SlovenijaKultura

V Projektnem prostoru DUM razstava Metamodernizem

Poudarki zgodbe
  • Razstava bo na ogled do 28. februarja.

V Projektnem prostoru DUM je od danes na ogled razstava Metamodernizem. Kot je zapisal kustos Vladimir Vidmar, se pod širokopoteznim naslovom razstave skriva vaja branja del, hkrati nepretenciozna v ambicijah in kompleksna v implikacijah. Sodelujejo Maruša Sagadin, Small but dangers, Aleksandar Garbin in Anja Jelovšek.

Če je modernizem material osvobodil objekta, ki bi ga bilo treba reprezentirati, da bi razkril praznino v osrčju pomenske strukture, nam postmodernizem pokaže, da praznina nikoli ne more biti dana kot takšna. Evocira jo le nekaj, kar jo zastira in prekriva, je zapisal Vidmar. Dela po njegovih besedah nenehno uprizarjajo mini dramo, ki je preteklih sto let tako močno opredeljevala razmišljanje o umetnosti in se je vrtela okoli vprašanja: ali je možno ideologiji ubežati in kam?

Neizmerna duhovitost, s katero skozi pokončne abstraktne kipe Maruše Sagadin vselej pridrvi in spregovori človeška mera, po kustosovih besedah neposredno povzame bistvo te razstave. Njeni monoliti sicer delujejo kot neke vrste modernistični zapis, ampak tak, ki se odtuji samemu sebi, saj se v svoji domnevno avtonomni formi izkaže zavezan svojemu drugemu, človeški meri.

Umetnosti se loti tudi tandem Small but dangers, ki ga sestavljata Mateja Rojc in Simon Hudolin. Čiste in formalno izrazito precizne iteracije v nenavadno širokem naboru medijev govorijo v tipično modernističnem jeziku. Toda ta minimalistična in abstraktna dela se po drugi strani kažejo vse prej kot “avtonomna”. Že materialno so to pogosto kar uporabni predmeti ali njihovi fragmenti, dekontekstualizirani fragmenti našega vsakdana, podvrženi načelom umetnosti in na humoren, pogosto ironičen način vpotegnjeni v njene sisteme vrednotenja.

Prav tako z vsakdanjim koketira delo Aleksandra Garbina, pa čeprav iz pespektive, ki je dosledno zavezana kiparskim problemom. V izhodišču njegove geste je praviloma uporabni predmet, ki ga z odvzemanjem dela funkcionalnosti ali njenemu podrejanju drugim zahtevam, protokolom umetnosti, podvrže dinamiki, v kateri se je vsakdanji predmet prisiljen povsem drugače izreči. In resnično se ta začne obnašati kot kip, preigravati klasične kiparske problematike, odnose mas v prostoru, plastičnost, vprašanja ready-madea, je zapisal kustos.

Pri podobni zadregi, ki jo vzpostavlja razkol med vizualno pojavnostjo dela in njegovim referenčnim poljem, se znajdemo tudi v delu Junij Anje Jelovšek. Nenavaden objekt, hiperbolična knjiga, je od prve do zadnje strani izpolnjena s povsem abstraktnim zapisom. Stran za stranjo lahko sledimo enigmatični liniji dinamičnega, valovitega gibanja, ki je monotono, ampak ne povsem uniformno, in spominja na grafiko zvočnega zapisa ali srčni utrip. Naslov Junij nas (lahko) prepriča v drugo opcijo: abstrakcija tega zapisa formalizira nekaj kar najbolj konkretnega, dejstvo njenega biološkega obstoja.

Junij je sicer po Vidmarjevih besedah kot ustvarjen za sklep tega besedila in povzetek premislekov te razstave: ne obstaja simbolno mesto brez imaginarne navlake. Prostor izvzetosti, avtonomije umetnosti, ki bi temeljil na odvzemu avratične narave, ni možen, saj vidljivosti ni brez te prevare. Šele prevara vidljivost odpira, je sklenil.

Source
sta.si

Povezani Članki

Back to top button