Mehko kuhan strip: Smrt in čevljar – Jure Engelsberger (Forum Ljubljana, 2023)

Rubrika, v kateri vsak teden predstavljamo sveže stripovske izdaje v slovenščini

Lani oktobra so pod okriljem Foruma Ljubljana, ki izdaja tudi kultno slovensko stripovsko revijo Stripburger, že tretjič izdali serijo ljudskih pravljic. Vsako od treh pravljic v seriji vedno nariše drug avtor. Tokrat sta se Juretu Engelsbergerju pridružila Anka Kočevar in Marjan Manček, a danes se posvečamo prav prvemu. Avtor, znan tudi pod vzdevkom Engels, je ustripil in aktualiziral gorenjsko ljudsko pravljico Smrt in čevljar. Namesto moralizirajoče in strašljive pripovedi, v kakršne se pravljice rade prevesijo, je ustvaril premišljeno duhovito in dinamično zgodbo, ki svojo rdečo nit predstavi sveže in neobremenjeno. Z nekdanjim pankerjem, ki so ga pri osmih letih diskvalificirali z likovnega natečaja, ker naj risbe ne bi narisal sam, smo spregovorili o najnovejšem stripu:

Kako bi opisal strip Smrt in čevljar v par povedih?
Kot delček v mozaiku slovenske stripovske literature, kjer se na izviren način prepletata ljudsko izročilo in sodobni časi. Moj strip temelji na stari slovenski zgodbi o zvitem čevljarju, ki ukane smrt ter nato ugotovi, da živeti večno niti ni tako fino.

Kdaj si pred tem nazadnje narisal strip?
Stripov običajno ne rišem, oziroma jih rišem bolj zase. Moje področje ustvarjanja je predvsem knjižna ilustracija za mladino in otroke. Moj zadnji objavljen strip pa je izšel v zbirki Slovenski klasiki že davno nazaj.

Zakaj si izbral prav to ljudsko pripoved?
Ker rad rišem okostnjake v akciji. In peklenščke in chopperje.

Do katere mere si se držal “izvirnika”? Koliko si zgodbo priredil?
Ljudsko izročilo sem razumel kot živo materijo, ki jo je mogoče prikrojiti in ji dodajati po svoji domišljiji. Od izvirnika sem tako vzel le grobi skelet in mu dodal veliko svojega mesa. Ohranil sem zvitega čevljarja in naivno smrt, pa Luciferja, ki pride na pomoč, ker na Zemlji nihče več ne umre. Čevljarjevo zvijačo, obtežene škornje, motor, skoke v času in še par elementov pa sem si izmislil sam. Besedilo in dialogi so prav tako povsem moji.

V kakšni tehniki si narisal strip?
Strip je v celoti narejen tradicionalno, torej s peresom in vodoodpornim tušem za konture oziroma risbo. Barvan je v tehniki akvarela in občasno tempere. Fonte pa sem napisal na roko preko dveh obstoječih tipografij in ju dodal v oblačke.

Je okostnjak-smrt narisana anatomsko pravilno?
Upam, da je. Rad imam dokaj realistične likovne upodobitve in trudim se, da stvari izgledajo vsaj približno take, kot so v resnici. Pomagal pa sem si tudi s knjigami o anatomiji in s plastičnim odlitkom človeške lobanje v naravni velikosti.

Si na veduti mesta na strani 13 upodobil Ljubljano?
V bistvu gre za katerokoli srednjeveško naselbino z gradom, ki jo s časom uničijo razvoj, industrializacija, neokusna raba tehnologije, betonski lobiji, gentrifikacija …

Zakaj so smrtini škornji v barvah zastave ZDA?
Ta odgovor prepuščam bralcem stripa.

Je to še vedno pravljica, če si nam pokazal, v katerem času smo?
Začne se res kot pravljica nekega davnega jesenskega večera, potem pa pospešeno preide v konkretne letnice in znana obdobja človeške zgodovine. To je zgodba z elementi pravljice in distopične znanstvene fantastike.

Meniš, da ni vredno večno živeti?
Ne, večno življenje kot ga oglašujeta transhumanizem in korporativna znanost je pravljica za odrasle. Šele zavedanje o lastni minljivosti daje življenju pravi smisel in vrednost. Omejen zemeljski čas je čar človeškega obstoja. Čas pa je itak relativen. O tem stripu sem razmišljal pol leta, risal sem ga tri mesece, prebereš pa ga v devetih minutah.

Zbirka: Minimundus #24
število strani: 36
barve: barvno
vezava: trde platnice
velikost: 15 x 15 cm

Back to top button