Ne glede na to, kaj so iranske oblasti z napadom na Izrael želele doseči, si ne želijo zaostritve konflikta, je za STA ocenil poznavalec razmer Fin Lucu Dražovič. Po prepričanju analitika je bil napad bolj kot domači namenjeni tuji javnosti in ohranitvi podobe Irana kot zadnje večinsko muslimanske države, ki se bori proti Izraelu.
Iran je v torek Izrael napadel s skoraj 200 raketami. Koliko škode je povzročil napad, zaenkrat sicer ni znano, a je očitno, da ni prizadejal velike škode civilnim objektom.
Iran je podoben napad sprožil že aprila v odgovor na izraelski napad na iranski konzulat v Damasku. Za razliko od torka je iranska vojska takrat napadla z vnaprejšnjim opozorilom v obliki počasnejših dronov, zaradi česar je izraelska zračna obramba s pomočjo zaveznikov izstrelke uspešno sestrelila. Tokrat je izraelska tla nedvomno zadelo več raket, Iran pa trdi, da je bil to le kanček njihovih zmogljivosti.
Kljub intenzivnosti napada zgodovinar Lucu Dražovič ocenjuje, da tako kot aprila tudi v tem primeru lahko napad razumemo “bolj v kontekstu simbolike kot dejanske želje po prizadejanju čim večje materialne škode”. “Ne glede na to, kaj so iranske oblasti z napadom želele doseči, si v vsakem primeru ne želijo zaostrovanja neposrednega konflikta z Izraelom,” meni poznavalec razmer. Kot pravi, se Teheran namreč zaveda, da bi to pomenilo, da bi Izraelu na pomoč neposredno priskočile ZDA in da “v tem konfliktu njihove možnosti niso najboljše”.
“Napad Irana moramo razumeti kot nujen odgovor na številne izraelske agresije v zadnjih nekaj mesecih,” poudarja Lucu Dražovič, prevajalec letos izdanega slovenskega prevoda knjige Veliki Iran italijanskega novinarja, raziskovalca in profesorja na Univerzi v Padovi Giuseppeja Acconcie.
Iranska revolucionarna garda je raketni napad sama označila kot odgovor na uboje vodje Hezbolaha Hasana Nasrale, političnega vodje palestinskega Hamasa Ismaila Hanije in iranskega generala Abasa Nilforušana.
Lucu Dražovič je povedal, da se na Zahodu pogosto pretirano izpostavlja pogled, da se mora Iran Izraelu postaviti po robu zaradi ohranjanja legitimnosti v očeh domačega prebivalstva. A to je kljub šiitski ideološki zasnovi države izjemno patriotsko in si ne glede na to, da ne podpira trenutne oblasti ali je v nekaterih primerih celo žrtev represije državnih organov, želi močnega Irana, je pojasnil.
Kljub temu, da je perzijski nacionalizem med Iranci res močno prisoten, pa je po navedbah poznavalca v primeru konflikta z Izraelom pomembnejša slika Irana v širši islamski skupnosti. “Ne smemo pozabiti, da je Iran zadnja in edina večinsko muslimanska država, ki na takšen in drugačen način še ni pokleknila pred Izraelom,” je povedal Lucu Dražovič, ki je islamsko republiko nazadnje obiskal decembra lani.
“Pri tem je nujno izpostaviti, da se izraelski napadi na iranske državljane tako zunaj kot znotraj meja Irana niso začeli 7. oktobra lani, ampak imajo že dolgo brado,” je dodal in pri tem posebej izpostavil smrt Hasana Tehranija Mogadama, ki velja za ustanovitelja iranskega programa za rakete z dolgim dosegom, leta 2011. Ravno takšne rakete je Iran namreč uporabil v torkovem napadu. Poleg tega je Izrael na najrazličnejše načine med letoma 2007 in 2020 ubil več iranskih jedrskih znanstvenikov, je dodal.
V kontekstu konflikta z Izraelom je ta napad po besedah Lucuja Dražoviča sicer voda na mlin izraelskemu premierju Benjaminu Netanjahuju in izraelskim oblastem, ki da jim nove razmere omogočajo igranje žrtve in opravičujejo trajajoči genocid nad Palestinci v Gazi. Netanjahu je že v torek le nekaj ur po napadu Iranu sporočil, da je storil “veliko napako”, za katero ne bo ostal nekaznovan.
