
Sredi oktobra je Vatikan napovedal, da bodo letošnje božično drevo za okras trga svetega Petra posekali na severu Italije, blizu jezera Garda. Šlo naj bi za slabih trideset metrov visoko navadno smreko, ki je za svojo rast do te višine potrebovala med petdeset do devetdeset leti. Papež Frančišek je znan po zagovarjanju ohranjanja okolja, zato ga je 53.000 Italijanov s spletno peticijo pozvalo, naj tokrat smreke ne poseka. Mesto Ledro pa je poleg omenjene Vatikanu darovalo še štirideset manjših smrek za druge lokacije. Papeževi predstavniki za odnose z mediji so se na javni poziv odzvali z besedami, da gre za odraslo drevo, katerega odstranitev da je v skladu z naravno menjavo.
Naravovarstveniki že leta opozarjajo na to, da postavljanje dreves sploh ni krščanska, ampak poganska tradicija, in torej v nasprotju s samo seboj. Poleg tega danes poznamo trajnejše alternative, ki lahko zamenjajo naravno božično drevo, kot so smreke iz reciklažnih materialov, odpadlih drevesnih vej in podobnega. Nekatera podjetja pa že ponujajo tudi možnost »najema« drevesca, ki ga pridejo po praznikih iskat k vam na dom in ga posadijo nazaj na farmo. Svojo smreko lahko tako vsako leto prinesete nazaj v svoj dom, dokler ne doseže višine, pri kateri jo presadijo v naravo.
V trenutni situaciji, ko je zavedanje o onesnaženosti Zemlje veliko, a v zvezi s tem ne naredimo praktično nič, bi bilo dobro pogledati širšo sliko. Zemlja in gozdovi na Finskem letos niso vsrkali skoraj nič ogljikovega dioksida. Vsak dan je na celotni obli posekanih 42 milijonov dreves, kar znese 15,3 milijarde vsako leto. Gozdovi pokrivajo samo še 31 odstotkov kopnega, samo od leta 1990 pa se je število hektarjev gozda zmanjšalo za 420 milijonov. Po podatkih revije Nature tako na svetu ostajajo samo trije bilijoni dreves, kar pomeni 376 dreves na vsakega živečega posameznika.
Če bi človeštvo želelo zmanjšati vpliv segrevanja podnebja, bi zato moralo vsako leto zmanjšati izsekavanje za deset odstotkov. S krčenjem gozdov se namreč povečujejo emisije škodljivega ogljikovega dioksida. Samo v letu 2022 je Global Forest Watch ocenil, da je bilo zaradi krčenja gozdov v ozračje izpuščenih dodatnih 2,7 gigaton ogljikovega dioksida. Poleg tega, da posekana drevesa ne morejo vsrkavati ogljikovega dioksida, se z njihovim izsekavanjem ogljik, shranjen v drevesih in zemlji, spusti v ozračje in okrepi učinek tople grede. Brez celovitih rešitev za krčenje gozdov se bo povečevanje emisij ogljikovega dioksida povečevalo, s tem pa poslabšalo kakovost zraka, povišalo globalne temperature in povečalo pojav ekstremnih vremenskih pojavov.
Razlika pri izsekavanju gozdov in božičnih smrek je resda v tem, da slednje gojijo na farmah, na njivah, kot paradižnik, a prav zavoljo teh farm ponavadi posekajo naraven gozd, da »ustvarijo« prostor za sajenje drugih dreves. S tem torej uničijo starejši gozd, ki zaradi sekvestracije ogljika (ki je proces v drevesih, zaradi katerega ta aktivno črpajo ogljikov dioksid iz ozračja, da ga uporabijo za fotosintezo) zadrži več ogljika. Največ ga drevesa zadržijo v starosti med trideset in sedemdeset let. Ogljik zadržujejo vse svoje življenje, a po tem obdobju z nižjo stopnjo. Sorazmerno majhna drevesa, posekana za božič, prav tako vežejo precej ogljika, saj hitro rastejo.
Pomembno pa je vzeti v ozir tudi to, kako bo posekano drevo svojo pot nadaljevalo. Če ga po tem, ko ga uporabimo za okrasitev, spremenimo v kos pohištva, bo ogljik dolgo časa »zaklenjen« v tem stolu, kar bo preprečilo, da bi se sprostil v ozračje. Če bo pristal v peči, kot gorivo, pa se ogljik takoj sprosti nazaj v ozračje, trdni delci iz peči na drva pa so tudi škodljivi za zdravje ljudi. Nekateri drevesce spremenijo tudi v zastirko ali kompost. V tem primeru gre za material, ki se vrne v zemljo, razgradnja tega pa je precej počasna. Spet drugi drevesca raztovorijo kmetom za hrano kozam, a morajo biti v tem primeru smreke nedotaknjene, predvsem pa ne opremljene ali pomazane z umetnimi materiali, kot so bleščice, lak, umeten sneg ali druge vrste mikroplastike.
Kako »uporabno« je eno drevo, pa lahko prikažemo na primeru bukve, za katero smo uspeli pridobiti informacije. V osemdesetih letih lahko bukev zraste okoli 25 metrov visoko, s krošnjo v premeru 15 metrov, prostornino 2.700 kubičnih metrov, 800.000 listi in skupno površino 1.600 kvadratnih metrov ter senco približno 160 kvadratnih metrov. Takšno drevo vsako uro posrka oziroma porabi 2,3 kilograma ogljikovega dioksida in en kilogram vode. Iz tega proizvede 1,6 kilograma grozdnega sladkorja in 1,7 kilograma kisika. Vsak človek dnevno potrebuje približno 40 kilogramov kisika.
Vsako drevo je zato še kako pomembno oziroma je njegovo življenje vsak dan še pomembnejše. Za začetek zato lahko najprej premislimo o tem, kako bomo zavrgli drevesa, ki smo jih posekali letos, in za naprej premislimo o drugih, trajnejših rešitvah.
Pia Nikolič