Kolumna: Zanje

Pred nekaj meseci sem se peljal proti koprskemu mestnemu jedru. Ob izhodu iz avtoceste me je tako kot že zadnjih dvajset let pričakal nedokončan betonski skelet kompleksa Solis, ki s svojo nestrukturirano gmoto, slabo izvedbo in nekvalitetnimi materiali prekriva zgodovino mesta. Njegova nedokončana arhitektura je v uporabi, vanjo pa se zatekajo uporabniki upravne enote, športni navdušenci plavajo v olimpijskem bazenu, temelje pa drži kapital bank na eminentni poziciji v pritličju. Medtem, ko se pod neformalnimi pogoji gradijo dodatne stanovanjske etaže, se na robnem nedokončanem betonskem skeletu pojavljajo prvi znanilci investitorske arhitekture. Oglaševalci imajo inovativno strategijo, saj njihovi komercialni oglaševalski billboardi služijo prekrivanju nedokončane arhitekture v prvem planu mestnega jedra. Izjemno mesto za oglaševanje, manj za prezentacijo arhitekture.

No, oglašuje se raznovrstne izdelke, vedno z dovolj seksistično noto za primitivce. Ponujanje izdelkov s spremljajočimi razgaljenimi ženskimi zadnjicami ter oprsji je postalo že tako samoumevno, da tega nihče sploh ne komentira več. Takisto nihče že deset let ni komentiral tega, zakaj se ta betonska gmota gradi na vhodu v mesto. Ob vizualni erupciji slabega okusa sem med vožnjo, da bi odvrnil fokus, iskal primerno radijsko postajo. Neverjetno, da v slovenskem radijskem prostoru bodisi različni voditelji bodisi reklamni oglasi slušno bogato komentirajo ženske pomanjkljivosti. Voditelj na Valu 202 me je zaradi komentarja na njegovo neumno ubeseditev, kako vsaka tretja ženska dobi raka na dojki, blokiral na Twitterju. In tako v etru še vedno odzvanja »in vsaka tretja ga dobi.« Izkušnje z etrom na zahodu, v Evropi, kjer sta seksizem in mizoginija označena za sovražni govor, pa nakazujejo, kako se moramo v tej deželici še kaj pomembnega naučiti.

Pripeljem do doma, misleč da v varen prostor, pa me iz slovenskih televizijskih kanalov napadajo brizgalne brizge in majajoče se zizike. Resno? Preklopim na Netflix, kjer naletim na dokumentarec kanadske zvezde serije Obalna straža, Pamele Anderson, ki govori, kako je s svojim statusnim simbolom seks ikone svojo slavo izkoristila za kampanje proti mučenju živali. Podporo je izrazila tudi Julianu Assangeu. Iz Kalifornije se je preselila na rojstni otok v Kanadi, kjer skrbi za ostarelo mamo. In ker je bila v svoji karieri tarča posmeha raznovrstnih tabloidov, ji takrat nihče ni verjel, da je bila kot dvanajstletna deklica posiljena. Mediji so bili neizprosni, seksizem je bil takrat nekaj normalnega. Pa temu danes ni več tako.

No, morebiti povsod drugje, razen v Sloveniji. Očitno smo še svetlobna leta daleč od tolerantnega in inkluzivnega sveta. To nakazujejo dejstva, da moramo kar naprej opozarjati na seksizem v različnih javnih prostorih, bodisi naših mest bodisi radijskih ali televizijskih kanalov.

Zakaj je pomembno, da vsi postanemo feministi, kot to reče Chimamande Ngozi Adichie? Ker je opazovala svet okrog sebe v rojstni Nigeriji, pravi, da ji je bilo »zelo zgodaj jasno, da ženske in moški niso obravnavani enako; da so bile ženske obravnavane nepošteno samo zato, ker so bile ženske,« in poudarja, da »bodo moški imeli koristi od feminizma tako kot ženske – da so lahko pritiski, ki jih patriarhat izvaja na moško vlogo, prav tako škodljivi kot tisti, ki jih izvajajo na ženske.« Morebiti pa se čez nekaj let ne bom več obregoval ob plakate po Kopru, ker ne bom več redka vrsta moškega s pogledom na drugo stran.

Boštjan Bugarič