Tanja Cegnar je gledalcem ostala v spominu kot iskriva napovedovalka vremena, ki je poudarjala njegov vpliv na počutje ljudi. Priljubljena vremenoslovka in klimatologinja se je v pogovoru za Megafon izkazala za bistroumno sogovornico, ki dejavno išče in predlaga konkretne rešitve, ko gre za najbolj pereče klimatske probleme.
Diplomirala in magistrirala je iz meteorologije na Univerzi v Ljubljani. Svojo poklicno kariero je začela kot napovedovalka vremena. Ukvarjala se je tudi z aplikacijami podnebnih informacij za različna področja gospodarstva. Cegnar je članica številnih mednarodnih strokovnih združenj meteorologov in avtorica mnogih prispevkov na temo vremena in spreminjanja podnebja.
Ali drži, da je poletnih neurij vse več in da so vse bolj silovita? Kako in zakaj sploh nastane nevihta?
V toplejšem ozračju je več energije in to lahko sprejme več vlage – torej je zaradi globalnega segrevanja tveganje za nastanek neviht večje. Preveč poenostavljeno in celo napačno pa bi bilo sklepati, da nevihte nastanejo le ob vročem vremenu. Imeli smo že vroča obdobja, ko ni bilo niti ene nevihte, saj mora biti za njihov nastanek izpolnjenih kar nekaj pogojev. Predvsem je potrebna zadostna prisotnost vlage v ozračju, nestabilno ozračje in sprožilec dviganja zraka. Segrevanje pri tleh povzroči nestabilnost v toplem in vlažnem zraku blizu tal, zato se začne ta dvigati. Takim nevihtam pravimo vročinske nevihte. Frontalne in orografske nevihte pa so posledica splošnega dviga potencialno nestabilnega zraka, za njihov nastanek je potreben dotok toplega in vlažnega zraka. Včasih nestabilnost ozračja in proženje neviht povzroči tudi dotok hladnejšega zraka v višinah, ki destabilizira ozračje.
Je nevihte težko napovedovati in zakaj se včasih v napovedih neviht meteorologi zmotijo?
Dobro znamo napovedati razmere v ozračju, ki omogočajo razvoj neviht, tudi za več dni vnaprej. Kje točno se bo razvila nevihta, pa je odvisno od mnogih dejavnikov, ki jih je težko natančno predvideti, zato so natančne napovedi neviht omejene na zelo kratkoročno napoved (velikostni red ure). Prav zato priporočamo, da v primeru napovedanih neviht ljudje spremljajo opozorila, tudi radarsko sliko in aplikacije, ki opozarjajo na nevarnost toče. Nevihte lahko nekje pokažejo vso svojo moč, že nekaj kilometrov stran pa morda ne pade niti kaplja dežja. Še bolj kot nevihta je krajevno omejen pojav toče.
Se nam v Sloveniji obeta orkan oziroma tornado? Kako se nevihta razvije v orkan?
V Sloveniji geografske značilnosti niso primerne za nastanek orkana, smo pa že nekajkrat opazili zelo močan ciklon v osrednjem Sredozemlju, ki je imel nekaj značilnosti orkana, takih ciklonov se je prijelo ime medican.
Orkani se razvijejo nad toplimi oceanskimi vodami, kjer je na razpolago dovolj vodne pare, ki ob kondenzaciji sprošča ogromne količine energije. Za nastanek orkana morajo biti izpolnjeni številni pogoji. Zato so na Atlantiku sezone z več in z manj orkani. Enak pojav kot orkan sta tudi tajfun in tropski ciklon, le da nastaneta nad drugimi oceani. Nad Atlantikom je značilen potek razvoja orkana naslednji: ob zahodni obali Afrike, severno od ekvatorja, nastane nevihta. Sprva je to le tipičen visok nevihtni oblak. Če na tistem območju nastane še več drugih neviht, se visoki nevihtni oblaki lahko začnejo vrteti okoli območja nizkega zračnega tlaka, imenovanega tropska depresija. Orkani ne morejo nastati znotraj ozkega pasu okoli ekvatorja, ker se tam gmota neviht ne more začeti vrteti. Ker topla voda tropskega oceana nudi dovolj energije, te krožeče nevihte prerastejo v eno samo tropsko nevihto, če hitrost vetra preseže 119 kilometrov na uro pa prerasejo v orkan. Le malo neviht preraste v tropske nevihte, če jih doseže jakost orkana. Orkani oslabijo, ko pridejo nad hladnejše morje ali nad kopno.
Kaj pa tornado?
Tornado je po razsežnostih veliko manjši pojav, a je prav tako izjemno uničujoč. Tornado se razvije ob močni nevihtni celici. Tornado je valj zelo hitro vrtečega se zraka z zelo nizkim zračnim tlakom v središču, ki sega od nevihtnega oblaka do tal. Za nastanek tornada sta odločilna geografija in kroženje. Če hitrost vetra z višino močno narašča, se lahko tok zraka začne vrteti. Za nastanek tornada je potrebna supercelična nevihta.
V preteklosti smo v Sloveniji že imeli tornado, vendar geografske značilnosti niso naklonjene razvoju tornadov. Pogostejši kot pri nas so nad Italijo in nad srednjo Evropo. Nad Jadranom nastajajo vodne trombe (pijavice), ki pa hitro izgubijo moč, ko pridejo na kopno.
Kako bi takšne ekstremne vremenske pojave vzdržale stavbe in ostala infrastruktura pri nas?
Orkane in tornade spremlja izredno močan veter. Za središče tornada je značilen tudi nizek zračni tlak, ki doprinese k rušilni moči. Zelo nevarni so predmeti, ki jih nosi zračni vrtinec, ti povzročijo največ škode. Glede zaščite pred tornadi bi se lahko veliko naučili od Američanov, kjer imajo tako imenovano alejo tornadov. Najvarnejša so trdno zaprta zaklonišča vkopana v zemljo.
Stavbe z elementi, v katere se lahko ujame veter, so najranljivejše. Tornadu se najbolj »upira« trdna in čim nižja infrastruktura brez elementov, v katere se lahko ujame veter. Bližje tlom je uničujoča moč vetra manjša, zato jo ceste ob močnem vetru navadno odnesejo brez poškodb. Lahko pa talna infrastruktura močno trpi ob močnih nalivih.
Ali nas lahko doseže pojav, imenovan El Niño? Kako ta nastane?
Naravnih nihanj v podnebnem sistemu je več, najpomembnejša so tista v oceanih. Njihovi učinki se seštevajo, skupni učinek pa se kaže v odklonih od običajnih podnebnih razmer in vremenskih vzorcev na bolj ali manj velikih območjih. El Niño označuje nadpovprečno toplo vodno površino v vzhodnem tropskem Tihem oceanu. Po podatkih Svetovne meteorološke organizacije smo julija že v fazi El Niño, predvidevanja kažejo, da bo tako ostalo do konca leta. El Niño vpliva na temperaturo površja oceanov, hitrost in moč oceanskih tokov, obalno ribištvo in na lokalno vreme od Avstralije do Južne Amerike, pa tudi drugod. El Niño se pojavlja neredno v dvo- do sedemletnih intervalih, vendar to ni reden cikel ali predvidljiv na način, kot so oceanske plime.
El Niño in La Niña sta dve skrajnosti južnega nihanja, ki ga navadno označujemo kar s kratico ENSO. El Niño in La Niña sta pojava v tropskem delu Tihega oceana, pri nas v Evropi pa nimata večjega vpliva. Za vremenske vzorce v Evropi sta pomembnejši severnoatlantska in arktična oscilacija. A vpliv je kljub temu tako velik, da se pozna tudi na povprečni svetovni temperaturi. Minula tri leta je zaznamoval pojav La Niña, ki prispeva k nekoliko nižji povprečni svetovni temperaturi, zato to niso bila rekordno topla leta v svetovnem merilu. Dokaj redko se zgodi, da La Niña vztraja kar tri leta zapored, kot se je zgodilo tokrat.
Kako pa ta nepredvidljiv in skrajen pojav vpliva na vreme in posledično na naravo in življenje ljudi?
Ekstremni vremenski dogodki, ki jih povzročata El Niño in La Niña, vplivajo na infrastrukturo, hrano in energetske sisteme po vsem svetu. Med El Niñom ob zahodni obali Južne Amerike na morsko površje iz globin pride manj hranil. Manj je hrane za morske vrste, kot so lignji in lososi, kar posledično zmanjšuje staleže ribiških skupnosti v Južni Ameriki. Po podatkih Organizacije združenih narodov za prehrano in kmetijstvo so suše in poplave, ki jih je povzročil El Niño v letih 2015–16, vplivale na prehransko varnost več kot 60 milijonov ljudi. Študije tudi kažejo, da dogodki El Niño opazno zmanjšajo svetovno gospodarsko rast.
Opazili so tudi, da ravni ogljikovega dioksida v ozračju med El Niñom še dodatno porastejo, verjetno zaradi toplejšega in bolj suhega vremena v tropih. Rastline rastejo počasneje zaradi suše in vežejo manj ogljikovega dioksida. Požari v naravnem okolju južne Azije prav tako prispevajo k izpustom ogljikovega dioksida v ozračje.
Kako pa meteorologi gledate na podnebne spremembe in segrevanje ozračja?
Meteorologi spremljamo tako naravne podnebne spremembe kot tudi tiste, ki so posledica naraščanja ravni toplogrednih plinov v ozračju, zaradi obsežne rabe fosilnih goriv, kar vodi v segrevanje ozračja. Že od nekdaj opozarjamo, da morata biti družba in gospodarstvo prilagojena podnebnim danostim. Če govorimo o segrevanju ozračja, vedno poudarjamo potrebo po omejevanju izpustov toplogrednih plinov in tudi o nujnosti prilagajanja na spremenjeno podnebje. Potrebno je oboje hkrati. Politiki so vidik prilagajanja dolgo zanemarjali, ker so menili, da se ljudje ne bi resno lotili zmanjševanja izpustov toplogrednih plinov, če bi jih že takoj usmerjali tudi v prilagajanje. Tudi nevladne organizacije večinoma izpostavljajo predvsem zmanjševanje izpustov toplogrednih plinov, saj je prilagajanje bistveno bolj zahteven interdisciplinaren problem, ki zahteva dobro poznavanje ogroženosti, opcij, medsebojnih vplivov.
Kaj pa temperaturna nihanja in segrevanje ozračja, kaj so glavni razlogi zanje?
Toplogredni plini v ozračju so vodna para, ogljikov dioksid, metan, dušikovi oksidi, ozon in nekateri industrijski plini, ki jih obravnava Montrealski protokol. Brez prisotnosti toplogrednih plinov v ozračju bi bila povprečna svetovna temperatura okoli -18 stopinj Celzija, torej globoko pod lediščem, in življenja v primerljivi obliki, kot ga imamo danes, na Zemlji ne bi bilo. Največji je prispevek vodne pare, takoj za njim pa ogljikovega dioksida. Vsebnost ogljikovega dioksida, metana in dušikovih oksidov v ozračju v zadnjih desetletjih stalno narašča, kar prispeva k segrevanju spodnjih plasti zemeljskega ozračja. V ozračju, ki je toplejše in torej vsebuje več energije, lahko nastajajo intenzivnejši vremenski pojavi, prav tako pa toplejše ozračje lahko sprejme več vodne pare, kar vpliva na vremenske vzorce, saj sta podnebje in vodni krog neločljivo povezana. Očitna in neposredna posledica toplejšega ozračja so pogostejši, dolgotrajnejši in intenzivnejši vročinski valovi, ki predstavljajo enega izmed najresnejših javnozdravstvenih izzivov.
V minulih tednih je povprečna svetovna temperatura v posameznih dnevih dosegla 17 stopinj Celzija. Dvanajstmesečno povprečje svetovne temperature pa je za 1,2 stopinj Celzija višje od povprečja v predindustrijski dobi, ki jo je Mednarodni odbor o podnebnih spremembah (IPCC) opredelil kot povprečje obdobja 1850-1900. To je tudi tisto obdobje, ki ga za osnovo uporabljajo mednarodni politiki na podnebnih pogajanjih v okviru Okvirne konvencije Združenih narodov o podnebnih spremembah (UNFCCC), kjer si prizadevajo, da bi porast temperature omejili na dve oziroma na stopinjo Celzija in pol nad predindustrijsko dobo.
Omenim naj še, da včasih zaradi pomanjkljive komunikacije nastane nesporazum med geologi in klimatologi. V geološki skali, ki se meri v deset tisoč ali sto tisoč letih, se Zemlja približuje ledeni dobi, a v skali sto ali tisoč let se zemeljsko površje segreva. In prav to segrevanje pomeni za človeštvo velik problem oziroma grožnjo. Če ne bomo ukrepali zaradi sedanjega segrevanja, bo naša civilizacija močno ogrožena. Z neodgovornim ravnanjem z naravnim okoljem ogrožamo predvsem sami sebe in tega bi se morali zavedati.
Ali lahko pride do ekstremnih pojavov, ki bi vplivali na znižanje povprečja svetovne temperature?
Seveda se lahko zgodi tudi nepredviden dogodek, kot bi bil zelo močan izbruh kakšnega vulkana, ki bi visoko v ozračje izbruhal velikansko količino plinov in prahu, kar bi za leto ali dve lahko povzročilo znižanje povprečne svetovne temperature Prašni delci namreč oslabijo sončne žarke, ki dosežejo zemeljsko površino. Taka primera sta bila na primer vulkana Mount Pinatubo in El Chichón. V preteklosti so v Evropi leto po izbruhu vulkana Tambora (1815) in Krakataua (1883) čutili velike posledice. Še močnejši je bil vpliv na temperaturo v Evropi ob izbruhu vulkana Laki (1783).
Kakšne pa so posledice segrevanja oceanov?
Oceani pokrivajo približno 70 odstotkov zemeljske površine in so zelo pomemben del podnebnega sistema. Plast zgornjih 2000 metrov oceana se še naprej segreva in pričakuje se, da se bo segrevala tudi v prihodnje, kar povzroča spremembe, ki so nepopravljive v naslednjih sto do tisoč letih. Segrevanje oceanov je ključno merilo zemeljskega energijskega neravnovesja. Oceani absorbirajo ogljikov dioksid in toploto ter tako upočasnjujejo globalno segrevanje ozračja. Naraščajoča raven toplogrednih plinov povzroča sevanje, ki vodi do kopičenja energije v obliki toplote v zemeljskem sistemu. Več kot 90 odstotkov toplote se kopiči v oceanu zaradi njegove velike toplotne zmogljivosti, drugo segrevanje pa se kaže v ozračju, segrevanju in sušenju kopnega ter taljenju kopnega in morskega ledu. Širitev zaradi segrevanja oceanske vode prispeva k dvigu morske gladine. Prav dvig morske gladine pa predstavlja veliko tveganje za številna velemesta po svetu.
Kako izgledajo projekcije za prihodnje desetletje z ozirom na lokalne vremenske trende?
Žal nam podnebne projekcije ne obetajo nič dobrega. V vsakem primeru, tudi če bi takoj prenehali z vsemi izpusti toplogrednih plinov, se bo ozračje še kar nekaj časa segrevalo. Povprečna temperatura bo naraščala v vseh letnih časih. Podatki kažejo, da se naše podnebje najbolj spreminja poleti, ker je prav poleti opažen porast povprečne temperature največji. Kako velik bo svetovni porast temperature, je odvisno od tega, kako uspešni bomo v svetovnem merilu pri zmanjševanju izpustov toplogrednih plinov. Za zdaj nam ne kaže dobro, kljub obljubam svetovnih politikov in zavez v Pariškem sporazumu. Sušna poletja pomenijo večjo ogroženost s požari v naravnem okolju in tudi intenzivnejšimi vročinskimi valovi, saj se v suhem okolju več energije pretvori v občuteno toploto in je manjša možnost za pretvorbo v latentno energijo. To pa naredi vročinske valove še bolj intenzivne. Pomembno je tudi pričakovano zmanjšanje v debelini in pogostosti snežne odeje po nižinah.
Poleg tega projekcije kažejo tudi na spremembe v padavinskem režimu, pri povprečni letni količini padavin ne podajajo pomembnejših razlik, predvidoma pa bodo razlike velike v posameznih sezonah. Tako naj bi naša poletja postala bolj sušna, zime pa bolj mokre. Tudi padavine v poletnih mesecih naj bi v večji meri padle v obliki nalivov.
V Ljubljani se je število vročih dni, ko je najmanj pet dni zapored najvišja zunanja dnevna temperatura več kot 30 stopinje Celzija, močno povečalo. Meščanke in meščani se pritožujejo, da je v mestu vse manj dreves in zelenih površin. Kako se proti vročini boriti v mestih, kjer je vse več betona? Kako je z ohlajevanjem, pretokom zraka in vpijanjem sončne energije v mestnem okolju?
Vročinski valovi so najbolj pereči prav v mestih, ki se zvečer počasneje ohlajajo kot podeželje. Na to vpliva večja koncentracija porabljene energije in materiali, ki sestavljajo mesto. Večja kot je koncentracija stavb v mestu, počasnejše je večerno in nočno ohlajanje. Zelene površine dokazano pomagajo blažiti veliko toplotno obremenitev v urbanem okolju. Še posebej k temu prispevajo drevesa, najbolj listavci, ki pozimi prepuščajo sončne žarke do tal, v toplem delu leta pa nudijo senco. Zaželena so visoka drevesa z gosto krošnjo in seveda več takih dreves skupaj. Tudi vodne površine, fontane in pršilniki drobnih vodnih kapljic pomagajo blažiti poletno vročino. Veliko lahko naredimo s primerno urbanistično zasnovo mesta, ki omogoča dotok svežega zraka v nočnem času v središče mesta. Pomembna je tudi ustrezna arhitekturna zasnova stavb in izbira materialov za gradnjo. Tako so na primer svetle površine, ki odbijejo več sončnih žarkov, boljše od temnega asfalta.
Seveda pa na tveganje za prebivalce vplivajo tudi dostopnost bolnišnic in ambulant ter javnih prostorov s klimatsko napravo, kjer si lahko ljudje vsaj za nekaj ur dnevno oddahnejo od pretoplega okolja. Naj izpostavim, da so ranljive skupine, kamor spadajo kronični bolniki, starostniki in majhni otroci, veliko bolj občutljive na vročino in jim ta lahko povzroči težave že bistveno prej kot splošni populaciji.
V zadnjih letih je veliko pozornosti namenjene raziskavam, kako omiliti vročino v mestih, in proučevanju, kako razporediti zelene in vodne površine, da bi bilo urbano okolje čim bolj prijazno ljudem. Žal pa se priporočila prepočasi udejanjajo.
Ali drži prepričanje, da je na Obali več megle kot drugod po Sloveniji in kaj je razlog za to?
Statistika take trditve ne podpira. Megla se občasno pojavlja nad severnim Jadranom, torej tudi nad našo Obalo. Megla na Obali je povezana z vremenskimi razmerami, ko se nad severnim Jadranom in Padsko nižino v spodnji plasti ozračja zajezi hladen zrak. Take razmere lahko trajajo tudi nekaj dni zapored in v najslabšem primeru se taka megla ne razkroji niti sredi dneva. V notranjosti Slovenije se ob takih razmerah tudi pojavi jutranja in dopoldanska megla, velikokrat pa tudi ne. Veliko pogostejše so razmere, ko je na Obali dobra vidljivost, v notranjosti pa se po nižinah in kotlinah dan začne z meglo.
Simon Smole
