»Wim Hof metoda ni samo skok v ledeno vodo«

Na Jano sem naletela povsem po naključju. Nekoč je bila gostja v isti oddaji kot jaz. Spomnila sem se nanjo, saj je skok v mrzlo vodo vedno bolj popularen, zato sem jo kontaktirala, da bi mi kaj več povedala o vsem skupaj. »Super, kar na delavnico pridi,« mi je rekla. Naj samo omenim, da sem največja zagovornica poletja, vročine in da se (vedno), ko me zebe, smilim sama sebi nekje v kotu, zavita v štiri deke. »Zmenjeno. Pridem bolj na konec delavnice, da vidim, kako izgleda, pa bova potem opravili intervju,« sem se upajoče poskušala izogniti vedru ledu. »Ne, ne, kar pridi na celo delavnico, da boš poskusila,« je smeje rekla Jana. Tako sem se v soboto, po dveh neprespanih nočeh zaradi živciranja, kaj me čaka, odpravila na delavnico. 

Jana Czerny je edina inštruktorica Wim Hof metode v Sloveniji. Po poklicu je vzgojiteljica, v šoli in vrtcu je delala 18 let, potem pa se je odločila, da svoj poklic spremeni, saj se njeni pogledi na to, kaj naj bi šola in vrtec bila, niso skladali s sistemom. »Ne bom spreminjala sistema, izstopila bom iz njega,« je povedala. Nekaj let je bila brez dela, medtem je pomagala možu, potem pa je pri 43-ih naredila licenco za inštruktorico pilatesa. Kmalu za tem je slišala za Wim Hof metodo in jo preizkusila doma. 

»Do takrat sem mislila, da sem zares srečna. Vse je bilo v redu, otroci so zdravi, ravno sem izpolnila življenjski cilj – postala sem inštruktorica pilatesa. Potem pa sem naredila eno samo serijo dihanja po tej metodi. Ko sem zaključila, sem prišla v kopalnico, pogledala sama sebe v oči v ogledalu in si priznala, da nisem tako srečna, kot mislim, da sem. Ugotovila sem, da imam določene strahove, anksioznost, da sem depresivna. Dihanje je odprlo nov svet moje notranjosti,« opisuje Jana. Mrzle vode se nikoli ni bala, zato zanjo to ni bil pretežek izziv. Tri leta je potem metodo izvajala sama doma: »Veliko stvari je odpadlo. Veliko težav se je samih razrešilo. Videla sem, da je tudi precej mojih problemov namišljenih. Tudi drugi so začeli opažati razlike in me spraševali: ‘A se ti vedno tako smejiš’?« 

Dihanje je postalo samoumevno

Dihanje je za nas postalo nekaj samoumevnega. Nekaj, s čimer se ne ubadamo, čeprav je to izjemno pomembno. Le redki ljudje znajo pravilno dihati: »Ne zavedamo se, da je naše telo ves čas v stresu. Ker plitvo dihamo, ga postavljamo v stres. Ni res, kot nekateri mislijo, da stres povzroča plitvo dihanje. V stresu naši sistemi ne delujejo pravilno, telo je polno kortizola, ustavi se prebava, trpijo vsi procesi. Pomembno je, da se umirimo in povežemo s seboj, predvsem pa, da se spet naučimo dihati.«

Wim Hof metoda

Razlika med ostalimi »alternativnimi« metodami in Wim Hofom je to, da pri Wim Hof metodi vse temelji na znanstvenih dokazih. Ker je sam Wim Hof tako neverjeten, so se znanstveniki odločili, da ga začnejo preiskovati. Pred njim je več kot sto ljudi trdilo, da zmorejo z umom pozdraviti bolezen, le njemu pa je uspelo to dokazati. Ko so mu vbrizgali bakterijo E. coli, namreč ni zbolel, ampak z dihanjem in ledeno vodo preprečil bolezen. Njegova metoda je že del znanstvene literature, temelji pa na treh stebrih: dihanju, mrzli vodi ter načinu razmišljanja. Raziskave so pokazale, da se po dihanju dvigne nivo adrenalina, telo preplaviš s protivnetnimi procesi, saj adrenalin aktivira bele krvničke, tako pozdraviš in zmanjšaš obstoječa vnetja v telesu, izboljšaš imunski sistem. Hkrati alkaliziraš kri, s čimer spereš strupe iz telesa. Vmes se zaradi prekinitve dihanja zgodi hipoksija (ni novega kisika) in takrat telo tvori nove rdeče krvničke, kisik se prerazporedi po telesu in oksidira tudi dele, ki po navadi niso napolnjeni s kisikom. Tako aktiviramo tudi del možganov, ki te postavi v ta trenutek, tukaj in zdaj. Potem sledi kopanje v mrzli vodi, kar dvigne nivo dopamina in endorfinov ter noradrenalina. Pomanjkanje noradrenalina vodi v depresijo in zdravila proti depresiji temeljijo na nadomestku za noradrenalin. 

Zmaga v tebi

Ko sem po osvojeni tehniki dihanja gledala čeber ledu pred seboj, nisem bila povsem prepričana, da mi bo uspelo. Vdih, ena noga notri, izdih, druga noga, vdih in potop do ramen. V trenutku me je zagrabila panika in začela sem hitro in plitvo dihati. »Glej me,« mi je prigovarjala Jana in me vodila: »Vdih, izdih, vdih, izdih,« vedno počasneje, dokler se ni moje dihanje umirilo. Pozirala sem za sliko (seveda!) in potem navdušeno ugotovila, da je minuta in pol že minila. Dve minuti sem bila potopljena v ledeno vodo, ki je imela eno stopinjo Celzija. Dve minuti, kolikor je tudi priporočljivo za prvič. 

»Pomembno je, da je potop v ledeno vodo zmaga zate. Mentalno zmagaš. Zavestno greš v stres in se umiriš. Tako se telo navadi, da ko pride v stresne situacije v življenju, zna mirno odreagirati, znaš zadihati in se sprostiti. Spremeni se način razmišljanja, spremenijo se prioritete, narediš stvari, o katerih si prej samo razmišljal. In zjutraj se zbudiš in se ničesar ne bojiš,« pove Jana.

Ko sem vstala iz čebra in se pravilno ogrela (tudi to je del tehnike), sem se res počutila, kot da bi lahko letela. Če lahko preživim dve minuti v ledeni vodi, ki ima eno stopinjo, zmorem vse!

Petra Znoj