V petek sva šla z eno od naših uporabnic na odprtje razstave z naslovom »Tukaj, a nekje drugje« v Galerijo ŠKUC v Ljubljani. Marija je iz Severne Makedonije in tudi nekaj umetnic, ki so ustvarile to razstavo, je od tam. Priznam, da sem ravno zato pomislil, da pokličem Marijo in jo vprašam, če bi šla na odprtje razstave. Posebej po tem, ko sem prebral uvodni stavek k razstavi: »Skupinska razstava Tukaj, a nekje drugje skozi osebne zgodbe raziskuje univerzalne človeške izkušnje z mobilnostjo, gibanjem in pripadnostjo.« Marija je v Sloveniji že nekaj let, a Marija je seveda človek s svojo osebno zgodovino, svojimi izkušnjami, ni samo migrantka v Sloveniji. Marija je šla že čez kar nekaj sila težkih življenjskih preizkušenj, o katerih pa tukaj ne bom pisal, to je njena stvar.
Marija je sicer na dolgotrajni bolniški, doživela je težjo poškodbo pri delu, kar ji je posledično zelo omejilo mobilnost. Marija ima manjšo socialno mrežo, povečini sestavljeno iz prostovoljk, ki ji pomagajo pri dnevnih opravilih, ki jih ne zmore sama. A vseeno je večino časa doma.
Včasih se ji zgodi, da izgubi zavest in pade ter se tudi poškoduje. Ko sem jo včeraj vprašal, če bi šla na odprtje razstave, je bila iskreno vesela. Ja, tudi snidenja s »svojimi« Makedonci. Ko sva prispela, je radovedno komentirala: »Tukaj je pa dosti Makedoncev.« In res ni minila niti minuta, ko je padla v pogovor z enim od njih o vseh mogočih prigodah, kako nekateri tamkajšnji zdravniki opravljajo sezonska dela na kmetiji, kako je šel celo eden od njihovih županov na nekajmesečni neplačan dopust, da je opravljal sezonsko delo v gostinstvu, kako v Severno Makedonijo prihajajo Slovenci z velikimi plakati, na katerih oglašujejo zaposlitveni sejem, s katerim privabljajo delavce v Slovenijo. Smešno, da sem prav pred nekaj tedni v živo videl realizacijo tega plakata, ko sem bil skupaj z ekipo iz Zavoda za zaposlovanje v Severni Makedoniji na teh zaposlitvenih sejmih. Vmes pa v pogovoru Marije z »njenimi« še slišim prigodo o eni očitno zelo sposobni vodji kuhinje, ki pol leta dela na Hrvaškem, drugega pol leta pa je doma v Severni Makedoniji, kjer ji delodajalec iz Hrvaške vsak mesec plača tisoč evrov, zato da si zagotovi, da se bo vrnila k njemu delat.
Na poti nazaj je Marija enako iskreno povedala, da si zelo želi iti na obisk domov. Tam je namreč ni bilo že skoraj tri leta. Govorila je tudi, da se nekoč želi preseliti nazaj v svoj domač kraj, je že poizvedovala po cenah tamkajšnjih nepremičnin. Povedal sem ji, da se mora pogovoriti s svojo osebno zdravnico, da ji dovoli odhod. In potem je še kar nekajkrat vprašala: »Če pokličem zdravnico in se zmenim z njo, potem lahko grem v Makedonijo za nekaj dni?«
Marija je pred poškodbo sicer živela zelo aktivno življenje, bila je zelo družabna. Nakar jo je težka poškodba pri delu pravzaprav fizično skorajda prikovala na njen naslov bivanja, praktično skorajda socialno izolirala. Zagotovo je to eden od razlogov, da jemlje tudi antidepresive, za katere cinično pravi, da se včasih po njih samo smeji, pa sploh ne ve zakaj.
Res upam, da ji bo zdravnica dovolila odhod v domači kraj. No, potem pa se hkrati vprašam: »Kam smo prišli?« Upam, da ji bo slovenski zdravstveni sistem dovolil obisk domačega kraja po skoraj treh letih – pri čemer je očitno, da ji izhod iz lastne neprostovoljne socialne izolacije še kako koristi, bolj kot kakršenkoli koktejl antidepresivov. Spomnim se recimo njenih besed, ko smo se odpravljali z razstave: »Hvala, kot da sem se pomladila za dvajset let.«
Isti dan dobim informacijo, da naš drugi uporabnik – ki je prav tako na dolgotrajni bolniški zaradi težje poškodbe pri delu, zaradi katere realno še kar nekaj časa ne bo mogel delati – ni v redu. Njegov kolega, s katerim je v stiku, mi je povedal, da ima psihične težave, da je očitno v depresiji. Ta naš uporabnik je praktično ves čas v svoji majhni sobi, kjer živi še z nekaj drugimi delavci. Ne upa si nikamor, zaradi morebitnega nadzora v času bolniške; ti so se v zadnjem času baje povečali. Saj veste, pregon absentizma in te stvari. Tako je naš uporabnik že mesece socialno izoliran v svoji mali sobici in izjemno pogreša družino v tujini, ki je ni videl »v živo« že več kot eno leto.
Isti dan sem klical njegovo osebno zdravnico, da naj mu dovoli odhod za nekaj časa v njegov domač kraj v tujino. Zavrnila je. Rekla je: »Kaj pa, če se mu tam kaj zgodi?« Odvrnil sem ji: »Kaj pa, če se mu tu kaj zgodi, glede na njegovo psihično stanje, ali boste prevzeli odgovornost?« Ker pogovor nikamor ni šel, sva ga zaključila. Takoj zatem sem ji na njen mail poslal sliko njegove sobice, v kateri živ(otar)i, in ji napisal, naj mu takoj napiše napotnico za nujno psihiatrično obravnavo. Nekaj dni sem čakal na odgovor, nakar mi je odpisala, da dovoli. Ampak še vedno ostaja tisti grenki občutek, kot da nevidna roka nadzora pritiska na delavca skozi celo verigo zdravstvenega sistema.
Potem se seveda vprašam – koliko jih je, ki so na dolgotrajni bolniški, ki ne morejo delati in ki sčasoma polzijo v socialno izolacijo v svojih poceni malih sobicah, medtem ko se jim zdravje samo še poslabšuje zaradi dolgih čakalnih vrst za preglede? Da se jim potem zaradi socialne izolacije še psihično zdravje poslabša do te mere, da jim zdravniki predpišejo dodaten set antidepresivov? Še kako se spomnim še enega delavca na dolgotrajni bolniški, ki me je klical iz takšne sobice in mi s povišanim tonom v telefon razlagal, da bo delodajalcu, ki mu ni izplačal plač, zažgal avto.
Komu je v korist, da se potem na vse te ljudi gleda kot na potencialne »goljufe«, ki da komaj čakajo, da kršijo pravila bolniškega staleža – namesto da se jim omogoči čim prejšnje zdravljenje in določeno človeško podporo, ja, dobesedno socialne stike – brez katerih počasi polzijo v osamljeno jemanje antidepresivov, da na koncu dobijo še diagnozo tipa »prilagoditvena motnja«?
Kajti moja izkušnja je prav takšna: s temi osebami, ki so leta in leta delale po dneve in noči, ki so svojo osebnost gradile na delu in zdaj padle v začaran krog dolgotrajne bolniške in socialne izolacije, se NIHČE celovito ne ukvarja. Oziroma se. Kontrolorji bolniške. Medtem ko se tem osebam pridno poslabšuje fizično in psihično zdravje. Tudi v »veselem« decembru, ko se od vsepovsod prikazujejo slike nasmejanih družin, ki se družijo ob kaminu.
Pa naj razume, kdor lahko.
Goran Lukić
