjem so ilustratorke Lila Prap, Ana Zavadlav in Maja Kastelic razmišljale o pomenu udeležbe na sejmih, kot je bolonjski, za morebitno mednarodno pojavljanje in uveljavljanje. Vse tri so s svojimi slikanicami ali ilustracijami že dosegle določen odmev v tujini.

Tako Prap kot Kastelic sta priznali, da je bila Bologna začetek. Prvi je razstava konec 90. let odprla pot v svet slikanic, saj so jo zatem opazili tako doma kot v tujini. Druga je po razstavi v Bologni začela dobivati projekte, kar se sicer ni zgodilo takoj, a je bil sejem nastavek za kasnejše delovanje.

Tudi Zavadlav je prisotnost na bolonjskem sejmu označila za nekaj dobrega. Čeprav založniki ne stojijo ravno v vrsti in ni nujno, da prinese naročila, se ji udeležba zdi dobra potrditev za nadaljnje ustvarjanje.

Nobena od treh se sicer na trende, tudi če so morda opazni na sejmu, ne ozira, niti jim ne pripisujejo večjega vpliva na njihovo delo. Prap je namreč odkrila svoj osebni izraz, čeprav hkrati ocenjuje, da je bolonjski sejem močno prispeval k širjenju okusa. S tem, ko sejem z mednarodno razstavo približa vse države, ideje in sloge, ti po njenem mnenju postajajo bolj internacionalni.

Zavadlav si o nekih splošnih trendih niti ne bi upala govoriti, poleg tega meni, da so morebitne primerjave prej stvar založnikov ali likovnih urednikov. Kastelic pa zagovarja, da sta avtentičnost in izhajanje iz sebe nekaj, kar preživi dlje od tistega, kar je všečno v danem trenutku.

Zadnjemu v prid govori tudi tradicija slovenskih slikanic in ilustracije, pri katerih se je izkazalo, da preživi kakovost. Vse tri pa so se strinjale, da je tradicija vedno nekje v ozadju. Ta ni obremenjujoča, temveč osnova za nadgradnjo.

Sejem lahko omogoči drugačne poglede v moje delo, omogoči tudi kakšno idejo, pa je povedal Damijan Stepančič, ki je skupaj s Kastelic in Marto Bartolj razmišljal o posebnostih slikanic oziroma slikanic brez besedila.

S kritičarko Gajo Kos so med drugim poudarili, da so takšna dela morda lažje prenosljiva v druga geografska okolja, ker ne potrebujejo prevoda, čeprav niso vedno povsem brez besed. Ima pa tovrstna univerzalnost tudi rahle omejitve, saj vseeno obstajajo različni kulturni konteksti, ki jih je treba v knjigah do neke mere upoštevati. To se je denimo pokazalo na primeru prenosa slikanice Bartoljeve Kje si? v ameriški in arabski svet.

Stepančič se poleg osrednje razstave, po kateri popeljejo tudi z vodstvom, posebej predstavlja še v eni od bolonjskih knjižnic, kjer so v ponedeljek zvečer odprli razstavo ilustracij iz knjige Modri Portugalec Petra Svetine. Knjiga je že bila prevedena v italijanščino, Stepančič pa jo dojema kot posebno delo v svojem opusu, tudi zaradi tega, ker je “besedilo dovoljevalo nadrealistične možnosti ilustracije”.