Vrsta strokovnjakov je bila danes znova kritična do novele zakona o vodah. Med drugim so opozorili na pomen priobalnih zemljišč za poplavno varnost in pritiske zasebnih investitorjev. “Postaviti želimo letvico višje, želimo dodatno biodiverziteto in ohraniti slovenske vodotoke v boljši kondiciji, kot so bili doslej,” je odgovoril Andrej Vizjak.
V spletnem posvetu o vlogi in pomenu vodnih in priobalnih zemljišč v luči novejših sprememb zakona o vodah, ki so ga pripravili Slovensko društvo za zaščito voda, Slovenski komite Mednarodnega združenja hidrogeologov, Društvo vodarjev Slovenije in Globalno partnerstvo za vodo Slovenije, je minister za okolje in prostor Vizjak ponovno izpostavil tri glavne namene zakona.
Prvi namen je povečati sredstva za vzdrževanje vodotokov z rabo sredstev sklada za vode, natančneje za 17 milijonov evrov. Nadalje bi zakon, kot je poudaril minister, omejil gradnje oz. posege na priobalna zemljišča.
“Doslej je bilo možno z ožanjem priobalnega zemljišča izvajati katere koli posege. Od leta 2002 so se na priobalnem pasu zgradile številne tovarne, zasebne stanovanjske hiše, tudi vile, 80 odstotkov posegov je bilo zasebne rabe. Z zakonom to možnost črtamo,” je poudaril Vizjak in dodal, da se bodo v tem pasu sedaj lahko gradili samo objekti javne rabe, pa še to le z vodnim dovoljenjem, ustreznim prostorskim aktom in ob izpolnitvi drugih postavljenih pogojev.
Nenazadnje novela ureja financiranje inštituta za vode. Za skrajšan postopek se je ministrstvo odločilo, “ker želimo pozitivne spremembe uveljaviti čim prej”, je pojasnil.
Direktor Direkcije RS za vode Roman Kramer je med drugim razložil, da je trenutno postopek oženja priobalnega pasu stekel na predlog občine, direkcija pa je v postopku preverila izpolnjevanje pogojev po zakonu o vodah in izdala pozitivno ali negativno mnenje. Uredbo je sprejela vlada, po tem postopku trenutno teče še 30 predlogov.
Po novem bo investitor vlogo za pridobitev vodnega soglasja podal na direkcijo za vode, direkcija pa bo prošnjo presojala po skoraj istih kriterijih, kot so bili v starem zakonu. Med pogoji so denimo ustrezen prostorski akt ter to, da tak poseg ne povečuje poplavne in erozijske varnosti in ne poslabšuje stanja voda.
Vizjak je med drugim poudaril, da se je v zadnjih letih posegalo v priobalni pas tudi z objekti, ki uporabljajo nevarne snovi in ki so zasebne rabe. Med drugim je izpostavil primere dveh tovarn, zgrajenih ob rekah.
Predsednica Globalnega partnerstva za vodo Slovenije Barbara Čenčur Curk je vprašala, kako je mogoče, da so bile te tovarne zgrajene s pozitivnim mnenjem Direkcije RS za vode, če so bili pogoji v prejšnjem zakonu enaki, kot bodo po novem za izdajo vodnega soglasja. Kramer ji je odgovoril, da bi bilo potrebno pogledati, kdo je mnenje izdal: “Ne vem, kdo je to naredil.”
Postavlja se tudi vprašanje enostavnih objektov, za katere gradbeno dovoljenje ni potrebno. “Če investitorjem ni treba prijaviti začetka gradnje na upravni enoti, kako bodo vedeli, da potrebujejo vodno soglasje?” je vprašala Čenčur Curkova. Kramer je odgovoril, da bo v primeru, da bo nekdo enostavni objekt postavil brez vodnega soglasja, to podobno kot črna gradnja, direkcija ga po pozvala, naj zadeve uredi. Za odkrivanje takih primerov bo pristojna inšpekcija.
Vizjak je menil, da je nov zakon pri enostavnih objektih sedaj strožji, saj jih prej sploh ni omenjal. Če je investitor ob vodi postavil vrtno uto, je bila to črna gradnja. Sedaj zakon jasno navaja, da bo moral tak investitor pridobiti vodno soglasje.
Nataša Atanasova s fakultete za gradbeništvo in geodezijo je opozorila, da je dejstvo, ali je stavba javna ali zasebna, za delovanje priobalnega sistema popolnoma nepomembno. “Vode ščitimo zaradi nas, samo zdravi vodni ekosistemi bodo omogočali razvoj,” je poudarila. Zakon se je tudi sprejemal prehitro, da bi bilo mogoče ustrezno preučiti vse njegove vplive, je prepričana.
Predsednica Društva vodarjev Slovenije Lidija Globevnik je izpostavila, da bodo gradnje na vodnih zemljiščih povečale stroške urejanja vodotokov. “Letno je za vzdrževanje sedanjega stanja vodotokov potrebnih 25 milijonov evrov, za vsak dodatni kilometer spremembe obrežja pa je potrebnih dodatnih 160.000 evrov,” je dejala.
Prostorska načrtovalka Karolina Jankovič je vprašala, ali lahko z občinskim prostorskim načrtovanjem zagotovimo kakovostno urejanje vodnega sistema v najširšem smislu. “Glede na dolgoletne izkušnje v Sloveniji se bojim, da ne,” je dejala in opozorila na razdrobljen sistem lokalnih skupnosti in njihovega odločanja tudi na področju voda. “Na občinski ravni do izraza pridejo lokalni interesi, včasih preveč kratkoročni in z nezavedanjem dolgoročnih posledic, in vedno večji pritiski investitorjev,” je navedla.
Mojca Golobič z biotehniške fakultete je menila, da bi morali cilj postaviti višje in razmisliti o vračanju voda v prvotno naravno stanje. “Bolj kot bomo polnili priobalne pasove z raznimi vsebinami, tudi enostavnimi objekti, težje bo to narediti,” je opozorila. Dodala je tudi, da objekt, ki je v javni rabi, ni nujno tudi v javnem interesu. “Pri vodah bi morali želeti javni interes, ne nujno javno rabo. Očitno pa se ne strinjamo, kako javni interes zaščititi,” je dejala.
DZ je novelo zakona o vodah sprejel konec marca, trenutno pa poteka zbiranje podpisov volivcev za referendum o njej.
