Obrazložitve za nove člane Hrama športnih junakov.
Lojze Kolman Gimnastika Dosežki: 5. 2. 1967, Ljubljana EP: 1990 - 1 z (*)
Lojze Kolman je osvojil prvo slovensko gimnastično medaljo po treh desetletjih na velikih tekmovanjih po obdobju velikanov tega športa, Leona Štuklja in Mira Cerarja. Njegov priimek je za vedno zapisan v gimnastičnih krogih. Prvina kolman, ki si jo je izmislil na treningih v borno opremljeni dvorani Partizan v Trnovem, je danes ena od prvin sestav na drogu. Kolman je osvojil bronasto kolajno na evropskem prvenstvu v Lozani leta 1990 in je bil eden od favoritov za prvo olimpijsko medaljo za samostojno Slovenijo leta 1992 v Barceloni. V tisti sezoni je bil na vrhuncu kariere, na vsaki tekmi favorit za zmago, vendar je ostal brez pričakovane kolajne. Prvič je na igrah nastopil že štiri leta prej pod grbom nekdanje Jugoslavije na OI v Seulu. Od gimnastike se je uradno poslovil pri komaj 25 letih, ko je prevzel del poslov v družinskem podjetju.
Adolf Urnaut
Odbojka Dosežki:
26. 7. 1941, Ravne na Koroškem SI: 1963 - z, 1967 - z
UI: 1965 - b
Slovenska odbojka je v preteklosti imela številne odlične igralce, vseeno pa je bilo ime Adija Urnauta tisto, ki je izstopalo. Čeprav se je ukvarjal z različnimi športi; najprej je tekmoval v alpskem smučanju in smučarskih tekih, kjer je v štafeti osvojil naslov jugoslovanskih mladinskih prvakov, bil pa je tudi rokometaš v ekipi Fužinarja in Ljubljane, je najbolj navduševal v odbojki, ki jo je do leta 1963 igral bosonog. Za jugoslovansko reprezentanco je igral na 320 tekmah, njen kapetan je bil v letih 1967 do 1971, z njo pa je na sredozemskih igrah v Neaplju (1963) in Tunisu (1967) osvojil zlati kolajni, na univerzijadi v Budimpešti leta 1965 pa bronasto. Trikrat je igral na svetovnih prvenstvih in bil leta 1962 v Moskvi izbran v šesterko prvenstva. Po končani igralski karieri je bil trener moških in ženskih ekip v dvoranski odbojki, odbojki na mivki in odbojki sede. Leta 2018 je prejel Bloudkovo nagrado za življenjsko delo v športu.
Bojan Prešeren Veslanje Dosežki 4.6.1962, Jesenice OI: 1988 - z
Bojan Prešeren je otrok nekoč imenitne in na daleč cenjene blejske veslaške šole. Takrat, pred štirimi desetletji, sta Miloš Janša in Stanko Slivnik prepletala visoko raven stroke in delovnega pristopa, iz osnovnošolskih klopi na Bledu pa sta h klubu privabila številne kratkohlačnike. In tako tudi Bojana Prešerna, ki se je sprva imenitno v čolnu ujel z Robertom Kraševcem, in sicer v dvojnem dvojcu. Nato pa je prišlo do nekaterih sprememb v posadkah in ko se je Bojan skupaj s Sadikom Mujkićem v dvojcu brez krmarja prebil skozi olimpijske kvalifikacije v Luzernu ter si tako skupaj s soveslačem priboril vizum za Seul 1988, se je prvi del sanj uresničil. Drugi je nato sledil v oddaljeni Južni Koreji, kjer sta si Blejca kot prva slovenska veslača dotlej priborila olimpijsko kolajno. V finalu sta bila bronasta. “To je bil zame vrh moje športne poti,” je dejal Prešeren, ki je nato veslaško kariero sklenil razmeroma zgodaj, ostal pa je s tem veslaškim mejnikom zelo vidno zapisan v slovensko športno zgodovino.
Sadik Mujkić Veslanje Dosežki OI: 29. 2. 1968, Jesenice 1988 in 1992 - 2 X b
Sadik Mujkić pripada tistemu rodu slovenskih veslačev, ki so nase opozarjali še pred osamosvojitvijo. Tako se je že kot dvajsetletnik zapisal v zgodovino z bronasto kolajno na olimpijskih igrah v Seulu 1988. Osvojil jo je skupaj z Bojanom Prešernom, to so bile prve olimpijske stopničke dotlej za slovensko veslanje. Pravljico na Bledu pa je s kolegi pod strokovnim vodstvom Miloša Janše in Stanka Slivnika nadaljeval ter se uvrstil tudi na naslednje olimpijske igre. Barcelona 1992 je za naše športnike predstavljala prav poseben izziv – to so bile namreč prve poletne igre v samostojnosti. In tu je Mujkić zablestel v četvercu skupaj z Milanom Janšo, Sašom Mirjanićem in Janijem Klemenčičem ter osvojil še svojo drugo olimpijsko bronasto kolajno. Po koncu športne poti je na Bledu prenašal znanje med mlade veslače, obenem pa je sam namenjal veliko pozornosti rekreaciji, predvsem teku.
Tatjana Polajnar
Rokomet Dosežki:
20. 3. 1967, Kranj SP: 1990 - s
SI: 1991 - z, 1997- b
pokal pokalnih zmagovalk: 1991 - z, 1992 - z
Po Alenki Cuderman, ki je leta 1984 z jugoslovansko reprezentanco v Los Angelesu osvojila zlato kolajno, je slovenski ženski rokomet s Tatjano Polajnar dobil novo vrhunsko igralko. S trinajstimi leti je z Alplesom iz Železnikov igrala v takratni drugi jugoslovanski ligi, pri sedemnajstih letih je prvič zaigrala za Belinko Olimpijo, nato pa je leta 1988 odšla v beograjski Radnički. Z njim je bila državna prvakinja (1988) ter dvakrat zmagovalka evropskega pokala pokalnih zmagovalk (1991, 1992). Z jugoslovansko reprezentanco, zanjo je igrala na 62 tekmah in dosegla 126 zadetkov, je leta 1990 v Južni Koreji osvojila naslov svetovne podprvakinje, leto pozneje pa na sredozemskih igrah v Atenah zlato kolajno. Leta 1992 se je pridružila Krimu, s katerim je bila trikrat državna prvakinja (1995, 1996, 1997), ob koncu svoje bogate kariere pa je bila leta 1998 še italijanska državna prvakinja z Riminijem. Na sredozemskih igrah v Bariju je leta 1997 kot kapetanka slovenske reprezentance osvojila bronasto kolajno. Na 38 tekmah je za slovensko izbrano vrsto dosegla 113 zadetkov.
