Po nedeljskem velikem finalu v Berlinu je padel zastor nad enim od dveh največjih športnih dogodkov v letu 2024. Evropsko prvenstvo v nogometu se je končalo s slavjem Španije, bolečino Anglije, razočaranjem Nemčije in tudi z nastopom Slovenije, ki je prvič na velikih tekmovanjih nadgradila skupinski del tekmovanja z izločilnimi boji.
Finale na berlinskem olimpijskem stadionu je postregel s še eno nogometno klasiko dveh evropskih velikanov. In še enkrat so zmagali Španci, s četrtim naslovom po letih 1964, 2008 in 2012 so se nogometaši s Pirenejskega polotoka zdaj sami povzpeli na vrh Evrope po številu zmag. Anglija je bila spet blizu, tako kot na prejšnjem Euru pred tremi leti, a je spet ostala praznih rok.
Številni ljubitelji nogometa, ne samo španski, se strinjajo, da je ta reprezentanca zasluženo dobila pokal za prvaka. Španci so med 14. junijem in 14. julijem pokazali največ, njihova igra je bila všečna, razigrana, gledljiva. Nekatere druge ekipe so igrale pragmatično, iskale rezultat in včasih dajale vtis, da zgolj čakajo na izvajanje enajstmetrovk.
Španija se je na EP v Nemčiji izkazala s številnimi dosežki. Nenazadnje je pobrala vse nagrade – ne le najbolj prestižnega pokala za zmagovalno ekipo, pač pa tudi individualna priznanja za najboljše igralce finala in turnirja.
V španski ekipi izpostavljajo, da so zmagali prav zaradi tega, ker so delovali kot ekipa. A letošnje tekmovanje je dokončno med zvezdnike poslalo vsaj dva nogometaša, ki sta imela že prej vse možnosti, da to postaneta. Nova španska junaka sta še vedno zelo mladi Lamine Yamal, čeprav je dan pred finalom dopolnil “že” 17 let, pa tudi Nico Williams, ki bosta prihodnost novih evropskih prvakov še vrsto let.
Poraženi Angleži bodo potrebovali kar nekaj časa, da si bodo opomogli po novem šoku. Z igro niso navduševali, med drugim so se mučili tudi proti Sloveniji v predtekmovanju – in zgolj izbrancem Matjaža Keka med vsemi tekmeci niso zabili nobenega gola. A so po drugi strani prišli do finala, njihovi tekmeci bi se lahko pritoževali, da kar precej srečno po zmagah nad Slovaško, Švico in Nizozemsko v izločilnih bojih.
A zadnji korak ostaja za reprezentanco s tremi levi v grbu zaklet. Tako kot na vsakem velikem tekmovanju v zadnjih desetletjih Angleži, kot pojejo navijači v pesmi, vedno pričakujejo, da se bo lovorika vrnila domov – in se ne vrne, samo čakanje je za dve leti daljše. Zdaj bodo na naslednjem SP čez dve leti že pri okrogli šestdesetici.
In še nekaj si bodo morali priznati Angleži: njihov kapetan Harry Kane je v sicer uspešni karieri še vedno brez ene same ekipne lovorike, tako na klubski kot na reprezentančni ravni. Pred EP je priznal, da bi vse osebne dosežke takoj zamenjal za pokal. Počakati bo moral vsaj še dve leti.
A letošnji Euro v Nemčiji ni bil samo finale med Španijo in Anglijo, čeprav je bila ta tekma na koncu seveda pričakovano najbolj izpostavljena. V mesecu dni se je v Nemčiji zgodilo marsikaj, na koncu pa je bilo veliko več razočaranih kot tistih, ki so končali dobre volje.
Med razočaranimi so zagotovo tudi prireditelji Nemci. Potem ko je elf v letih po naslovu svetovnih prvakov (2014) tonil v povprečje in iskal pot nazaj na vrh, je bilo videti, da je Julianu Nagelesmannu v zadnjem letu le uspelo sestaviti pravo ekipo.
Tudi Nemci so, podobno kot Španci, v prvem delu prvenstva prijetno presenetili in domače navijače hitro spomnili na najboljše čase in željo po ponovitvi (skoraj) sanjskega domačega SP leta 2006. A za Nemce so se sanje končale v četrtfinalu, v tekmi, ki so jo mnogi poimenovali kar finale pred finalom. Španija je napredovala po golu v 119. minuti, pred tem pa je prišlo do za prireditelje prvenstva najbolj spornega trenutka. Igranje z roko Marca Cucurelle v kazenskem prostoru, ki pa ga sodnik ni ocenil za prekršek za najstrožjo kazen. Posredoval ni niti Var, to pa je v Nemčiji in tudi drugod po nogometni Evropi sprožilo številne polemike o smislu tehnike v sodobnem nogometu.
Razočarani so bili tudi Francozi, saj so upali, da bo eden največjih zvezdnikov na svetu Kylian Mbappe dovolj za skok na vrh. Ni bil, za nameček se je že na prvi tekmi poškodoval in morda ni bil več tisti pravi Mbappe. Francozi so sicer prvi gol, ki so ga tekmecem sami zabili iz igre, dosegli šele v polfinalu s Španijo, to pa je bila tudi njihova zadnja postaja na EP.
Med večja razočaranja se lahko mirno prištejejo tudi Italijani. Potem ko so na Wembleyju pred tremi leti v finalu končali sanje Angležev, so kot branilci naslova najprej ne brez težav prišli do izločilnih bojev. Tam pa jih je ustavila na tem EP zelo močna in všečna Švica. Ta bi verjetno lahko naredila še kaj več, če ne bi v četrtfinalu naletela na Angleže, ti so zmagali po enajstmetrovkah.
Izkazale so se tudi nekatere teoretično majhne reprezentance. Na koncu so se za lovorike spopadli velikani, a ljubitelji nogometa so si zagotovo zapomnili tudi Slovaško, le dve minuti oddaljeno od senzacije in zmage proti Angliji, pa Avstrijo kot presenetljivo zmagovalko predtekmovalne skupine s Francozi, Gruzija pa je, potem ko je največji uspeh v zgodovini države dosegla že z uvrstitvijo na EP, vse skupaj nadgradila še z osmino finala. Ustavila jo je šele poznejša prvakinja Španija.
In v to zgodbo prijetnih presenečenj Eura 2024 sodijo studi slovenski nogometaši. Matjaž Kek in njegovi fantje na igrišču niso navdušili le rojakov, ki so pred tem 24 let čakali na priložnost, da svoji ekipi sledijo po stadionih evropskega prvenstva. Če so v slovenski izbrani vrsti pred EP vedeli, da imajo enega najboljših vratarjev na svetu Jana Oblaka in da je Benjamin Šeško zvezdnik za prihodnost, je EP pokazalo, da imata glavna slovenska junaka še veliko pomočnikov in garačev, pripravljenih pustiti na igrišču vse in se boriti do zadnjega atoma moči.
Trije nedoločeni izid v predtekmovanju, eden od teh sicer z zelo grenkim priokusom po izgubljeni zmagi v zadnjih sekundah, drugi pa trdo prigaran remi brez golov s poznejšimi finalisti Angleži, pa še hrabra predstava proti favorizirani Portugalski v osmini finala so tudi drugim v Evropi pokazali, to, kar je Kek napovedal že pred EP: da Slovenija ni prišla samo na ogled tekmovanja, ampak namerava tudi nekaj narediti. Temelji so postavljeni, naslednji izziv za fante, ki so spravili v neutolažljiv jok samega Cristiana Ronalda, pa ni več daleč – svetovno prvenstvo bo že leta 2026 …
