V galeriji Društva likovnih umetnikov Ljubljana je od danes na ogled razstava Romana Makšeta in Ervina Potočnika z naslovom Praznine/The voids. Ne zgodi se prav pogosto, da dve avtorski poetiki tako prežameta in nadgrajujeta ena drugo, kot se je to zgodilo na tokratni razstavi, je ob postavitvi zapisal umetnostni zgodovinar Goran Milovanović.
Umetniška izraznost Romana Makšeta se ves čas giblje v polju minimalističnega kiparstva, kjer kljub ciklu voluminoznih varjenih skulptur v železu, izvedenih desetletje tega in polnih arhetipskih simbolnih nastavkov, po Milovanovićevih besedah “najdemo tudi Ervina Potočnika”. Skupna razstava deluje izjemno sinhrono, v postavitvi pa izstopata predvsem geometrijsko zasnovan proporcionalni red elementov in asketskost beline, ki evocira na interpretativni okvir vzhodnjaških filozofij.
V sredini prostora gledalec naleti na Makšetovo instalacijo z izčiščeno pravokotno formo in pomenljivim naslovom Relacije – Vrt, ki opredeljuje ambientalno izkušnjo in korelacijske silnice z drugimi objekti na razstavi, kjer sovpadajo predvsem Potočnikove velike okrogle minimalistične reliefne poslikave. Minimalistična zasnova, praznina kot elementarni del celostnega vživetja in neločljiv geometrijski red so tiste prvine, ki gledalcu ob gibanju znotraj dajejo meditativno izkušnjo zenovskega vrta.
Te dodatno na izkustveni ravni podkrepijo Potočnikovi reliefni objekti (membrane). Ob uzrtju najprej podajo izkušnjo umetnikove ritualne priprave slikarske površine z mache tehniko, ki jo lahko primerjamo s harmonijo urejenega vrta, ter formo kroga kot japonskim simbolom dopolnjene praznine. Poleg Potočnikovih krogov, kvadratnih diptihov in quadriptihov je na stenah še nekaj visečih skulptur Romana Makšeta, izvedenih v duhu arte povera in Lucia Fontane, je zapisal umetnostni zgodovinar.
Roman Makše (1963) je študiral kiparstvo na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje Univerze v Ljubljani. Po diplomi je leta 1994 končal še podiplomski študij kiparstva. Od leta 2001 je zaposlen kot profesor za področje kiparstva na Pedagoški fakulteti v Ljubljani. Razstavljal je v Sloveniji in tujini. Njegova dela so vključena v zbirke doma in po svetu. Izvedel je več stalnih kiparskih del na prostem. Leta 2017 je izšla monografija o njegovem delu, poimenovana po razstavi v Galeriji ŠKUC (1991) Objekti / Prazno / Gledalec. Za svoje delo je prejel več priznanj.
Ervin Potočnik (1957) je prav tako magistriral iz kiparstva na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje. Po končanem študiju se je posvetil oblikovanju monumentalnih kipov iz železa, ki odražajo poznavanje zahtevnega materiala ter so vsebinsko in konceptualno domišljena. Te skulpture je med drugim predstavil na razstavah v celjskem Knežjem dvorcu in Lapidariju Galerije Božidar Jakac. V zadnjem času sta bili odmevni prostorsko specifična postavitev slik na papirju na skupinski razstavi Tukaj. Nekoč in danes v Dvorcu Novo Celje (2019) in lanska samostojna razstava Prinašalci v Bežigrajski galeriji 2.
