Dokler človek ne bo razvil tehnologije, ki bi lahko v velikem obsegu odstranila atmosferski ogljik, bodo prostrani zemeljski gozdovi, travniki, šotišča in oceani edina možnost za absorpcijo človeškega onesnaženja z ogljikom. Lansko leto smo na zemlji proizvedli rekordnih 37,4 milijarde ton ogljika, ki ga je potrebno nekako odstraniti iz atmosfere. Omenjeni naravni mehanizmi za odstranitev ogljikovega dioksida (CO₂) se imenujejo tudi ponori ogljika. V podnebnih modelih se ponavadi kar predpostavi, da bodo ti ponori nevtralizirali določeno količino ogljika. Lani se je zgodilo, da tega niso zmogli več opravljati, kar bi lahko hitro pospešilo globalno segrevanje. Oceani, gozdovi, tla in drugi naravni ponori ogljika skupaj absorbirajo približno polovico vseh človeških emisij.
Plankton je ena najpomembnejših sestavin v naših oceanih, jezerih in rekah. Če bi z mikroskopom pregledali to vodno telo, bi videli neverjetno raznolikost planktonskih organizmov, ki lebdijo med gibanjem tokov in valov. Ti drobni organizmi so osnova vsega vodnega življenja, od najmanjših bitij do velikih morskih sesalcev, njihov pomen pa ni omejen le na morski ekosistem; igrajo namreč ključno vlogo pri uravnavanju podnebja in stabilnosti kopenskih ekosistemov. Ko pade noč, se milijarde planktona, rakov in drugih morskih organizmov dvigne na gladino oceana in se hrani z mikroskopskimi algami, ob sončnem vzhodu pa se spustijo v globine. Gre za največje selitve bitij na Zemlji.
Plankton igra temeljno vlogo pri biogeokemičnih ciklih, zlasti v ogljikovem ciklu. Med procesom fotosinteze plankton zajema ogljikov dioksid iz ozračja in ga pretvarja v organsko snov. Veliko teh planktonskih celic se potopi na dno oceana in s seboj odnese zajeti ogljik. Ta mehanizem je bistvenega pomena za ublažitev učinkov podnebnih sprememb, saj učinkovito odstranjuje velike količine CO₂ iz ozračja. Segrevanje ozračja povzroča hitro taljenje grenlandskega ledenika in arktične ledene plošče, kar vpliva tudi na oceanski tok in upočasnjuje hitrost, s katero oceani absorbirajo ogljik. Plankton, ki se prehranjuje z algami, je zaradi taljenja morskega ledu bolj izpostavljen sončni svetlobi – ta premik bi ga po mnenju znanstvenikov lahko zadržal v globinah dlje, posledično bi bil na površju manj časa in zajel manj ogljika.
Drugi največji naravni ponor ogljika, takoj za oceani, so tla, ki imajo večjo zmožnost vezave ogljikovega dioksida iz zraka kot gozdovi in drugo rastlinje. Kot kaže pregled obstoječih informacij o medsebojnih povezavah med tlemi in podnebnimi spremembami, je v evropskih tleh uskladiščeno približno 75 milijard ton organskega ogljika. Emisije iz tal naj bi se do konca stoletja povečale za kar 40 odstotkov, če se bodo nadaljevale s sedanjo hitrostjo, saj tla postajajo bolj suha in jih mikrobi razgradijo. Po mnenju podnebnih organizacij bi lahko revitalizacija degradiranih tal odstranila do 63 milijard ton ogljika, kar bi izravnalo majhen, a pomemben delež svetovnih izpustov toplogrednih plinov. Zdrava tla delujejo kot močna zaščita pred vplivi podnebnih sprememb. Razpad kopenskega ponora ogljika bi lahko razglasili za začasen, če ne bi bile suše ali gozdni požari pogostejši. Lanskoletno šokantno umanjkanje absorpcijske sposobnosti tal dokazuje krhkost kopenskih ekosistemov z velikimi posledicami za podnebno krizo. Samo en večji tropski deževni gozd – porečje Konga – ostaja močan ponor ogljika, ki več ogljikovega dioksida odvzame, kot ga sprosti v ozračje. Zadnja leta amazonsko porečje poslabšujejo vremenski vzorci El Niño, krčenje gozdov in globalno segrevanje, ki povzroča rekordno sušo, reke pa so tam najnižje v zgodovini.
O vprašanju naravnih ponorov politiki nikoli niso prav veliko razmišljali. Predpostavlja se, da bodo naravni ponori vedno z nami in bodo nemoteno opravljali čistilno funkcijo. V zadnjih letih je bilo objavljenih več ocen o tem, kako bi lahko svet povečal količino ogljika, ki ga absorbirajo gozdovi in naravni ekosistemi. Toda mnogi raziskovalci pravijo, da je pravi izziv zaščititi obstoječe ponore in zaloge ogljika. Šele ko bomo ustavili krčenje gozdov in zmanjšali emisije, bodo lahko naravni procesi filtracije delovali nemoteno in celo v večjem obsegu.
Simon Smole
