Velika Britanija je nedavno sporočila, da se odpoveduje suverenosti nad oddaljeno, a strateško pomembno skupino otokov v Indijskem oceanu. Oblast nad otočjem tako po več kot pol stoletja prepušča Mavriciju, izjema je le atol z imenom Diego Garcia. Atol je vrsta koralnega otoka, ki ga oblikujejo korale, ki zrastejo na vulkanskih otokih v tropskih morjih, predvsem v Tihem in Indijskem oceanu. Na atolu je že leta ameriško-britanska baza, ki bo tam ostala tudi po odpovedi kolonialne suverenosti nad območjem.
Ameriški predsednik Biden je to označil za zgodovinski sporazum, čeprav prebivalcev ni nihče nič vprašal, ali si želijo, da atol Diego Garcia postane del Mavricija, ali naj ostane ameriška vojaška baza. V času naraščajočega geopolitičnega rivalstva v regiji med ZDA in Kitajsko igra majhen atol Diego Garcia ključno vlogo pri razmerju svetovnih velesil. Strateško je lociran med vzhodno Afriko in jugovzhodno Azijo in služi kot nadzorni center za dogajanje na Bližnjem vzhodu. Bil je ključnega pomena za izpeljavo zračnih operacij v vojnah ZDA in Združenega kraljestva v Iraku in Afganistanu. Velika Britanija je obveščevalni organizaciji CIA dovolila, da uporabi atol kot »skrivni zapor«, kjer je lahko brez pravne odgovornosti pridržala in mučila ljudi. Na tem majhnem otočku so polnila gorivo letala, ki so po Aziji ugrabljala »teroriste«.
Vlada Združenega kraljestva zdaj hiti pomirjati javnost, da bo delovanje oporišča varno in učinkovito, kot da ne bi tam delovalo že več kot petdeset let. Takšno »prijazno« zagotovilo ni presenečenje, saj se je v zadnjih letih Združeno kraljestvo zaradi kolonialističnega apetita soočalo z naraščajočimi diplomatskimi napadi. Meddržavno sodišče v Haagu je leta 2019 odločilo, da bi morala Velika Britanija opustiti nadzor nad otočjem Diego Garcia in ga predati Mavriciju. Različni organi Združenih narodov, vključno z vrhovnim sodiščem in generalno skupščino, so to odločitev podprli. Nekaj otočanov z atola, ki so bili prisiljeni zapustiti svoje domove v poznih šestdesetih in zgodnjih sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, pa je zoper britansko vlado sprožilo več tožb. Diego Garcia je del 15 spornih kolonialnih posesti Združenega kraljestva, ki vključujejo Falklandske otoke, Gibraltar in Kajmanske otoke.
Leta 1968 naj bi bila vlada Mavricija v zameno za lastno neodvisnost prisiljena predati dotično otočje Združenemu kraljestvu. Britanska vlada je takrat z ZDA že vodila tajna pogajanja glede namestitve vojaške baze na največji atol Diego Garcia. Kasneje se je britanska vlada opravičila za prisilno premestitev več kot 2000 otočanov s celotnega arhipelaga. Obljubila je, da bo otoke predala Mavriciju, ko jih ne bo več potrebovala za strateške namene. Hkrati je vse do nedavnega vztrajala, da Mavricij nima zakonite pravice do otokov. Priča smo znanemu receptu, ko bivša kolonizatorka prepušča ozemlje, ki ni strateško pomembno zanjo, in ob tem bivši koloniji namenja paket finančne podpore, vključno z letnimi plačili in naložbami v infrastrukturo. Afriška država bo lahko tako začela s programom ponovne naselitve na preostalem delu otočja.
Eden od priseljencev iz atola je za BBC dejal, da se počuti izdanega in da ga je novica razjezila. Najbolj ga je zmotilo, da prebivalci otočja nikoli niso bili vključeni v pogajanja. Prebivalci Mavricija so ves čas pogajanj z Veliko Britanijo vodili medijsko kampanjo. Brez britanskega dovoljenja so celo pristali na otočju ter tam razobesili svojo zastavo. Ni jasno, zakaj Britanija ne dovoli naselitve izgnanih domačinov, saj baza ne zavzema celotnega otoka. Očitno gre za objestnost močnejšega, ki ima prednost pred pravico domorodcev do vrnitve. Biden, ki je očitno navdušen nad ohranitvijo vojaške baze, je dejal, da sporazum dokazuje, da lahko države dosežejo »miroljubne in obojestransko koristne rezultate« z »diplomacijo in partnerstvom«. Pri čemer je sklicevanje na te kategorije v kontekstu ohranitve vojaškega območja, ki je nastalo z izgonom domačega prebivalstva, bridka ironija.
Simon Smole
