
Nekdanji alpski smučar Aleš Brezavšček se je pred sezono vnovič vrnil na mesto glavnega trenerja ekipe za hitre discipline. Predvsem po zaslugi Mihe Hrobata ta doživlja preporod, Brezavšček pa napredek ob trdemu delu svojih varovancev pripisuje tudi sodelovanju z italijansko reprezentanco.
V sezoni izstopa Hrobat, nazadnje peti v Kitzbühlu ter tretji tako na klasiki v Wengnu kot tudi decembra v Beaver Creeku. Po kopici vrhunskih uvrstitev je trenutno tretji smukač sezone.
“V rokavu in nahrbtniku nimamo kakšnih novih zadev. Kot smo začeli, tako bomo nadaljevali. Očitno zadeva deluje,” pravi 52-letni Gorenjec.
Ob tem opozarja, da Hrobat v ekipi ni sam: “Miha je že naredil preskok, a tudi Martin Čater in Nejc Naraločnik stalno trkata na vrata trideseterice. Posamezne zahtevne dele odpeljeta izjemno, posamezni vmesni časi so vrhunski. Le vprašanje časa je, kdaj jima bo uspel preboj. Vemo, kje so rezerve, mislim, da smo na pravi poti in to bo pokazal čas.”
Sam pravi, da veliko prostora za napredovanje vidi tudi pri Hrobatu. “Tudi, če boste analizirali vožnjo zmagovalca, se bodo vedno našle malenkosti, kje je izgubljal čas. Pomembne so tudi izkušnje. Christof Innerhofer je pri 40 letih nekatere proge peljal že 100-krat in se počuti drugače kot mlajši tekmovalci. Tudi Hrobatu se pozna, da v karavani ni od včeraj.”
Sam trdi, da se apetiti v slovenski vrsti po zadnjih uspehih niso povečali. “Imamo ključ, po katerem delamo, rezultati so in vztrajati moramo. Če bo vse normalno, se nam ni treba bati, da izidov ne bo. Hrobatovi rezultati so pokazatelj, da delamo dobro. Dosežki so za nas le dodatna motivacija.”
Veliko so v slovenski vrsti dosegli sami, del zaslug pa je Brezavšček pripisal tudi sosedom Italijanom. “Imamo srečo, da so nam šli na roko in lahko z njimi sodelujemo. Pomagamo si s posnetki s prog in informacijami.”
V pogovoru s slovenskimi novinarji si je Brezavšček, edini Slovenec, ki je s smučmi presegel hitrost 240 km/h (2002, Les Arcs), sosede tudi malo privoščil: “Na dan tekme je lahko malo neugodno, saj se včasih ne smem preveč veseliti.” Nato pa je vendarle dodal: “Seveda nam privoščijo, tudi mi se veselimo za njih … Ljudje v smuku smo nekoliko drugačni od večine. To je ekstremno zahteven šport, fizično in psihično. Tega se zavedamo vsi in vemo, kaj vse je zadaj, če se komu odpre. In v prvi vrsti gre za spoštovanje, saj smo vsi na isti barki.”
Sezona se bo že konec tedna nadaljevala v Garmisch-Partenkirchnu, nato sledi SP v Saalbachu. Predvsem na SP bo pomembno, kako se bodo Slovenci spoprijateljili s progo.
Brezavšček odgovarja, da dobrih in slabih prog ni. “Vsak smuk ima svoje posebnosti. Wengen je najdaljši, Bormio morda najtežji, Kitzbühel je najbolj slaven, Garmisch pa je v povprečju najhitrejši smuk. Vsak smuk ima svojo specifiko, ki jo je treba obvladati. Tudi najlažji smuk je zahteven, saj potem progo vrhunsko odpelje toliko več tekmovalcev.”
Pomembno je le, kako bodo v sezoni nadaljevali njegovi varovanci. “Miha Hrobat vozi konstantno, nima nihanj. Smolo je imel s številko, s progo, a smo šport na prostem in na nekatere stvari nimamo vpliva. Sicer pa se drži začrtanega pristopa. Osnovna stvar, ne samo v smučanju, je, da daš vse od sebe. Ne smeš se obremenjevati z več in boljše. To paše le redkim. Za Miho je pomembno, da se drži ritualov v pripravi na tekmo, te je osvojil in z njimi prišel do te točke. Ve tudi, da ne sme pretiravati in da mora obdržati mirno glavo.”