PotovanjaHeadlineSproščenoZanimivosti

“Mesto je impresivno, katedrala je čudovita in vse skupaj precej spominja na Seviljo”

O tempora, o mores!

Ravno na primeru potovanj pride najbolj do izraza kako se običaji spreminjajo skozi čas in kako tisto kar je bilo nekoč smatrano kot grdo danes predstavlja željo številnih turistov. Ker v trenutnih razmerah ni veliko možnosti za potovanja v bližnji prihodnosti, se odpravimo na kratek izlet v preteklost in preberimo kako so turisti z Otoka v 18. stoletju doživljali nekatere danes izredno priljubljene turistične destinacije.

»To je najgrše in najbrutalnejše mesto na svetu«, je britanski pisatelj Horace Walpole leta 1765 strnil svoje misli o Parizu. Nič prizanejsljivejši ni bil niti slikar Benjamin Robert Haydon, ki je mesto luči v svojem dnevniku označil kar za umazano luknjo.

Povezani Članki

V 18. stoletju so mladi plemiči v svojih dvajsetih praviloma odšli na krožno potovanje po evropski celini. Še posebej rad so se zadrževali območju današnje Italije kjer so se obvezno založili z lastnimi portreti lokalnih umetnikov ter uživali tako v bogatem družbenem in kulturnem življenju kakor v značilni gostoljubnosti prebivalcev apeninskega polotoka, ki so to seveda znali tudi dobro unovčiti. Tako kot njihovi gostitelji v vseh zanimivejših evropskih krajih. Ta krožna potovanja, tako imenovani touri, so trajala tudi po nekaj let in premožni mladi touristi so na njih zapravili mnogo več kot je povprečen Britanec takrat zaslužil v celem življenju.

Ta potovanja so zanje predstavljala neke vrste iniciacijski obred v zrelo odraslo življenje in tudi zato so večino o njih vodili dnevnike ali pa za to zadolžili nekoga iz svojega spremstva – praviloma mlade nadobudne pisatelje, ki so jih spremljali na teh potovanjih. Ti zapisi so se na Otoku zelo dobro prodajali saj je ekskluzivnost tovrstnih potovanj v kombinaciji z bujno domišljijo ali vsaj rahlim pretiravanjem avtorjev pri opisu dogodivščin bralce vsaj za hip popeljala v daljne njim praktično neznane kraje.

Tudi, če so mnenja turistov o Parizu danes deljena, tega ne moremo ravno trditi za švicarsko Ženevo, ki v 18. stoletju prav tako ni navdušila komaj polnoletnih britanskih aristokratov. Walpole je o njej pisal kot o kraju naseljenem z »grobijani« za katerega upa, da se več ne vrne vanj. Nekoliko manj diplomatsko se je o tamkajšnjem prebivalstvu izrazil pisatelj Charles Dickens, ko je zapisal, da v Ženevi »ženske izgledajo kot moški ter moški kot psi«.

Madrid se je odrezal nekoliko bolje, vsaj sodeč po komentarjih pesnika Roberta Southeya, ki se tudi zaradi prometa ni dobro počutil na ozkih ulicah španske prestolnice, češ, da ga je večkrat skoraj povozila kočija. A prednosti sieste so izničile škodljive učinke kaotičnega madridskega uličnega prometa na zdravje.

Da ne bo govora samo o neprijetnih izkušnjah smo izbrskali tudi nekaj pozitivnih zapisov. Britanski pesnik in revolucionar George Noel Gordon Byron ali na kratko Lord Byron svoje naklonjenosti do Grčije ni skrival zato ne preseneča, da so ga navdušile tako Atene na skrajnem vzhodu za katere je izjavil, da so edini kraj s katerim je bil resnično zadovoljen, kot tudi Sevilja na skrajnem zahodu juga evrope. Slednja celo toliko, da je služila kot referenca pri izražanju simpatij tistemu kar je videl v Milanu, ko je zanj zapisal, da »je mesto impresivno, katedrala čudovita in vse skupaj precej spominja na Seviljo.«

Source
RTV MMC

Povezani Članki

Back to top button