Britanski kralj in hoja po jajcih
29. tiskana izdaja, dne 2.12.2022
Odziv novega britanskega kralja Charlesa III. na jajca, ki so poletela proti njemu med sprehodom po Yorku, morda služijo kot dobra metafora naloge, ki jo ima pred seboj. Ignorirati neposredne napade, predvsem pa se obnašati, kot da se ni nič zgodilo, je morda še poslednja strategija britanske krone tudi onkraj nekaj jajc. Monarhija je preživeta institucija, ki naj bi jo Elizabeta II. uspela ohraniti s svojim nevmešavanjem v državno politiko in splošnim nezavzemanjem stališč, ob ohranjanju kraljevske prisotnosti v zavesti Britancev.
Charles je mnogo manj priljubljen, kot je bila njegova mama, ki je do konca svojega življenja ohranjala naklonjenost kar treh četrtin javnosti. Charlesa podpira le 44 odstotkov prebivalcev, medtem pa naj bi na lestvici priljubljenosti članov kraljevske družine zasedal šele sedmo mesto. Javnost mu očita, da je razvajen in trmast ter neprimeren za kralja, saj ne poseduje lastnosti, kot je odločnost, ki naj bi bila za kralja pomembna.
Težavo predstavljajo tudi Charlesove aktivnosti, ki bi jih lahko razumeli kot aktivistične. Znan je namreč po jasnem zavzemanju stališč v razmerju do britanske politike, celo po svojem pisarjenju političnim predstavnikom. Od zagovora lova na lisice do nasprotovanja »grdi« moderni arhitekturi. Obenem je tudi velik zagovornik aktivne politike glede podnebnih sprememb. V svojem prvem govoru, ko je postal kralj, je tako poudaril, da bo njegovo življenje sedaj drugačno.
Ugled krone pa ne upada le doma, ampak tudi zunaj Velike Britanije. V Britanski skupnosti narodov (Commonwealth), ki jo sestavlja 54 suverenih držav, nekdanjih britanskih kolonij, je vse več glasov, ki želijo zmanjšati vpliv krone ali povsem prekiniti stike z njo. V petnajstih državah britanski kralj še vedno predstavlja suverena.
Preden je krona prešla v Charlesove roke, so se nekatere države, kot so Barbados, Jamajka in Avstralija, že pripravljale na ukinitev monarhije. Barbados je tako lani razglasil republiko, medtem ko so princa Williama in soprogo Kate na obisku Belizeja in Jamajke spremljali anti-kolonialni protesti in zahteve po reparacijah zaradi britanske vloge pri suženjstvu na plantažah. Podobno velja tudi v primeru Škotske, kjer se je v javnosti že pojavilo vprašanje, ali je Charles njihov poslednji kralj. V Kanadi je podpora kroni z njenim prenosom padla s 55 na 34 odstotkov.
Ko je bil Charles še princ Walesa, je ob obisku Barbadosa obsodil »šokantna grozodejstva suženjstva, ki bodo za vekomaj črnila našo zgodovino.« V začetku tega leta pa je vodjem Skupnosti narodov dejal: »Ne zmorem opisati globine svoje žalosti ob tolikšnem trpljenju, medtem ko poglabljam svoje razumevanje vztrajnega učinka suženjstva.« A ta zanos se ni končal po prenosu krone. Prvi državni obisk, ki ga je sprejel kot kralj, je bil predsednik Južnoafriške republike Cyril Ramaphosa, in Charles je takrat izpostavil, da morajo biti zgodovinske krivice kolonializma odpravljene.
Britanski kralj se torej poskuša gibati v skladu z aktualnimi trendi, a kaj ko ti trendi ne govorijo v prid monarhije. Slednja danes namreč v materialnem smislu deluje le kot zajedalska institucija, za katero Velika Britanija namenja velike količine javnega denarja. Ne le neposredno, ampak tudi na bolj prikrit način, na primer preko subvencij za kmetijska zemljišča, saj kraljeva družina poseduje ogromno količino zemlje.
Če ima Charles namen ohraniti integriteto kraljeve družine, potem bo moral slediti zgledu svoje matere in se ne vpletati v politično in družbeno dogajanje, a obenem za razliko od nje ob vse večjih pritiskih ne bo mogel ostati povsem na obrobju javnih trendov. Morda manjšanje porabe in osebja na posestvih sledi liniji kritik, ki izpostavljajo finančno težo kraljeve družine za državo, to pa je toliko bolj v ospredju v energetski in ekonomski krizi.
