SlovenijaSvetKultura

Vodnikova domačija in Stripolis pripravila pogovor z Eleanor Davis

Vodnikova domačija je v sodelovanju z Zavodom Stripolis v četrtek zvečer pripravila spletni pogovor z ameriško striparko Eleanor Davis. Ilustrator in stripar Izar Lunaček se je z njo pogovarjal o njenem ustvarjanju, od začetkov v najstniških letih pa do aktualnih projektov.

Po Lunačkovih besedah so slovenski ljubitelji stripa Eleanor Davis spoznali preko njene zbirke kratkih zgodb How to be Happy. Ko je izšla, se je takoj znašla na številnih seznamih za najboljši strip leta, zato so jo naročili tudi sami in v zadnjih šestih letih je postala ena najbolj razprodajanih knjig v njihovi striparni. Zgodbe so narisane v zelo raznolikih stilih, vsebinsko pa jih povezuje to, da glavni liki v njih iščejo srečo in avtentičnost, vendar znotraj potrošniškega sveta, v katerem živimo. Tako je denimo v njej veliko kupovanja sreče preko duhovnih seminarjev.

Pozneje je ustvarila tanjši knjižici You, a Bike and a Road, ki pripoveduje o njenem kolesarjenju čez ZDA, in Why Art, v kateri humorno secira pretenzije visoke umetnosti. Lani pa je izdala svoj prvi risoroman The Hard Tomorrow, ki je po Lunačkovih besedah njena “najbolj resna dolgometražna knjiga”. Zgodba se dogaja med aktivističnimi alternativci, ki protestirajo proti totalitarni družbi, dogajanje pa je postavljeno v bližnjo prihodnost. Preden je postala znana s svojimi stripi, je ustvarjala otroške knjige.

Eleanor Davis je prišla, kot je povedala, s stripi v stik že v otroštvu, saj sta bila njena starša njihova velika ljubitelja. Ko je imela približno deset let, sta jo navdušili manga in anima, ko je bila stara približno 15 let, pa je spoznala stripe Johna Porcellina in pozneje še drugih avtorjev.

Nekatere njene stvaritve, denimo tudi zgodbe v How to be Happy, kot je izpostavil Lunaček, delujejo, kot da so narejene na hitro, medtem ko je risoroman The Hard Tomorrow zelo nadzorovano in strukturirano delo. Kot je povedala Eleanor Davis, si pri vsaki stvari, ki jo ustvarja, želi doseči spontanost in svežino, kar je seveda pri obsežnih projektih, kot je risoroman, precej težje in še vedno išče način, kako to doseči.

Kratke zgodbe na temo sreče je ustvarjala več let in na neki točki se je odločila, da jih bo zbrala skupaj. Sprva je mislila, da bo nastala zmešnjava tem in stilov, a je nato spoznala, da je ves čas pripovedovala eno in isto zgodbo, ki je pravzaprav njena lastna zgodba, ko poskuša odkriti pot do sreče.

Pri risoromanu se je trudila narediti like bolj univerzalne, da bi se bralec lažje poistovetil z njimi. Reakcije nanj so bile zelo različne: eni so menili, da je odličen, drugi so ji denimo očitali, da je premalo kritična do svojih likov. Risoroman je ustvarjala pozimi 2017, kmalu po tem, ko je Donald Trump postal predsednik ZDA in ko so se že nakazovali nekateri premiki, zato je dogajanje postavila nekoliko v prihodnost. Kot je dejala, je vedela, da se bo, kdorkoli bo nasledil Trumpa, moral soočiti s težavami.

Svoja dela je objavila pri različnih založbah, uredniki pa, kot je dejala, prav nikjer niso posegali vanje, kar ji je bilo zelo všeč. Sicer pa ji je zelo pomembna iskrena povratna informacija njenih prvih bralcev – prijateljev in moža, ki tudi sam ustvarja stripe.

Trenutno vstaja okoli 5. ure in dela do poldneva. V tem času za hčerko skrbi mož, nato se njuni vlogi zamenjata. Posveča se knjigi za otroke, razmišlja pa tudi o novi zbirki kratkih zgodb.

Source
sta.si

Povezani Članki

Back to top button