Slovenci v paraolimpijski vasi zdaj bolj sproščeni, skrbi pa povzroča kenguru (reportaža)

Potem ko so se po tekmovalni plati za slovenske športnike paraolimpijske igre že končale v četrtek z uspešnim nastopom lokostrelcev, je vzdušje v slovenski ekipi v pariški paraolimpijski vasi v zadnjih dneh lahko bolj sproščeno. V vasi pa imajo vseeno tudi veliko težavo – kenguruja, ki skrivnostno izginja.

Dan po zadnji tekmi Slovencev na igrah je bilo v slovenskem “baznem taboru” v paraolimpijski vasi precej sproščeno vzdušje. Odbojkarice so se odpravljale na ogled atletskih tekem, še pred tem pa je celotno odpravo, ki je še v Parizu, čakalo še skupinsko fotografiranje in izpolnjevanje želja, v osrednji vlogi pri skupnih spominskih fotografijah sta bila oba dobitnika medalj, Živa Lavrinc in Dejan Fabčič.

Oba bosta v vasi ostala do konca iger, medtem ko je prvi slovenski junak, strelec Franček Gorazd Tiršek, že pripotoval domov. Sicer pa Nani, kot kličejo zdaj petkratnega dobitnika medalj na igrah, sploh ni bival v Parizu, ampak v precej oddaljenem strelskem središču Chateraoux.

Slovenci imajo glede na majhnost ekipe (14 športnikov) tudi razmeroma majhno bazo. Njihovi so le trije apartmaji v stolpnici, ki je v osnovi večinsko nizozemska, a so severnjaki prijazno odstopili Slovencem skupni prostor v pritličju za druženje.

Nekatere druge ekipe imajo na voljo celotne bloke – tako recimo na domovanje ekip ZDA in Velike Britanije opozarjata kar mozaika iz zastav teh držav, obešenih po vseh balkonih. Pa tudi sicer je praktično za vsako stanovanje mogoče po zastavah ugotoviti, kdo stanuje v njem.

O tem, kakšno je bivanje v vasi, ko ne gre za tekmovanja in treninge, sta nekaj malenkosti razkrili odbojkarici Tija Vrhovnik in Klara Vrabič.

“Tudi mi imamo navsezadnje dovolj prostora, zgoraj je terasa, ki jo lahko uporabljamo. Škoda je le, da nismo vsi v istem nadstropju. Kot majhna reprezentanca se sicer poznamo, a je vseeno čar, da lahko spoznavamo tudi druge športe,” je o prednostih bivanja v vasi dejala Vrhovnik, ki si namerava ogledati še kakšno tekmo, pa tudi kakšno pariško znamenitost.

Urbana legenda pravi, da imajo še od olimpijskih iger v vasi športniki kartonaste postelje. To ni le legenda, ampak preverjeno dejstvo, tudi trdnostni preizkus je pokazal, da zadeva ni tako nenavadna, kot je videti na prvi pogled.

“Mislim, da je vse tu bolj na minimumu. Smo preživeli tudi kartonaste postelje, prve dni se navajaš, ker je ležišče malo trše, a kar gre,” je o spanju na takšnih posteljah dejala Vrhovnik.

“Upam , da si bomo lahko tudi sproščeno ogledali konec iger. Na začetku smo prišli, videli in hitro odšli, ker so nas potem še čakala tekmovanja,” o načrtih do konca iger še dodaja Vrhovnik.

Nad hrano in možnostjo prehranjevanja se športniki ne morejo pritoževati. Nekaj sto metrov od slovenske stolpnice je osrednja jedilnica, ki je deloma odprta 24 ur na dan, izbira hrane pa je velika – če le nisi preveč izbirčen, poudarja Vrabič.

“Tu je kar zanimivo. Srečaš nerealno veliko različnih ljudi. Je edinstveno doživetje, ki bi ga privoščila vsakemu športniku,” pa o vasi pravi Vrabič.

Transport po vasi je dokaj enostaven. Za gibalno ovirane je poskrbljeno, številni športniki imajo tudi prirejene vozičke ali skiroje, na voljo pa so tudi čisto navadna kolesa. Nekakšen sistem bicikeLJ, samo brez kartice in brez stroškov. Kolo vzameš in ga po uporabi – paraolimpijsko spoznavanje vasi na kolesu je zelo elegantno in sproščujoče – tudi pustiš na za to določenih mestih.

In kje je v tej paraolimpijski sproščeni zgodbi športnikov, ki si po dnevih treningov, tekem, napornih urnikov in usklajevanja prevozov končno lahko malo oddahnejo, kenguru?

V zadnjih dveh dneh se je v vasi razvila prava bitka za kenguruja. Nekaj pikantnih skrivnosti o tem so razkrili v slovenski lokostrelski ekipi, ki je, kot kaže, najbolje obveščena.

Avstralci so imeli pred svojim domovanjem nekaj vhodov od slovenskega bloka ves čas iger za nekakšnega stražarja plastičnega kenguruja. A je sredi noči skrivnostno izginil. Pravzaprav ne gre za veliko skrivnost – številni športniki vedo, kaj se je zgodilo, nekateri tudi, kdo je “ugrabitelj”. Le Avstralci o vsem skupaj nimajo pojma.

V osnovi gre za potegavščino kot maščevanje za nešportno vedenje Avstralcev. Osnovni načrt je bil spraviti kenguruja na Eifflov stolp in ga tam slikati. Zalomilo se je pri nepopustljivih varnostnikih, ki ga niso pustili iz vasi. Zato je načrt B, kot je razkrila trenerka lokostrelcev Brina Božič, predvidel približek: akterji ugrabitve so si sposojali uradna oblačila ekip (tudi slovenske), vanje oblačili kenguruja in ga slikali na različnih lokacijah. Za nameček je kenguru za dodatno draženje Avstralcev dobil še profil na Instagramu.

Da gre za resno zadevo, je na sestanku vodij ekip potožil avstralski kolega, je v smehu razložil vodja slovenske odprave Boro Štrumbelj. “Pogrešamo našega kenguruja, prijazen je, nikomur nič noče, visok je meter šestdeset. Če ste ga videli, prosim sporočite,” je na sestanku smrtno resno dejal Avstralec.

In epilog? Kenguru se je danes sredi noči enako skrivnostno (vsaj za Avstralce), kot je izginil, spet pojavil. A zgodbe še ni konec. Izginila sta namreč še dva emuja, ki sta bila tudi okras avstralskega domovanja, in se preselila na nekaj sto metrov oddaljen most čez Seno … Zdaj so vsi trije doma, Avstralci pa so najbrž postavili stražo.