Slovenska hiša v Parizu je bila srce Slovenije med olimpijskimi igrami. Vsebinsko izjemno premišljena zgodba je bržkone najboljša doslej. Predvsem zunanji del hiše, ki so ga obiskali številni naključni obiskovalci parka La Villette, pa bi Slovenija za promocijo svojih lepot lahko izkoristila bolje.
Olimpijske hiše so že dolgo časa stalnica vseh urejenih olimpijskih komitejev sveta. Slovenija pri tem ni izjema, v prvi vrsti pa so namenjene druženju športnikov in športnih delavcev, navijačev, pa tudi posebnih gostov, sponzorjev, članov drugih komitejev in tudi Mednarodnega olimpijskega komiteja (Mok).
S tega vidika je vsebinsko Slovenija tokrat zadela v polno. Povezavo s člani Moka in mreženje z njimi je uredila preko okroglih miz na teme, kot so enakost spolov v športu, trajnost in druga kariera športnikov. Na njih so sodelovale športne legende Urška Žolnir, Tina Maze, Goran Dragić ter nekdanji črnogorski odbojkar Igor Vušurović, vse skupaj pa je povezoval dobitnik srebrne olimpijske medalje v kajaku na divjih vodah leta 1996 v Atlanti Andraž Vehovar.
Dva gospodarska dogodka sta nedvomno ponudila nove sponzorske možnosti Olimpijskemu komiteju Sloveniji, nič manj pomembno pa ni bilo niti mreženje slovenskih gospodarstvenikov med seboj in tudi s francoskimi, ki so v sproščenem vzdušju Slovenske hiše imeli več časa in dobre volje kot običajno.
Slovenska turistična organizacija je hišo izkoristila za promocijo Slovenije pri francoskih turističnih partnerjih, pa tudi pri tujih novinarjih. V hiši se je predstavila tudi slovenska kultura, njena stalnica pa je bila manjša razstava o telovadcu Leonu Štuklju, dobitniku zlate olimpijske medalje v Parizu leta 1924.
Stalni gostje so bili tudi slovenski športniki na igrah, pa nekatere športne legende, ki so obiskale Pariz. Med njimi tudi veslača Denis Žvegelj in Jani Klemenčič, ki sta leta 1992 v Barceloni poskrbela za prve olimpijske kolajne takrat novonastale slovenske države, na dan natančno pa so se dogodka spomnili odgovorni na OKS tudi v Parizu.
Vse našteto je program notranjega dela hiše, kjer so goste razvajali mojstri Gostinstva Jezeršek. S tem delom je ekipa predsednika OKS Franja Bobinca nedvomno zadela v polno in okrepila odnose s svojimi partnerji.
Manj prepričljiv pa je bil tudi po ocenah nekaterih obiskovalcev zunanji del hiše, nekakšen velik vrt z gostinsko ponudbo ter odrom in ekranom za prireditve, kateremu bi težko pripisali, da res predstavlja tisto, kar v globalnem svetu Slovenijo dviga iz sive množice.
Lokacija je bila izbrana izjemno dobro, saj gre za park, v katerem se po nekaterih podatkih zbere do 100.000 ljudi na dan in tudi tokrat je bila gneča izjemna, tudi gostov v slovenskem delu ni manjkalo, manjkala pa je slovenska pristnost.
Veliki panoji na ograji, ki so jo sestavljali različni napisi iz osnove I Feel Slovenia, so bili sicer kreativno domišljeni, nikakor pa niso pritegnili pogleda, kot bi ga lahko enaka ograja s posnetki Postojnske jame, Logarske doline, doline Soče, Pirana, Krasa, Blejskega gradu, Ptuja, ….
Tudi gostinska ponudba, kjer so bili na jedilniku paniniji s štirimi siri, šunko, mocarelo in pestom, piščancem v omaki curry (halal) ali pa klobasice in porcija ocvrtega krompirčka, niso ravno v čast slovenski kulinariki. Morda bi veljalo poskusiti kar z ocvrtim piščancem, žlikrofi ali kakšno podobno jedjo v testenem žepku, ali pa s štruklji in ajdovo kašo.
Slovensko čast sta branili sladici blejska kremna rezina in gibanica. Vsaj ponudba vina, penine in piva je bila slovenska, z devetimi evri za veliko pivo pa so bile cene postavljene kar zelo po pariško. Treba je vedeti, da so iznajdljivi pivo v barih v neposredni bližini parka našli tudi za štiri evre.
Predvsem hrani so se čudili nekateri obiskovalci Slovenske hiše, Parižanka Simone, ki smo jo srečali po naključju, pa je bila med najbolj razočaranimi. “Sama sem gurmanka, tukaj ne pričakujem sicer vrhunske kulinarike, vse te olimpijske hiše pa obiskujem prav zaradi različnosti okusov, ki jih ponujajo.”
Tudi sam program ni predstavljal slovenske tradicije, glasbe in kulture. Posamezni vložki z nastopom plesalcev brejkinga so bili res atletsko in akrobatsko zanimivi, celo vrhunski, tudi drugi dogodki so bili atraktivni, vendarle pa daleč od posebnosti, ki bi poudarila unikatnost državice na južni strani Alp. “Iščem kaj interaktivnega, predvsem za otroke,” pa je k temu dodal nemški gost, ki je v drugih hišah naletel na več priložnosti.
Povsem drugačna je bila sosednja slovaška hiša, kjer so v skupnem prostoru prevladovale slike pokrajine, vsaka tudi v spodnjem delu z napisom, za katero goro, katere toplice in kateri grad in mesto gre … Za obiskovalce so pripravili tudi kolesa z VR očali in prenosom na večjem ekranu, kjer si je bilo mogoče med “kolesarjenjem” ogledati slovaške lepote. Natakarice so se predstavile v nošah in s cvetjem v laseh, otroci so ustvarjali v posebnem kotičku v senci.
Tudi mongolska hiša je predstavila jurte, svojo bogato tradicionalno glasbo in veliko osebja je bilo oblečenega v mongolske oprave, kar je bilo za ljudi magnet. Srbi so se odločili za trubače in čevapčiče.
Mehičane in Kolumbijce je krasila domača pijača in jedača, prve še salsa, druge pa mariachi s širokimi sombreri. Vsekakor nekaj, kar jih razlikuje od pisane množice globalnega sveta. Brazilci s sambo so na delu svoje vrta “ponaredili” igrišče za odbojko na mivki s Copacabane in Ipaneme, nogometno igrišče in predstavili celo svoje natikače.
In tudi Slovenija ima svoje vrhunske kolesarje, ki bi lahko pripomogli k promociji na podoben način kot Slovaki, nič manj reprezentativne tradicionalne oprave in noše, pa tudi glasbo, ki jo razlikuje od drugih in s katero lahko odstopa od splošnega trenda.
