Recenzija: Umetelen tekst in lepa risba v konfuznem stripu

(Bobri – Tadej Golob, Peter Škerl, Škrateljc, 2024)

Nič kaj enostavno ni lotiti se adaptacije enega od popularnejših slovenskih romanov, morda je to celo težje, kot narisati strip po na novo izmišljenem scenariju. Pričakovanja so pač še višja, posebej če gre za epsko zgodovinsko zgodbo, kot so Bobri, ki je v strip oziroma slikanico tudi že bila predelana.

Da Tadej Golob ni stripovski scenarist, je jasno že iz forme tokratnih Bobrov, a morda so želeli pri založbi namerno ustvariti hibrid med stripom in prozo, ki se je kot skoraj samosvoja forma že povsem uveljavila predvsem pri mlajših bralcih od Kapitana Gatnika dalje. Na več delih se strip namreč prekine z daljšimi pasusi besedila, ki, za razliko od na roko napisanega teksta v oblačkih, izstopa z v črkopisu Times New Roman ležečo pisavo na monokromnih podlagah močnih barv. Gre torej za posebne, tudi celostranske odseke, ki so nekje onkraj običajnega vsevednega stripovskega pripovedovalca. Branje stripa s takšnimi preskoki ne bi bilo moteče, če ne bi tisto, kar je bilo že napisano v prozi, nato (pre)večkrat na naslednjih straneh podvojeno videli še v obliki stripa. Glede na neverjetno podobnost likov med seboj samo narisanega stripa sicer morda pogosto ne bi zares razumeli v celoti.

Mostiščarji so si bili mogoče res izjemno podobni, a v stripu jih le težko ločimo. Zato je še toliko težje razumeti ženitovanjsko žajfnico, ki so se jo odločili v stripu postaviti v prvo vrsto, čeprav v knjigi ni tako izpostavljena. Precej manj zato beremo o trgovanju s soljo, lovu, življenju na kolišču ali obisku tujcev, ki so omenjeni le bežno. To pomanjkanje pa zato najbolj postavi pod vprašaj tisti bolj ali manj prikriti namen, da so zgodbo v strip priredili, da bi jo prebirali predvsem tisti, ki se jim ne da brati celih romanov. Z minimiziranjem ostalih informacij je strip postal le bleda senca originalne klasike. K enostavnosti branja zagotovo ne pripomore tudi pogosto zamenjan naravni vrstni red branja oblačkov (od leve proti desni od zgoraj proti navzdol), ki se zdijo, kot da so jih po strani nametali šele čisto na koncu, brez vnaprejšnjega razmisleka, kjer je le ostalo nekaj prostora.

Dobra zgodba, baročno bogato opisen prozni tekst ter estetsko dovršene podobe, ki z minimalizmom črnega tuša na zemljasto rjavi podlagi in kot slučajno naplastenih nežnih vodenih barvah pričarajo svet prazgodovinskih kolišč, skupaj žal ne delujejo kot enota. Lahko bi celo zapisali, da se na tem primeru v enem stripu prikaže stanje slovenske stripovske scene, saj ni prvič, da sta odličen pisatelj in mojstrski slikar skupaj ustvarila delo, ki na več mestih boleče krši pravila stripovskega jezika in s tem zmanjšuje razumevanje ter enostavnost poteka branja. 

S tem ne mislimo, da Škerl ne razume stripovskega kadriranja ali česa podobnega, vse prej kot to, a zdi se kot še ena zamujena priložnost, ki bi potrebovala izostreno oko izkušenega urednika, ki je tokrat na žalost zgleda umanjkal.

Pia Nikolič

Back to top button