Tokrat predstavljamo nov in zaporedno tretji polnokrvni album Tineta Grgureviča, če pustimo ob strani njegove druge projekte in sodelovanja, med katerimi je bila najbolj mednarodno odmevna povezava z južnoafriško zasedbo The Brother Moves On.
Pod imenom Bowrain je kot avtor skladb domači sceni znan že zadnje desetletje. Za klaviature je kot klasik sedel že v zgodnji mladosti, bolj jazzovsko se je izobraževal na Nizozemskem in v Filadelfiji, posledično pa je med mednarodnim šolanjem in lastnim raziskovanjem odkril kombinacijo obeh omenjenih žanrov, v katero vpeljuje tudi pop, trip-hop in ambientalo. Poleg proučevanja klaviatur je začel odkrivati tudi lasten glas in tekstopisje. Slednje je v manjši meri prisotno že na njegovih preteklih delih, najbolj pa na novem albumu Million Homes, saj je slednji nastajal v obdobju izolacije, ko se je glasu doslej tudi najbolj posvečal.
Gre za Tinetov producentsko najbolj dovršen album do sedaj. Po eni strani zaradi dela, ki ga je v miks vložil koproducent in soavtor aranžmajev Vid Ahačič, primarno pa zaradi naracije, ki teče od začetka do konca. Zaporedje pesmi nikakor ni naključno, temveč je skrbno izbrano s strani Bowraina, njihov pomemben skupni imenovalec pa je poleg dodanega volumenskega orkestralnega zvoka predvsem že omenjen vokal. Čezenj se ne izražajo nepovezane anekdote, ampak premišljanje tem, kot so izolacija, skupnost, solidarnost, pa tudi vojna stanja in migracije ter mnogo drugih tem, ki jih povezujemo z domom, o čemer priča že sam naslov albuma Million Homes. Zaradi nanašanja na osebni dom in hkrati na raznolike asociacije na druge domove in nedomove ter izgubo le-teh, je album tako globoko oseben kot tudi kolektivno naravnan.
Čeprav so besedila prepojena s težkimi temami, so odpeta zelo lahkotno, a zato nič manj prodorno. Tudi strukture skladb se držijo neke enostavnosti in elegance, brez večjih ritmičnih progresij znotraj njih. Kar ne pomeni, da so skladbe zvočno plehke, toge ali monotone. Dinamiko jim namreč daje plastenje in dodajanje klaviaturskih linij, efektov, samplov raznolikih digitalnih inštrumentov ter ponekod tudi vokalno večglasje. Pesmi pa so si tudi stilsko in žanrsko lahko kar različne. Med bolj zapomnljivimi in ognjevitimi velja omeniti skladbo Wake Up Call, kjer sta omenjeno slojenje in razgibanost najbolj prisotna, prav tako pa prepletanje različnih vokalnih linij. Z nagibom v psihedelični trip-hop izstopa Live Without It, poseben hip-hop s kančkom soula in vibracijam iz popa iz devetdesetih let pa je denimo zaznati v štiklcu Hit The Bottom. Album zaključi Bright Eyes, pesem, ki jo je Bowrain spisal kot zadnjo pred izdajo, ki ima nek igriv in mladostniški občutek, kar koncu albumske sporočilnosti poleg kontemplacije tegobnih tematik daje nek občutek optimizma ter bodri k vsesplošnemu vztrajanju.
BRIGITA GRAČNER
