Da ne bo pomote, pišoči se seveda ni fizično znašel v od vsega razbiti Gazi. Novinarskim kolegom je, tako kot dva tisoč kilometrov severneje, dostop do »fronte« namreč onemogočen, če že ne zelo otežen. Ironično: še nemški novinarji so se nedavno pritoževali, da ne morejo iti v Gazo preverit, če kdo po kom strelja z nemškim orožjem … A naj se dežurni izklopljevalci in vključevalci internetov in drugih omrežij še tako trudijo »od zunaj«, ne morejo utišati vseprisotne tehnologije »od znotraj«. In na tak način je bila Gaza pripeljana – v Slovensko Kinoteko.
Na začetku novembra se je namreč tam odvrtel omnibus Iz ničelne točke, ki ga je skupaj s soproducenti iz mednarodne ekipe skoval palestinski režiser Rashid Masharawi, sicer pa je bila projekcija izpeljana v sklopu dogodkov Kulturne ambasade Palestine. Ta pa, kot vemo, domači javnosti približuje življenje Palestincev pod železnim škornjem kolonialnega fenomena, imenovanega država Izrael. Zato ni bilo čudno, da je bilo v zapolnjeni dvorani med drugo zainteresirano javnostjo kar nekaj lokalnih antifašistov, aktivistov, kulturnikov, pripadnikov Radia Študent in druge »leve drhali«. Tam prisoten režiser Masharawi je bil za uvod kratek, češ, bodo že filmi povedali svoje, zato kar k njim.
Skratka, ogledali smo si 22 krajših filmov, ki so jih med morijo izraelske vojske nad njimi posneli Palestinci sami, torej v zadnjem letu dni. Preden se lotimo vsebine, ki je daleč stran od mogoče malce le pričakovane obupane žalosti ali podobnega pretiranega igranja na čustva, poglejmo nekatere skupne značilnosti videnega: vsepovsod in vseprisotno sive ruševine. Nepoškodovane stavbe smo videli le v tu in tam videnih, zdaj že arhivskih, insertih. Žice, prah in smeti, ki niso smeti, ampak koščki razstreljenih stanovanj in življenj. In težko dojemljivo slušno, psihološko nasilje nad glavami in ruševinami neprestano brnečih brezpilotnikov. Ja, ko ne meče bomb, izraelska »obrambna« vojska vse skupaj budno opazuje. Ni dreves, modro je samo neskončno morje in včasih nebo, o tem, da je »tam« še vedno nekaj živega, pričajo samo pisane trenirke in rute, ki se neumorno vsak dan spopadajo z novimi ruševinami in trupli.
A nismo gledali »Poročil s fronte« ali kaj podobno senzacionalističnega. Cikel filmov je raje ponudil igrane, dokumentarne in eksperimentalne vsebine, ki sicer pretežno »običajnim« temam ravno zaradi konteksta – še potekajočega genocida – zgodbam podelijo nekakšno nadčasno, mitično, nerealno, izvenzgodovinsko avro. Ali pa je to samo občutek, ki ga dobiš ob tem, ko vidiš, kako trezno, že kar brutalno, prisilno »normalno« Palestinci doživljajo to živo norost. »Ni jih večjih herojev,« pride v možgane samo od sebe.
V zgodbi Reciklaža tako vidimo mamo, ki reciklira kanister z veliko sreče pridobljene pitne vode. Najprej spije kozarec, nato napoji še nekajletno hčer. Z vodo nato splakne nekaj posode in pribor, z ostankom umije hčer in z isto vodo še njene obleke. Malo je nato zlije v malo palmo, skrito v še manjšem kotu ulice, zadnje pa prihrani za zadnji prizor – splakovanje fekalij. No, medtem ko se slovenceljni prepirajo o bojlerjih, pa v drugi zgodbi zdaj bivši Profesor med dnevnim bom-ali-ne-bom-našel-vodo, sreča bivšega učenca. Mladenič mu zgolj iz spoštovanja, ki obstaja, čeprav ne obstaja nič drugega, ponudi pomoč, vodo, hrano, karkoli. Profesor zavrne. Ve, da vsem manjka vse. Srečamo tudi sanje in trpko soočanje z brutalno spremenjeno prihodnostjo. Deklica na plaži pleše skupaj z drugimi otroci, a je to mogoče le zaradi montaže dejanskega posnetka z arhivskim. Prisilno »upokojeni« filmski režiser, ki vztraja v Gazi, za pripravo osnovnega ognja, ker res ni drugega, razseka (leseno) filmsko klapo.
Nekje na polovici smo si vzeli nekaj minut za oddih. Masharawi je zbrano publiko obvestil, da je po mesecu dni prav takrat zopet vzpostavil kontakt s prej omenjenim režiserjem iz Gaze. Dobre novice, saj to pomeni, da je še živ. Ja, tako zelo v »živo« je bilo – in še vedno je.
»Vdor realnega« pa se vendar zgodi v zgodbi Taxi o lastniku in njegovi oslici, ki predstavljata javno prevozno službo, saj Izrael na celotnem območju blokira dotok goriva. Zgodbo hoče režiserka zaključiti tako, da bomba ubije lastnika, oslica pa se domov vrne sama, a ker je med snemanjem eksplozija bombe ubila člane njene bližnje družine, film konča s samoizpovedjo, da ga pač ne more posneti do konca. Kruta, kot je lahko samo resničnost, je tudi zgodba mladeniča, ki si želi, da se ne bi kar trikrat v 24 urah (!) rešil izpod zbombardiranih ruševin, saj je ob tem vsakič izgubil člane družine. Vmes je bila še zgodba komika, ki mu je nastop dobesedno uničila bomba, ki je padla na bar, kjer bi ravno moral nastopati, pa zgodba o umetnici, ki se po bombardiranju prvič vrne v svoj slikarski atelje. In kup otrok, ki skupaj spravlja animirani film v obliki strop animacije. Barvajo in rišejo čez dan, ponoči pa skušajo zbrisati svoja imena, ki so jim jih na roke in noge »narisale« mame. Pomislite, zakaj so to storile.
Zgodb je seveda še več, a odpravimo se še na sam konec, na debato z Masharawijem in producentko Lauro Nikolov, ki jo je vodila Petra Meterc, gosta pa sta poleg že precej opisanih, recimo jim »osnovnih produkcijskih pogojev«, izpričala še nekaj detajlov. Nekaterim avtorjem se je na primer zgodilo, da jim je izraelska vojska posnetke zbombardirala skupaj z njihovimi hišami in stanovanji, a jih je rešilo tudi to, da so kamere in z njimi baterije in pomnilniške kartice, na katerih so bili rezervni posnetki, krožile med njimi. Tako je en režiser rešil film drugemu.
Posnetke so v svet gverilsko pošiljali preko bolnišničnega omrežja, ko je to delovalo. Zaradi vseprisotnega brnenja dronov je bilo zvok skoraj nemogoče snemati. Seveda pa je vse, tako producentsko kot tudi »terensko« ekipo, ves ta čas prevevala mora vsakdana v Gazi, saj je bilo vzdrževanje stikov seveda tehnično in psihološko naporno.
Filmski festival v Cannesu se je za razliko od Ljubljane, kljub že dogovorjeni projekciji omnibusa, le-tej sramotno odpovedal. »Ker nočejo imeti opravka s politiko,« se je glasil odgovor. No, režiser je kljub temu na nekem trgu vzpostavil pravcato begunsko šotorišče, kjer je ekipa nato seveda izvedla svoj program in ob tem predvajala filme. Glavam Cannesa v brk je akcija požela kar nekaj medijske pozornosti. A ni šlo predaleč.
»Nad Evropo, ki je bila nam, Palestincem, vedno vzor – človeške pravice, vladavina prava, emancipacija žensk – smo razočarani. Da ne bo pomote, razočarani smo tudi nad arabskim svetom in vsemi mednarodnimi inštitucijami,« je med drugim proti koncu povedal Masharawi. Lahko mu le pritrdimo. Vendar ob njegovih besedah ni čutiti resignacije, obupanosti, brezizhodnosti. V preprostosti, predvsem pa v odsotnosti zmede in panike pri govorjenju o tej sila mučni tematiki, je pri njem slutiti nekakšno utrjenost, prepričanost, gotovost. Pa ne v kakšno slepo, vsemogočno »Bo že!« varianto, ampak tisto, tam, konkretno. Oprijemljivo. Najprej življenje. Nato voda, ogenj, elektrika, beton in tako naprej. Vse to je Palestina že videla. In se še enkrat in še enkrat zgradila. To sporočajo režiserji in igralci iz kratkih filmov. Niso nam kazali trupel, češ, »poglejte, kaj nam delajo«. Ne, povedali so: »Lejte, kaj mi delamo, medtem ko nam delajo to!« Hardcore. Ne se zajebavat z narodom, ki že osemdeset let živi v vojni.
Nejc Bahor
