SlovenijaKultura

V mariborski Drami spletna predstava o družini v karanteni

Poudarki zgodbe
  • V predstavi igrajo Maša Žilavec, Vojko Belšak, Julija Klavžar, Gorazd Žilavec, Žan Koprivnik in Matevž Biber. Scenografinja je Urša Vidic, kostumografinja Katarina Šavs, oblikovalec svetlobe David Andrej Francky, lektorica Metka Damjan, svetovalec za borilne veščine Tomaž Barada in asistentka kostumografije Ana Janc.

V SNG Maribor bodo v petek ponudili spletno premiero sodobne drame o tem, kako epidemija nenačrtovano združi razseljeno in odtujeno družino. Besedilo izpod peresa mlade dramaturginje Nine Kuclar Stiković Skupaj sami ali jutri je v sanjah izgledal drugače je režiral Nejc Gazvoda.

Dramsko besedilo je nastalo na pobudo umetniškega vodje mariborske Drame Aleksandra Popovskega kot odziv na pandemijo covida-19, ki je predrugačila svet. Igra epidemije ne preizprašuje z zdravstvenega, temveč z družbenega, družinskega in človeškega vidika. Že razseljena družina se je zaradi nastale ekonomske situacije ob ustavitvi sveta primorana združiti pod isto streho. V domače gnezdo, kjer sta živela samo še mama in najmlajši sin, bodoči maturant, se postopoma vrnejo še najstarejši sin, hčerka s fantom in oče, ki je družino pred časom zapustil.

Bizarna sedanjost, spomini na družinsko preteklost in slutnja negotove prihodnosti se kažejo v intimnih zgodbah družinskih članov, ki so se po dolgem času prisiljeni soočati drug z drugim, izpostavljajo v SNG Maribor.

Drama Skupaj sami odpira tudi najtemnejšo plat koronskega časa, prek izseljene babice odpira vprašanja družbene osamitve in osamljenosti pa tudi odtujenosti in brezbrižnosti. “Do skrajnih meja prignana materialistična družba poleg virusov z razkužilno repetitivnostjo naučenih izgovorov zatira še zadnje ostanke empatičnosti, humanosti, solidarnosti in pristnosti v medčloveških odnosih,” še sporočajo ustvarjalci uprizoritve.

Režiser Gazvoda meni, da je epidemija najbolj nevarna, nehvaležna in zahrbtna tematika, ki se jo avtorji lahko lotijo trenutno in v bližnji prihodnosti. “Ljudje so zaprti kot školjke, kot pozabljeno vino v kotu kleti. Utrujeni so, še več, imam občutek, da se počutijo zlorabljene. Zlorabljene s strani medijev, s strani politike, s strani znanosti. S strani vseh delov družbe, ki so jim včasih, če ne že zaupali, vsaj podzavestno verjeli,” meni.

Prepričan je, da ne samo, da epidemije še ni konec, ampak se ni še niti dobro začela. “Najbrž bo ta virus tako ali drugače izzvenel, ampak to bodo površno zašite rane na močno, močno zveriženem truplu družbe, ki ga ta epidemija pušča za sabo. In ko še umetnost dreza v te rane, odziv ne more biti drugo kot upor. Gnus?” je zapisal v spremnem besedilu k uprizoritvi.

 

Source
sta.si
Back to top button